Redko pomislimo, da imamo skorajda v vsakem trenutku s seboj eno napravo ali več, ki lahko že ob manjši fizični poškodbi zanetijo požar. Na to pa so morali pomisliti letalski prevozniki, odkar se ljudje nanje množično vkrcavamo s telefoni, tablicami in prenosniki, ki jim družbo delajo še zunanje baterije. Požar na letalu je najhujša nevarnost, a brez prenosnih naprav nam živeti ni.
Tistim, ki beremo predvsem digitalno, je na spletu in mobilnih napravah namenjena cela vrsta orodij, s katerimi so zbiranje, branje in shranjevanje raznovrstnih zapisov s spleta precej olajšani. V zadnjem času se je ob ukinitvi Pocketa, najbolj znane tovrstne storitve, pojavila vrsta novih rešitev, ki ponujajo kup naprednejših zmožnosti.
Pregledali smo lestvice protivirusnih programov in preverili, kaj zmorejo in katerim lahko zaupamo.
Uporabniki smo navajeni, da vsako leto ali dve prispejo nove in hitrejše generacije čipov vseh vrst. Takšen tempo pa zahteva vse večji trud strokovnjakov in tehnologije, ki so vse bolj zapletene.
Slovenija se pridružuje veliki skupini evropskih držav, v katerih deluje sistem za opozarjanje na nevarnost tudi prek pametnih telefonov. Vzpostavljeni sistem je skladen z evropskimi standardi in nudi dodaten način obveščanja, vsi dosedanji pa ostajajo.
Po poročilu britanske nevladne organizacije Internet Matters se skoraj 70 odstotkov otrok v starostni skupini od 9 do 17 let redno pogovarja z umetnointeligenčnim klepetalnim robotom.
V Veliki Britaniji so te dni še enkrat dokazali, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni. Kot eni prvih na svetu so namreč uvedli obvezno preverjanje starosti za vse britanske spletne uporabnike, s tem ukrepom pa naj bi pred »slabimi stvarmi« rešili otroke. Druge države pripravljajo podobne ukrepe, vprašanje pa je, ali bodo iz britanske izkušnje povzele prave zaključke.
V Belgiji, dva ducata kilometrov od Bruslja, domuje organizacija, za katero smo slišali zgolj tisti, ki se ukvarjamo z industrijo polprevodnikov, pa vendar brez nje ne bi imeli računalniških čipov, kakršne poznamo.
Za enim bolj nenavadnih naslovov se skriva resnični problem, ki bo nastopil prihodnje leto, priprave pa zahteva že letos. Paradoksalno Microsoft svetuje, naj ukrepamo takoj, obenem pa ta hip kaj dosti storiti ne moremo. Vseeno velja pogledati pod pokrov oziroma v matično ploščo.
V preteklih mesecih smo v Monitorju objavili več novic, ki humanoidne oziroma človeku podobne robote postavljajo v vse bolj človeške situacije in službe. Na Kitajskem so se humanoidni roboti pred kratkim pomerili v kickboksu, Amazon z njimi preizkuša dostavo paketov, obeta pa se nam celo prva mednarodna (kakorkoli se to čudno sliši) olimpijada humanoidnih robotov. Tako je, v zibelki olimpijskih iger, grški Olimpiji.
Predstavljate si, da leta in leta, morda celo desetletja, investirate v svoje znanje, izobraževanje in izkušnje v neki, morda precej specifični ali pa morda povsem splošni panogi …
Kaj se zgodi, ko države prekršijo pravila igre in ko v boj za nadzor, informacije in varnost vstopijo z orodji, ki so bila nekoč domena hekerjev, a jih danes razvijajo zasebna podjetja po naročilu državnih organov? In kaj pomeni, ko sredi miru postanemo tarče – ne vojakov, ampak vrhunskih vrstic kode?
Še pred nekaj leti smo ob zagonu novega računalnika najprej pomislili na namestitev protivirusnega programa, danes pa je jasno, da zgolj ena plast zaščite nikakor ni dovolj. Sploh pa težava pogosto ni v samem sistemu, temveč v uporabniku.
Računalniški virusi so, tako kot vsi tehnološki pojavi, produkt svojega časa – in svoje okolice. V dobrih 50 letih, kolikor jih poznamo, so iz preprostih, pogosto šaljivih digitalnih potegavščin prerasli v sofisticirana orodja nadzora, sabotaže in predvsem – zaslužka. Njihova zgodovina je hkrati zgodovina razvoja informacijske družbe in njenih temnejših plati: od naivnega eksperimentiranja, prek kaosa, ki ga je prinesla hiperpovezanost, do današnjega časa, ko digitalni zlikovci izsiljujejo multinacionalke in države razvijajo lastne kibernetske arzenale.
Ko govorimo o računalniških virusih, večina najprej pomisli na računalnike z operacijskim sistemom Windows. Z dobrim razlogom – ti sistemi že desetletja predstavljajo glavno tarčo kibernetskih napadov, saj jih uporablja največ uporabnikov po svetu. Toda ta pogostost napadov je ustvarila tudi mit – mit, da so Applovi računalniki imuni. Mac naj bi bil svetla izjema, otok varnosti sredi digitalnega oceana groženj. Ta predstava je obstajala tako dolgo in bila tako uspešno zasidrana v kolektivno zavest, da jo mnogi še danes jemljejo kot samoumevno.
Zgodovina računalniških virusov ni zgolj zgodba o kodi, ki se je izmuznila nadzoru. To je pripoved o človeški radovednosti, domiselnosti ter tudi o nepredvidenih posledicah razvoja tehnologije. V svetu, kjer so bili prvi računalniki veliki kot sobe in dostopni le redkim izbrancem v raziskovalnih ustanovah, si je le malokdo predstavljal, da bodo ti mogočni stroji nekoč vsakdanji in ranljivi kot povsem običajni organizmi. Še manj pa, da bodo ti organizmi zbolevali. In vendar se je zgodilo točno to – računalniki so se okužili, zboleli, širili digitalne bolezni in postali prenašalci nečesa, kar je danes postalo temeljni izziv informacijske varnosti – zlonamerne kode.
V zadnjih mesecih se več govori o skrivnostnih elementih z nenavadnimi imeni, brez katerih ne bi bilo modernih elektronskih čudes. Gadolinij, prazeodim, lutecij in ostali so druščina elementov, za katere obstaja lepo, a nekoliko starinsko poimenovanje: prvine redkih zemelj. Potrebujemo jih malo, a brez njih ne gre. Praktično vso svetovno proizvodnjo obvladuje Kitajska, ki se te moči zaveda. Ostali svet zato mrzlično išče svoje zaloge.
Zagotovo se vam je že kdaj zgodilo, da vam je v glavi še dneve odmevala pesem, ki ste jo slišali na radiu. Kaj pa, če nam v glavi »odmeva« računalniška igra in vpliva na naš zaznavanje sveta?
Sredi aprila je odjeknila novica, da je bilo spletišče 4chan, alfa in omega spletne (ne)korektnosti in anonimnosti, tarča hekerskega napada. Nekateri mediji so ga praktično že pokopali, napisali več epitafov in objokovali izgubo bolj ali manj (ne)koristnih podatkov, a se je po dobrih dveh tednih odsotnosti vrnilo k življenju, najprej s preprostim besedilom »Testing testing 1 2 3«.
O Singapurju kroži precej mitov in legend, ki pa imajo nemalo podlage v resničnosti. Mestna državica v jugovzhodni Aziji, eden štirih azijskih tigrov iz 90. let, ima resnično drakonske zakone o smetenju in mamilih, a je daleč od futurističnega paradiža ali distopije. To pot nas je zanimalo predvsem, ali je res tehnološko čudo sveta. Za mesec dni smo šli v Singapur.
Da tehnološki velikani dobiček postavljajo pred varnost uporabnika, je znano že dolgo. Že pred leti je na to opozarjala žvižgačka Frances Haugen, ko je izpostavila delovanje podjetja Meta, ki se je zavedalo negativnega vpliva Instagrama na mladostnike, a ni ukrenilo nič. Za uporabnika nevarne pa so tudi aplikacije za zmenke, kar je potrdila raziskava, ki je nastala v sodelovanju Pulitzer Center’s AI Accountability Networka in The Markupa.
Študentje, profesorji in raziskovalci, pogosto pa tudi šolarji, dijaki in učitelji imajo v praktično katerikoli razviti državi brezplačen dostop do interneta. Poiskati morajo le brezžično omrežje z imenom Eduroam, ki jim bo od Južne Amerike do Avstralije in povsod vmes omogočilo internetno povezljivost. Zamisel je bila rojena v Evropi pred dvema desetletjema.
Vam imena Okna, Sponka, X škatla, Pisarna, simulator letenja, Encarta in MS-DOS zvenijo znano? Prepričani smo, da jih vsak izmed nas povezuje z ameriškim tehnološkim velikanom, ki je v preteklih dneh praznoval pol stoletja svojega obstoja. In kot slavljencu pritiče, smo tudi pri Monitorju na plan potegnili največje dosežke, polome in pogrome, ki se jih ob častitljivi obletnici z nostalgijo v srcu spominjamo. Dame in gospodje, abrahamovec, Microsoft!
Veste, po čem si boste zapomnili preteklo leto? Kaj pa v tehnološkem smislu? Še pomnite, kaj je luč sveta zagledalo v zadnjih 365 dneh? Pri Monitorju smo pod drobnogled vzeli tehnologijo, ki je zaznamovala zadnje leto (ne nujno le leta 2024), in bili presenečeni, kako veliko se je nabralo.
Slovenci imamo bogato zgodovino med izdelovalci takšnih in drugačnih plovil in na obrobju Kranja tudi danes nastajajo jadrnice, ki so plod slovenskega znanja.
Nekoč smo se veliko igrali z virtualizacijo računalnikov znotraj računalnika, ki nam je omogočila brezskrbno zabavo v ograjenem digitalnem peskovniku. Ker je iz nje izšlo precej dobrih in uporabnih izdelkov, so razvijalci začeli razmišljati, kako bi tovrstno dejavnost dodatno optimizirali. Rodil se je Docker.
Prodaja električnih vozil v svetu raste. Morda ne toliko, kot so pričakovali optimisti, a trend navzgor je jasen. Kako v tej smeri ravnati v letu 2025?
O priporočilih za nakupe, ki jih kot plačana sponzorstva podajajo ustvarjalci na Youtubu, si lahko mislimo svoje, a v veliki meri sploh omogočajo ekosistem brezplačnih vsebin. Na drugi strani pa si potrošniki želijo popustov in iščejo kode zanje po širnem spletu. Oboje je leta izkoriščal Paypal, ki je s svojim orodjem za lovljenje popustov Honey v resnici za več milijonov dolarjev opeharil oboje.
V Arizoni bo na eni od zasebnih šol umetna inteligenca prevzela individualizirano poučevanje šolskih predmetov in sprotno prilagajanje učnega načrta. Ti predmeti bodo na programu dve uri na dan, preostali del dneva pa bodo učenci, stari od devet in do 14 let, ob pomoči pedagoško usposobljenih mentorjev razvijali spretnosti, kot so finančno opismenjevanje, javno nastopanje, podjetništvo itd. Šola torej ni ravno običajna.
Ena izmed bolj odbitih teorij zarote, ki je dobila pospešek pred štirimi leti, opisuje mrtvi internet. Na spletu naj bi večino vsebin, interakcij in prometa ustvarili boti in umetna inteligenca, sami pa smo tam kot glas vpijočega v puščavi. Zrno resnice v tej teoriji obstaja, razvoj umetne inteligence pa jo utegne uresničiti.
Arhiv
Po kategorijah
Po avtorjih
