Ko faks noče umreti

Ko faks noče umreti
Objavljeno: 26.11.2013 | Avtor: Matjaž Klančar | Kategorija: Uvodnik | Revija: December 2013

Ker je to vendarle »računalniška« revija, si upam vprašati na glas – poznate še koga, ki uporablja faks? Saj veste, faksi, to so tisti optični bralniki, ki si po telefonskih žicah med seboj pošiljajo bitne slike. Če ste odgovorili nikalno, se premalo gibljete po poslovnem okolju, kajti tam te zverine še vedno živijo.

Res, danes za dokumentno komunikacijo večinoma uporabljamo elektronsko pošto (in sisteme za neposredno sporočanje in, hej, tudi že Twitter in Facebook!), toda spominjam se, ko je faks tudi za Monitor pomenil manjšo revolucijo. To se je zgodilo v trenutku, ko sem pred 20 leti prišel na zamisel, da bi namesto telefonskega pogovora s 30 podjetji, ponudniki strojne opreme, raje z računalnika hkrati poslal 30 faksov. Z vprašalnikom o ceni izdelkov, ki smo jih imeli na preizkusu. Moja produktivnost se je drastično povečala, kljub temu da sem v resnici odkril le pranačin »spamanja«. Minilo je kar nekaj let, preden me je spet spreletelo, da bi lahko isto po novem počel po elektronski pošti. Danes pa tako ali tako težimo tudi kar prek Google Talka, pardon,  »Hangoutsov« …

No, danes so faksi v resnici drastično zastarele naprave. Izumil jih je (kakopak) ameriški Xerox, kot še marsikaj, kar uporabljamo danes, in veljajo za zelo počasne (14,4 kb/s!) in nerodne. In, hej, tiskajo na papir! In vendar jih podjetja enostavno še vedno morajo imeti, ker jih pač še vedno imajo nekateri poslovni partnerji. Nedavno sem bral novico, da je na ameriškem obrambnem ministrstvu odpovedal faks, prek katerega so sprejemali zahtevke za dostop do informacij javnega značaja. Trajalo je nekaj mesecev, preden so ga zamenjali, ker zamenjave niso imeli v finančnem načrtu (letna vsota, s katero razpolagajo na tem ministrstvu, je sicer 30 milijard dolarjev …).

Tudi k nam v Monitor še vedno približno enkrat na mesec prileti faksirano sporočilo za javnost, ki ga iz Velike Britanije pošilja neko podjetje. Da o tem, koliko faksiranih naročilnic in podobnih dokumentov v podjetje prileti od slovenskih partnerjev, niti ne govorim. K sreči smo že davno uvedli faksirni strežnik, ki prispele dokumente spreminja v PDFje, že dolgo pa delujejo tudi storitve, ki fakse sprejemajo in oddajajo namesto nas (recimo, slovenski Afax). Toda natisnjeni faksi so tudi v nekaterih delih našega podjetja še vedno cenjeno blago. Zakaj, pravzaprav?

V resnici ne vem. Včasih je bilo to kar zaradi zakonodaje, ki je podpisan dokument, ki je bil poslan prek faksa, označevala kot uradno zadostnega, tistega, ki smo ga poslali po elektronski pošti, pa ne (od kod zamisel, da podpisa na faksiranih dokumentih ni mogoče ponarediti, ni jasno, je pa res, da je faksom teže prisluškovati kot elektronski pošti). Danes pa si zelo težko razlagam, zakaj si, recimo, celo sodišča med seboj dokumente (doooooooolge dokumente!) izmenjujejo po faksu. Poglejte, denimo, tole sporočilo, ki sem si ga pred časom shranil, ker me je tako presunilo:

Mariborsko višje sodišče je v poročilu Masleši tudi zapisalo, da »je specializirano državno tožilstvo po faksu vložilo obtožnico zoper vseh osem obdolžencev«, in v nadaljevanju dodalo: »Obtožnica obsega 83 strani, pošiljanje po faksu pa je trajalo od 13.35 do 13.59.«

Naj povzamem – 24 minut so pošiljali 83 strani!!!

Morda gre enostavno za inercijo – državni uradniki faksirne naprave poznajo in znajo z njimi ravnati, šifrirane elektronske pošte pa pač enostavno nimajo. Ali pa gre za nepoznavanje tehnologije, kar je pogostejše pri starejših ljudeh. V sosednji redakciji naše založniške hiše npr. še vedno prejemajo članke eminentne slovenske pisateljice – po faksu. Uredništvo pridobljeni PDF vedno pretvori s programom OCR (no, v resnici to zanje počne uredništvo Monitorja), ga ročno popravi/obdela in potem objavi. K sreči so prispevki pisani vsaj s pisalnim strojem, da OCR spodobno deluje. Se je pa nedavno zgodilo, da so prejeli pismo na disketi (!), bralec pa je priložil še list papirja s spremno besedo, napisano na roko. Komajda smo še našli zaprašen disketnik v skladišču … No, avtor je dan kasneje poslal še eno disketo, s popravki. In prosil, če mu disketi lahko vrnemo, saj jih je že precej težko kupiti … No, a zdaj sem že nekoliko zašel.

Ali pa tudi ne. Tehnologije, v nekem trenutku še vrhunske, vedno zastarijo. Disketnike je težko najti, diskete tudi. Hej, nisem prepričan, če bomo lahko prav enostavno kupili nov modem za naš faksirni strežnik, ko/če bo trenutni podlegel starosti. Še več, moji osebni izmenljivi diski Syquest, na katere sem pred petnajstimi leti shranjeval svoje članke, danes ležijo v tehničnem muzeju Bistra (hm, nisem prepričan, če sem jih pobrisal, preden sem jih predal naprej). No, tako ali tako ni prav nobene možnosti, da bi kdo še kje staknil kak bralnik zanje.

V resnici je še najbolj trajen zapis tisti, ki ga naredimo na papir. S pisalnim strojem, tiskalnikom ali kar s peresom. Po možnosti na papirus, kot so to počeli Egipčani. Ne, še bolje – najbolj trajni so kar v kamen vklesani zapisi, zdržijo tudi 5000 let in več. Pa prav nobenega bralnika ne potrebujemo zanje. Če odmislim nezdružljivosti formatov, pardon, jezikov …

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki