Patenti: ljudska zmaga?
Začetek poletja se je zgodila pričakovana ali nepričakovana zavrnitev direktive o patentabilnosti računalniško izvedenih izumov v evropskem parlamentu. Je evropski skupni prostor vendarle toliko prežet z idejo demokracije, da se lahko trajno zoperstavi pritisku korporacij?
Evropa ima lepo in že kar dolgo tradicijo demokracije. Tudi če grška demokracija ni bila niti približno podobna sedanji, tudi če je francoska revolucija kljub priseganju na ljudske ideale vendarle služila predvsem peščici in tudi če se je največje gibanje za demokracijo - komunistična revolucija - sprevrgla v svoje nasprotje, še preden se je dobro začela, je mogoče ves čas zaznati željo pa ureditvi družbe v skladu z nekakšnimi "demokratičnimi ideali": pravičnostjo, enakostjo, pomočjo šibkejšim, osebnimi človekovimi pravicami itd.
Seveda se ideali v praksi vedno sfižijo, včasih do nerazpoznavnosti, vendar potem takoj spet pokukajo na dan in opozarjajo, da je to "evropska pot". Čisto drugače kakor denimo v ZDA, kjer se ves čas širokoustijo o demokraciji, ki jo nepretrgano prakticirajo že več stoletij, dejansko pa gre le za polakiran fevdalni sistem, ki je plemstvo zamenjal s korporacijskimi magnati in ljudstvu vrgel še cirkus predsedniških volitev, na katerih lahko izbirajo med bogatim in bolj bogatim kandidatom. Čisto drugače tudi kakor v azijskih, južnoameriških in afriških sistemih, v katerih velja pretežno nadvlada močnejšega in je zakon bolj ali manj enak izkazani moči. V Evropi se nekako sramujemo moči, ponosni smo na to, da zagovarjamo in ščitimo šibkejše.
Vendar: ali je to res ali gre le za svojevrstno akademsko iluzijo, ki jo gojimo iz čistega larpurlartizma? Kajti, če pogledamo malo bolj natančno, tudi v obdobjih močne socialne pravičnosti, humanitarnosti in osebnega liberalizma družba bolj ščiti močne in bogate kakor šibke in revne. Vedno je bilo tako in verjetno vedno bo tako. Zadnja leta pa je videti še veliko bolj tako.
"Socialna država", ki je bila v Evropi močno prisotna v sedemdesetih in osemdesetih letih, je v zatonu, malo močneje se ohranja le na skrajnem severu, pa še tam ji pojenja sapa. Ali gre za dolino v "bibavici" evropske socialne drže ali za trajno usmeritev, pa bomo šele videli.
Konec zgodovine
Razvpiti ameriški filozof Francis Fukuyama je pred nekaj leti objavil tezo o "koncu zgodovine", katere glavna poanta je, da po različnih poskusih uveljavitve družbenih sistemov liberalna demokracija ostaja edini model, ki kaj velja. Žal praksa potrjuje filozofsko tezo, žal pa zato, ker je liberalna demokracija, ki jo je imel v mislih Fukuyama, sistem, ki ga utemeljujejo, utrjujejo in "izvažajo" Združene države Amerike. Gre za izrazit neliberalni nedemokratični sistem, oziroma, če se popravim, za liberalni demokratični sistem, ki je izrazito naravnan zgolj na "naše", torej le na del družbe. V ameriški liberalni demokraciji se smatra, da si moraš najprej šele priboriti status "enakopravnega" državljana, dotlej enostavno nimaš vseh pravic, ki ti jih zagotavlja ustava. Kdor je del množice "enakopravnih" državljanov, pa naj si je to priboril z lastnim trudom in znanjem ali pa se je v to okolje kar rodil, je zanj ameriška družba res kar se da liberalna in demokratična. Kdor pa je v veliko širši množici (še) ne enakopravnih, veljajo zanj dokaj neliberalna in nedemokratična merila. Lahko rečemo, da je na neki način ameriška družba zelo starogrško demokratična. Sužnje je sicer že odpravila, a ne prav rada.
Liberalnost je v ZDA tesno in neločljivo povezana s kapitalom. Z denarjem je mogoče kupiti najvišje državne funkcije (oziroma se zanje ni mogoče potegovati, če nisi bogat), mogoče si je najeti najboljše odvetnike, ki poznajo vsako zvijačo, mogoče je vplivati na medije in posredno na celotno družbo, vključno s sodstvom. Vrh ameriške vrste liberalnosti so korporacije, ki so v zadnjih petdesetih letih postale oblika druženja, močnejša od vsake državne institucije. V ZDA pravila igre že skoraj povsem diktirajo korporacije, te pa niso zavezane ničemur drugemu kakor kapitalu.
Pirova zmaga
Evropska družba je grški model krepko nadgradila in se je doslej kolikor toliko uspešno izogibala ameriškemu modelu nadvlade korporacij. Ji pa to, kot kaže, ne bo več dolgo uspevalo. Pod pritiskom velekapitala klonejo še tako trdna in čista načela.
Zato je zmaga glede patentne direktive precej brez pomena, čeprav gre za tipično zmago Davida nad Goljatom. Kleč vprašanja o patentih v računalništvu naj bi bila ločnica med napravami in algoritmi - če nekoliko poenostavim. Naprave je mogoče patentirati, pravijo tudi nasprotniki sedanje oblike direktive, algoritmov ne. Nihče pa se ne sprašuje (več), zakaj je tako sprejemljivo patentirati naprave!
Če danes sprejemamo, da lahko patentiramo naprave, bomo brez dvoma z nekaj truda in piara "liberalcev" čez čas pristali tudi na panetabilnost algoritmov. Gre samo za čas, denar in vztrajnost, tega vsega pa imajo korporacije neprimerno več od "nas malih".
Nihče se ne sprašuje (več), zakaj je tako sprejemljivo patentirati naprave!
