Kaj se zgodi, ko države prekršijo pravila igre in ko v boj za nadzor, informacije in varnost vstopijo z orodji, ki so bila nekoč domena hekerjev, a jih danes razvijajo zasebna podjetja po naročilu državnih organov? In kaj pomeni, ko sredi miru postanemo tarče – ne vojakov, ampak vrhunskih vrstic kode?
Ko govorimo o računalniških virusih, večina najprej pomisli na računalnike z operacijskim sistemom Windows. Z dobrim razlogom – ti sistemi že desetletja predstavljajo glavno tarčo kibernetskih napadov, saj jih uporablja največ uporabnikov po svetu. Toda ta pogostost napadov je ustvarila tudi mit – mit, da so Applovi računalniki imuni. Mac naj bi bil svetla izjema, otok varnosti sredi digitalnega oceana groženj. Ta predstava je obstajala tako dolgo in bila tako uspešno zasidrana v kolektivno zavest, da jo mnogi še danes jemljejo kot samoumevno.
Še pred nekaj leti smo ob zagonu novega računalnika najprej pomislili na namestitev protivirusnega programa, danes pa je jasno, da zgolj ena plast zaščite nikakor ni dovolj. Sploh pa težava pogosto ni v samem sistemu, temveč v uporabniku.
Računalniški virusi so, tako kot vsi tehnološki pojavi, produkt svojega časa – in svoje okolice. V dobrih 50 letih, kolikor jih poznamo, so iz preprostih, pogosto šaljivih digitalnih potegavščin prerasli v sofisticirana orodja nadzora, sabotaže in predvsem – zaslužka. Njihova zgodovina je hkrati zgodovina razvoja informacijske družbe in njenih temnejših plati: od naivnega eksperimentiranja, prek kaosa, ki ga je prinesla hiperpovezanost, do današnjega časa, ko digitalni zlikovci izsiljujejo multinacionalke in države razvijajo lastne kibernetske arzenale.
Zgodovina računalniških virusov ni zgolj zgodba o kodi, ki se je izmuznila nadzoru. To je pripoved o človeški radovednosti, domiselnosti ter tudi o nepredvidenih posledicah razvoja tehnologije. V svetu, kjer so bili prvi računalniki veliki kot sobe in dostopni le redkim izbrancem v raziskovalnih ustanovah, si je le malokdo predstavljal, da bodo ti mogočni stroji nekoč vsakdanji in ranljivi kot povsem običajni organizmi. Še manj pa, da bodo ti organizmi zbolevali. In vendar se je zgodilo točno to – računalniki so se okužili, zboleli, širili digitalne bolezni in postali prenašalci nečesa, kar je danes postalo temeljni izziv informacijske varnosti – zlonamerne kode.
V zadnjih mesecih se več govori o skrivnostnih elementih z nenavadnimi imeni, brez katerih ne bi bilo modernih elektronskih čudes. Gadolinij, prazeodim, lutecij in ostali so druščina elementov, za katere obstaja lepo, a nekoliko starinsko poimenovanje: prvine redkih zemelj. Potrebujemo jih malo, a brez njih ne gre. Praktično vso svetovno proizvodnjo obvladuje Kitajska, ki se te moči zaveda. Ostali svet zato mrzlično išče svoje zaloge.
Zagotovo se vam je že kdaj zgodilo, da vam je v glavi še dneve odmevala pesem, ki ste jo slišali na radiu. Kaj pa, če nam v glavi »odmeva« računalniška igra in vpliva na naš zaznavanje sveta?
Sredi aprila je odjeknila novica, da je bilo spletišče 4chan, alfa in omega spletne (ne)korektnosti in anonimnosti, tarča hekerskega napada. Nekateri mediji so ga praktično že pokopali, napisali več epitafov in objokovali izgubo bolj ali manj (ne)koristnih podatkov, a se je po dobrih dveh tednih odsotnosti vrnilo k življenju, najprej s preprostim besedilom »Testing testing 1 2 3«.
O Singapurju kroži precej mitov in legend, ki pa imajo nemalo podlage v resničnosti. Mestna državica v jugovzhodni Aziji, eden štirih azijskih tigrov iz 90. let, ima resnično drakonske zakone o smetenju in mamilih, a je daleč od futurističnega paradiža ali distopije. To pot nas je zanimalo predvsem, ali je res tehnološko čudo sveta. Za mesec dni smo šli v Singapur.
Da tehnološki velikani dobiček postavljajo pred varnost uporabnika, je znano že dolgo. Že pred leti je na to opozarjala žvižgačka Frances Haugen, ko je izpostavila delovanje podjetja Meta, ki se je zavedalo negativnega vpliva Instagrama na mladostnike, a ni ukrenilo nič. Za uporabnika nevarne pa so tudi aplikacije za zmenke, kar je potrdila raziskava, ki je nastala v sodelovanju Pulitzer Center’s AI Accountability Networka in The Markupa.
Študentje, profesorji in raziskovalci, pogosto pa tudi šolarji, dijaki in učitelji imajo v praktično katerikoli razviti državi brezplačen dostop do interneta. Poiskati morajo le brezžično omrežje z imenom Eduroam, ki jim bo od Južne Amerike do Avstralije in povsod vmes omogočilo internetno povezljivost. Zamisel je bila rojena v Evropi pred dvema desetletjema.
Vam imena Okna, Sponka, X škatla, Pisarna, simulator letenja, Encarta in MS-DOS zvenijo znano? Prepričani smo, da jih vsak izmed nas povezuje z ameriškim tehnološkim velikanom, ki je v preteklih dneh praznoval pol stoletja svojega obstoja. In kot slavljencu pritiče, smo tudi pri Monitorju na plan potegnili največje dosežke, polome in pogrome, ki se jih ob častitljivi obletnici z nostalgijo v srcu spominjamo. Dame in gospodje, abrahamovec, Microsoft!
Veste, po čem si boste zapomnili preteklo leto? Kaj pa v tehnološkem smislu? Še pomnite, kaj je luč sveta zagledalo v zadnjih 365 dneh? Pri Monitorju smo pod drobnogled vzeli tehnologijo, ki je zaznamovala zadnje leto (ne nujno le leta 2024), in bili presenečeni, kako veliko se je nabralo.
Slovenci imamo bogato zgodovino med izdelovalci takšnih in drugačnih plovil in na obrobju Kranja tudi danes nastajajo jadrnice, ki so plod slovenskega znanja.
Nekoč smo se veliko igrali z virtualizacijo računalnikov znotraj računalnika, ki nam je omogočila brezskrbno zabavo v ograjenem digitalnem peskovniku. Ker je iz nje izšlo precej dobrih in uporabnih izdelkov, so razvijalci začeli razmišljati, kako bi tovrstno dejavnost dodatno optimizirali. Rodil se je Docker.
Prodaja električnih vozil v svetu raste. Morda ne toliko, kot so pričakovali optimisti, a trend navzgor je jasen. Kako v tej smeri ravnati v letu 2025?
O priporočilih za nakupe, ki jih kot plačana sponzorstva podajajo ustvarjalci na Youtubu, si lahko mislimo svoje, a v veliki meri sploh omogočajo ekosistem brezplačnih vsebin. Na drugi strani pa si potrošniki želijo popustov in iščejo kode zanje po širnem spletu. Oboje je leta izkoriščal Paypal, ki je s svojim orodjem za lovljenje popustov Honey v resnici za več milijonov dolarjev opeharil oboje.
V Arizoni bo na eni od zasebnih šol umetna inteligenca prevzela individualizirano poučevanje šolskih predmetov in sprotno prilagajanje učnega načrta. Ti predmeti bodo na programu dve uri na dan, preostali del dneva pa bodo učenci, stari od devet in do 14 let, ob pomoči pedagoško usposobljenih mentorjev razvijali spretnosti, kot so finančno opismenjevanje, javno nastopanje, podjetništvo itd. Šola torej ni ravno običajna.
Ena izmed bolj odbitih teorij zarote, ki je dobila pospešek pred štirimi leti, opisuje mrtvi internet. Na spletu naj bi večino vsebin, interakcij in prometa ustvarili boti in umetna inteligenca, sami pa smo tam kot glas vpijočega v puščavi. Zrno resnice v tej teoriji obstaja, razvoj umetne inteligence pa jo utegne uresničiti.
Marku Zuckerbergu, direktorju podjetja Facebook (zdaj Meta), so leta 2016 gorela tla pod nogami. Po ameriških volitvah, na katerih je prvič zmagal Donald J. Trump, so se namreč po vsem svetu pojavile kritike vloge dezinformacij v predvolilni kampanji. Družabna omrežja s Facebookom na čelu so po ocenah analitikov in politikov odigrala eno glavnih vlog pri nenadzorovanem širjenju nepreverjenih trditev in laži po spletu.
Letos je začel veljati novi plačni sistem v javnem sektorju, ki je povzročil obilico dela. Približno 200 tisoč javnim uslužbencem je bilo treba izračunati nove plače. Da ne bi stotine kadrovskih služb tavalo v temi in izumljalo tople vode, je ministrstvo za javno upravo pripravilo posebno »aplikacijo«. Pogledali smo pod pokrov in – zavzdihnili.
Ko je urednik medija, ki ga ravnokar prebirate, hotel na Facebook omrežju objaviti kritičen članek o oglaševalskih omrežjih družabnega spleta, mu Facebook tega ni dovolil. »Odstranili smo tvojo objavo!« mu je javil vmesnik. »Videti je, da si poskušal/-a dobiti všečke, sledilce, delitve ali oglede videov na nepošten način!«
Pred poldrugim desetletjem so brskalniki dobili nastavitev, s katero smo lahko spletnim stranem sporočili, naj nam ne sledijo. Izvrstna zamisel je v nekaj letih končala v vicah, ko je oglaševalci niso upoštevali, uporabniki niso poznali in regulatorji niso preverjali. Simboličen konec je z umikom podpore letos naredila Mozilla, a brez velikega pompa smo dobili reinkarnacijo, ki ima na svoji strani zakonodajo.
Nekoč je bilo treba za postavitev kriptovalute znati dobro programirati, danes zadošča že nekaj klikov na spletu. Otroci lahko v minutah zaslužijo desettisoče dolarjev s snemanjem prenosa iz lastne sobe, na drugem koncu države pa v bolnišnici rešujejo življenje mladeniča. Oba sta na isti platformi sledila istim sanjam – veliko zaslužiti.
Kriptosvet je že pred leti marsikomu priskrbel tisti dražljaj, ki ga ljudje občutimo, ko kupimo loterijsko srečko, večje količino japonskega jena ali delnice obetavnega podjetja. Vsi poznamo zgodbe o znancih, ki so nato kupili petsobno stanovanje, pustili službo in zdaj na omrežjih objavljajo le še sončne zahode s palmami. Seveda poznamo tudi drugačne zgodbe, le da so malenkost manj privlačne za deljenje. Ker je neizkušenih vlagateljev vedno manj, so se bili prevaranti prisiljeni poslužiti promocije.
Namesto podrobnega pregleda komponent vsako leto podamo splošne napotke za sestavo novega igričarskega računalnika. Tudi tokrat smo pripravili tri primere.
Priznam, tudi sam sem vedno znova presenečen, da nam po vseh teh letih, kar negujemo tradicijo popisovanja tehnoloških (in potrošniških) navad naših urednikov, avtorjev in občasnih sodelavcev, na papir še vedno uspe izliti toliko različnosti. Letos se nas je podviga lotilo kar petnajst posameznikov in videli boste, da smo med seboj še vedno različni, kot je le kaj.
Umetna inteligenca je pokvarila smele načrte tehnoloških velikanov o zložnem zmanjševanju ogljičnega odtisa na poti do razogljičenja. Grafični čipi, ki poganjajo moderne modele, so energetski požeruhi, rasteta pa tudi običajni promet in obisk. Čedalje več podjetij zato prihodnost vidi v malih jedrskih reaktorjih, ki bi lahko poganjali nove podatkovne centre. A kdaj?
Pred poldrugim letom je agencija Spirit vzpostavila sistem za elektronsko izmenjavo podatkov, ki bi ga mirno lahko opisali kot bizarno neučinkovitega. Nad njim so se zgražali vsi ostali vpleteni, vključno z ministrstvom za digitalno preobrazbo, a Spirit je ostal neomajen. Zdaj ga je okrcalo tudi računsko sodišče, ki je tehnično implementacijo ocenilo kot neuspešno.
Nakup računalnika se običajno začne z izbiro prenosne ali namizne naprave, šele potem se začnemo ozirati po karakteristikah in ceni. Pa v resnici vemo, kolikšna je cena prenosljivosti ob na videz enakih specifikacijah obeh naprav? Je dandanes to še sploh pomembno?
Arhiv
Po kategorijah
Po avtorjih
