Naslednja velika stvar

Naslednja velika stvar
Objavljeno: 26.5.2015 | Avtor: Matjaž Klančar | Kategorija: Uvodnik | Revija: Junij 2015

Letos je minilo že petdeset let od članka v reviji Electronics, v katerem je takratni direktor razvoja v podjetju Fairchild Semiconductor, Gordon Moore, napovedal tisto, kar je kasneje postalo znano kot »Moorov zakon«. Izreden razvoj elektronike je privedel do osebnih računalnikov, pametnih telefonov, tudi interneta. Kaj pa nas čaka v prihodnosti?

Ne maram t.i. futurologov, čeprav se ti v modernem svetu zelo dobro prodajajo, zato bom poskušal ostati na realnih tleh in bom odgovoril: »Ne vem, lahko pa špekuliram«. Pa dajmo.

Pisal sem že o tem, da gre industriji osebnih računalnikov slabo. Razlog je preprost – današnji povprečni računalniki so dovolj dobri za karkoli in za kar nekaj let. Ravnokar sem npr. za očeta kupil računalnik, ki je stal borih 350 evrov, vgrajen pa ima zmogljiv dvojedrni procesor Core i3 s frekvenco 3,5 GHz. Prepričan sem, da bo zelo dobro služil polnih deset let, tako kot to počne moj zdaj sedem let stari štirijedrni Core i7, ki ga merilni programi uvrščajo malce pod očetovega. V resnici pa razlike v hitrosti ne opazim – oba sta pač »hitra«. Dovolj hitra. Je mar čudno, da gre strojni industriji slabo? Računalniki pač enostavno »zdržijo« predolgo, ne kupujemo jih več vsaki dve leti, kot smo to počeli nekoč.

Kupujemo pa tako, še vedno, pametne telefone. Vsaki dve leti novega, hitrejšega, zaenkrat tudi še večjega. Ključen razlog je seveda v dvoletni vezavi pri mobilnih operaterjih, ne zaostaja pa tudi dejstvo, da so telefoni še vedno v fazi, ko je novejši model lahko drastično hitrejši (ali bolje opremljen) in se to pri uporabi tudi pozna. Samo pomislite, današnji boljši telefoni imajo že več prostora za podatke, kot jih za elektronsko pošto nudi Gmail! Tudi pomnilnika imajo toliko kot nekaj let stari osebnimi računalniki, če bi šli seštevat jedra in megaherce, pa bi zlahka dohiteli tudi današnje osebne računalnike (čeprav, da, seveda, sami megahertzi in jedra o hitrosti ne povedo veliko). Na dve leti torej proizvajalcem telefonov odštejemo med 300 in 800 evri, kar se temu delu industrije pošteno pozna – rast je bolj strma, kot je bila nekoč rast tržišča osebnih računalnikov. Toda tudi te bo nekoč konec. Bodimo pošteni – je novi iPhone res tako zelo boljši od prejšnjega? Da o novih telefonih z Androidom niti ne govorimo. Dejstvo je, da se revolucije, kot je bila tista z zaslonom na dotik, ne dogajajo ravno zelo pogosto.

Trenutno nam poskušajo prodati, da bodo naslednja revolucija pametne ure. Nisem prepričan. So pač le nekakšen podaljšek pametnega telefona, večinoma brez njega ne delajo nič »pametnega«. Res pa je, da znajo postati modni dodatek, kar je odlično ugotovil Apple, o čemer pišemo tudi v tokratnem Monitorju.

Kakorkoli, trenutno industriji strojne opreme na področju osebnih računalnikov kaže slabo, slabše jim gre tudi pri tablicah, ne bo dolgo, ko jim bo šlo slabo tudi pri telefonih, prej ali slej tudi pri urah. Kje je torej prihodnost? Kot je zadnjič zapisal kolega: »Naročnina ali dve tam, plačljivi servis ali dva drugje, pa bo šlo. Dobro za Google in Microsoft, slabo za Hewlett-Packard«. Mimogrede, slednje, kot kaže, drži, slovenska podružnica HP naj bi se do septembra umaknila iz Slovenije. Drži tudi prvo – Microsoft že trži naročnine na Office, kot se zdi, se nekaj takega pripravlja tudi za Windows.

Strojna industrija torej potrebuje nekaj, kar bi Monty Pythoni napovedali kot: »And now for something completely different!« Pa je tega sposobna? Steva Jobsa ni več, kot se po navadi reče ob tej dilemi. Kaj pa, če razmišljamo zunaj trenutnih okvirov? Je morda prihodnost v električnih avtomobilih? Da, avtomobilih. Potrebujejo sicer še drastičen napredek v zmogljivosti baterij (ki bi lahko napajale tudi hiše, o tem piše Matej Huš na naslednjih straneh), hkrati pa so idealen poligon za razvoj elektronskih »igrač«, kot dokazujejo modeli Tesla.

In seveda, če ostanem pri avtomobilih, ne smem pozabiti na samovozeče avtomobile, s katerimi se igra kar nekaj proizvajalcev, najbolj medijsko pokrit pa je Google. Ta je pred kratkim predstavil promocijski video posnetek, ki kaže avtomobilčke, kako se samostojno vozijo po Kaliforniji. Neugledni in na prvi pogled prav nič drugačni/revolucionarni, če odštejemo vrtečo se kamero na strehi. Pa vendar – pomislimo, kaj lahko v prihodnosti prinesejo množicam zahodnjakov, ki se vsak dan uro ali dve vozijo v službo. Samostojna vožnja pomeni, da bodo lahko potniki omenjeno uro ali dve izkoristili za bolj koristno opravilo, kot je vrtenje krmila (upajmo, da ne spet za službo). In predvsem – samovozeči avtomobili bodo morda v prihodnosti popolnoma spremenili mesta, saj ta ne bodo več potrebovala množice parkirnih mest, ki jih danes zasedajo tisti, ki se vozijo v službo. Avtomobil nas bo pač pripeljal v službo in se potem odpeljal nazaj domov, na domače parkirno mesto. In namesto nas šel tudi samostojno pobrat otroka, ko bo končal pouk, če smo že pri tem.

Računalniki v klasični (ali mobilni) obliki bodo morda nekoč res postali nezanimivi, računalniki povsod drugje pa še dolgo ne!

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki