Ni vse zlato, kar se sveti

Tehnološka podjetja že od nekdaj lajšajo vsakdan sleherniku, vendar jih ne vedno vodi altruizem, zato v preteklosti najdemo številne primere, ko so želela kupca žejnega peljati čez vodo. Včasih je njihovo ravnanje prizadelo vse, spet drugič le najbolj naivne med nami. Poglejmo nekaj najzanimivejših tovrstnih primerov.

Najdražja tekočina na svetu

Proizvajalci tiskalnikov so hitro ugotovili, da je prodaja strojne opreme le vstopnica v neskončen cikel trženja potrošnega materiala.

Danes, ko na naših mizah brnijo učinkoviti tiskalniki s prostornimi rezervoarji za barve, se zdi skoraj neverjetno, da so morali uporabniki pred leti navigirati skozi eno najbolj nenavadnih in izkoriščevalskih obdobij v zgodovini potrošniške elektronike. V začetku 21. stoletja se je namreč razcvetela doba tako imenovanih tiskalniških vojn, ko so tehnološki giganti poskušali uveljaviti poslovni model, ki je danes zapisan v učbenikih kot primer skrajnega pohlepa in načrtovanega zastaranja. To je bila era, ko so bili tiskalniki na trgovskih policah na voljo za drobiž, a so v sebi skrivali finančno past, zasnovano tako, da je kupca dolgoročno stala celo premoženje.

Osrednji steber te zgodovinske prevare je bil model britvice in rezila, pri katerem so proizvajalci naprave prodajali pod ceno, včasih celo z izgubo, z edinim namenom, da bi kupca priklenili na uporabo svojih dragih kartuš. Črnilo za tiskalnike je takrat veljalo za eno najdražjih tekočin na svetu; mililiter te substance je po vrednosti prekašal prestižne parfume in celo vrhunski šampanjec. Da bi ohranili ta monopol, so podjetja v kartuše vgrajevala pametne čipe, ki so delovali kot nekakšni digitalni stražarji. Ti čipi so tiskalniku sporočili, da je kartuša prazna, ko je bilo v njej dejansko še do dvajset odstotkov črnila, kar je uporabnike prisililo v metanje dragocene tekočine v smeti.

Še posebej bizarna je bila praksa programske blokade, ki je danes povsem nepredstavljiva. Tiskalniki tistega časa so pogosto zavrnili tiskanje povsem črnega besedila, če je v barvni kartuši zmanjkalo le kanček modre ali rumene barve. Proizvajalci so to utemeljevali s tehnično zaščito tiskalnih glav, a je bilo vsem jasno, da gre za psihološki pritisk na potrošnika, da takoj kupi nov komplet barv. Ko so se na trgu pojavili cenejši, neodvisni ponudniki črnila, so se korporacije odzvale z nenehnimi posodobitvami programske opreme, ki so čez noč onesposobile delovanje neoriginalnih kartuš, kar je povzročilo valove ogorčenja in celo kolektivne tožbe.

Tovrstno početje je začelo podjetje Hewlett-Packard, ki je že v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja ugotovilo, da je prodaja strojne opreme zgolj vstopnica za neskončen cikel prodaje potrošnega materiala, najbolj neusmiljeno pa so strategijo izkoriščali pri Epsonu. Na drugi strani je Lexmark poskušal iti še dlje in je na ameriških sodiščih celo trdil, da je uporaba neoriginalnih kartuš kršitev avtorskih pravic, s čimer so želeli lastništvo nad tiskalnikom dejansko spremeniti v nekakšen najem, kjer uporabnik nima pravice posegati v napravo.

Konec te sage se ni zgodil čez noč, temveč se je zgodba začela lomiti leta okoli 2015, ko je prišlo do velikega premika v industriji. Ironično je prav Epson nekaj let prej popustil prvi in predstavil serijo EcoTank, ki je namesto dragih kartuš uvedla stekleničke s črnilom. To je bilo priznanje poraza starega modela. Dokončen udarec pa je zadala Evropska unija s svojo zakonodajo o pravici do popravila in z okoljskimi direktivami, ki so okoli leta 2020 proizvajalce prisilile k večji preglednosti in prepovedale programske blokade, namenjene krajšanju življenjske dobe izdelkov.

Zlati kabli

Ker ljudje niso razumeli koncepta digitalnega prenosa, so jim za pozlačene izdelke zaračunavali tudi več sto evrov.

Če so tiskalniške kartuše zgodba o neusmiljenem izsiljevanju, je saga o vrhunskih (angl. high-end) kablih HDMI eden najbolj presenetljivih primerov kolektivne iluzije in psihološke manipulacije v zgodovini potrošniške elektronike. To je bila doba, ki je dosegla vrhunec v prvem desetletju 21. stoletja, ko so trgovci kupce prepričevali, da potrebujejo kable, prevlečene z zlatom in izolirane s snovmi iz vesoljske tehnologije, če želijo na svojih novih televizorjih gledati kakovostno sliko.

Osrednji akter in najagresivnejši igralec v tej zgodbi je bilo podjetje Monster Cable. Postali so simbol prodajne taktike, ki je temeljila na strahu in nevednosti. Prodajalci v velikih trgovskih središčih so bili usposobljeni, da so ob nakupu dragega televizorja kupca vprašali: »Ali res želite uničiti sliko na svoji novi, tisoč evrov vredni napravi s poceni kablom za pet evrov?« Ta psihološki pritisk je deloval, saj so kupci, ki niso razumeli digitalnega prenosa signala, verjeli, da so kabli HDMI podobni starim analognim, kjer je bila kakovost bakra in izolacije dejansko pomembna za čistost zvoka in slike. V ozadju tega pa je bila velika tehnična laž. V nasprotju z analognim signalom, ki lahko bledi ali šumi, je HDMI digitalen. Signal potuje v obliki ničel in enic. V digitalnem svetu velja pravilo vse ali nič: ali signal pride do cilja in je slika popolna ali pa ne pride in slike sploh ni oziroma se pojavijo očitne digitalne motnje. Ni vmesne poti, kjer bi dražji kabel ponujal globlje črne odtenke ali bolj žive barve, kot so trdili v oglasih podjetja Monster.

Zlati (Trumpov) telefon

Junija 2025 sta Donald Trump mlajši in Eric Trump v Trump Towerju napovedala Trump Mobile, mobilnega operaterja za 'prave Američane', ter ob njem še zlati pametni telefon T1. Datum ni bil naključen: šlo je za deseto obletnico začetka Trumpove predsedniške kampanje. Obljuba je bila popolna za dobo potrošništva MAGA: telefon naj bi stal 499 dolarjev, naročnina pa simboličnih 47,45 dolarja na mesec, ker je Trump 45. in 47. predsednik ZDA. Naprava naj bi bila, seveda, designed and built in the United States – zasnovana in izdelana v ZDA.

Na papirju je bil T1 precej ambiciozen: zlat Android telefon s 6,78-palčnim AMOLED zaslonom, 120-herčnim osveževanjem, z 12 GB pomnilnika, 256 GB prostora, baterijo 5.000 mAh, s kamero s 50 milijoni pik in 3,5-milimetrskim priključkom za slušalke. Toda že po nekaj dneh so začele izginjati obljube. Z uradne strani je najprej izginil napis Made in the USA, nato še 12 GB RAM, zaslon se je za nekaj časa skrčil s 6,78 palca na 6,25, datum izida pa se je iz poletja oziroma septembra premaknil v megleno »pozneje letos«. Danes stran spet navaja 6,78-palčni zaslon, Snapdragonovo platformo in kamero 50 MP, hkrati pa opozarja, da so slike in specifikacije zgolj ilustrativne in se lahko spremenijo.

Prednaročila so sprejemali s 100-dolarskim pologom. Koliko denarja je Trump Mobile v resnici pobral, ni javno potrjeno. Po omrežjih kroži številka okoli 590.000 oziroma 600.000 kupcev, kar bi pomenilo približno 60 milijonov dolarjev pologov, vendar je The Verge izvor te trditve izsledil v viralni objavi brez dokaza; Associated Press je zanikal, da bi kdaj objavil tak podatek. Varneje je torej zapisati: zanesljive številke ni, znano pa je, da podjetje še vedno sprejema 100-dolarski polog.

Največja težava je bila že od začetka sama ameriškost izdelka. Pametnega telefona za 499 dolarjev danes praktično ni mogoče v celoti izdelati v ZDA: dobavne verige za zaslone, čipe, kamere, baterije in sestavljanje so v Aziji. Celo Purism, ki prodaja enega redkih ameriško sestavljenih telefonov, za svoj model zaračuna 1.999 dolarjev in priznava, da vsi deli niso ameriški. Ni torej presenetljivo, da so »izdelano v ZDA« zamenjale mehkejše parole, kot sta Proudly American« in »shaped by American innovation«.

Telefon poleg tega še vedno ni pri kupcih. Pogoji prednaročila izrecno pravijo, da polog ni nakup, ne zagotavlja proizvodnje, dobave, cene, roka ali sploh obstoja končnega izdelka. In še zadnji trik: drobni tisk pravi, da Trump Mobile izdelkov in storitev ne načrtuje, ne razvija, ne izdeluje, ne distribuira in ne prodaja The Trump Organization. Ime Trump je licencirano podjetju T1 Mobile LLC prek DTTM Operations LLC. Z drugimi besedami: Trumpovi prodajajo predvsem najdragocenejši del telefona – priimek.

Telefon so končno začeli prodajati v tednu po 18. 5. 2026.

Vrhunec bizarnosti so dosegli testi neodvisnih strokovnjakov in navdušencev. Eden najbolj znanih eksperimentov je vključeval primerjavo med astronomsko dragim kablom Monster in improvizirano povezavo iz navadnih raztegnjenih žičnatih obešalnikov za oblačila. Rezultat? Noben opazovalec ni mogel zaznati razlike v kakovosti slike. Kljub temu so se nekateri kabli prodajali po cenah, ki so presegale sto evrov ali več, medtem ko je bila njihova proizvodna vrednost le nekaj evrov višja od najcenejših različic. Zgodba o tej zlati mrzlici se je začela krhati okoli leta 2012, ko so spletni mediji in tehnološki blogi, kot je CNET, začeli agresivne kampanje za ozaveščanje potrošnikov. Ljudje so spoznali, da kabel za pet evrov iz spletne trgovine deluje popolnoma enako kot tisti za 200 evrov iz prestižne vitrine. Dokončen konec ere dragih kablov HDMI sta prinesla demokratizacija standardov in pojav prodajnih platform, kot je Amazon, kjer so ocene uporabnikov hitro razkrile nesmiselnost preplačevanja. Danes visoke cene kablov najdemo le še v nišnih avdiofilskih krogih, v širšem svetu pa zgodba o Monster Cable ostaja zgodovinski opomin, kako lahko bleščeča embalaža in agresiven marketing prodajata zrak pod krinko vrhunske tehnologije.

Le s kapljico krvi

Čudežna naprava Edison podjetja Theranos naj bi z eno kapljico krvi opravila stotine različnih laboratorijskih testov.

Najbolj medijsko odmevna tehnološka prevara se je začela leta 2003, ko je komaj 19-letna Elizabeth Holmes, falirana študentka s Stanforda, svetu predstavila vizijo, ki je zvenela kot znanstvena fantastika. Obljubljala je napravo, imenovano Edison, ki bi lahko iz ene same kapljice krvi, odvzete iz prsta, opravila stotine laboratorijskih testov. To bi pomenilo konec dolgih čakalnih vrst, dragih laboratorijskih preiskav in predvsem konec strahu pred velikimi iglami. Holmesova, ki je s svojimi črnimi puloverji in globokim glasom premišljeno posnemala Steva Jobsa, je postala obraz nove dobe medicine in vodja podjetja Theranos. To je postalo ljubljenec investitorjev. Brez kakršnihkoli neodvisnih znanstvenih potrditev so v Theranos vložili stotine milijonov ameriških dolarjev. V upravnem odboru so sedela najvplivnejša imena ameriške politike in vojske, kot sta Henry Kissinger in George Shultz, podjetje pa je bilo na vrhuncu vredno neverjetnih devet milijard dolarjev. Elizabeth Holmes je krasila naslovnice revij kot najmlajša milijarderka, ki je do bogastva prišla sama.

Za bleščečo fasado pa se je skrivala temačna realnost. Naprava Edison v resnici nikoli ni delovala. Ker Theranos ni mogel doseči obljubljenih rezultatov, so vzorce krvi na skrivaj redčili in jih analizirali na standardnih napravah podjetja Siemens, ki so jih kupili pri konkurenci in jih predelali. Rezultati, ki so jih pošiljali pacientom v lekarnah Walgreens, so bili pogosto povsem napačni. Ljudem so diagnosticirali bolezni, ki jih niso imeli, ali pa spregledali resna stanja, kar je povzročilo nepopravljivo škodo. Zgodba se je začela podirati leta 2015, ko je preiskovalni novinar časopisa Wall Street Journal, John Carreyrou, po namigu žvižgačev iz podjetja objavil serijo uničujočih člankov. Razkril je, da je tehnologija prevara in da vodstvo podjetja, vključno s Holmesovo in z njenim takratnim partnerjem Sunnyjem Balwanijem, sistematično zavaja investitorje in javnost. Konec je bil hiter in neizprosen. Podjetje Theranos je leta 2018 razpadlo, Holmesova pa se je soočila s kazenskim pregonom. Leta 2022 je bila obsojena na več kot 11 let zapora zaradi goljufije.

Telefon za štiri evre

Pametni telefon za štiri evre se je imenoval Freedom 251.

Zgodovina tehnologije je polna drznih obljub, a le malokatera se lahko primerja s sago o telefonu Freedom 251, ki je leta 2016 pretresel svet. To je bila zgodba o čudežni napravi, ki naj bi stala le 251 indijskih rupij, kar je takrat znašalo približno štiri evre. Medtem ko je svet sanjal o digitalni demokratizaciji, se je v ozadju odvijala ena najbizarnejših in najpredrznejših prevar v zgodovini mobilne telefonije. Vse se je začelo s podjetjem Ringing Bells, ki ga je vodil skoraj neznani Mohit Goel. Ob lansiranju so obljubljali pravi pametni telefon z barvnim zaslonom, s štirijedrnim procesorjem in z dostopom do interneta. Naprava bi morala biti tehnološki čudež, saj so že samo komponente stale vsaj desetkrat več od prodajne cene. Kljub očitnim rdečim zastavicam je spletna stran podjetja ob odprtju prednaročil zaradi navala milijonov ljudi takoj klecnila.

Prevara se je začela razkrivati skoraj takoj, ko so prvi novinarji prejeli prototipe. Ugotovili so, da so bili testni primerki dejansko tuji telefoni (kitajske znamke Adcom), katerih logotip je bil preprosto prekrit z belim korektorjem. Ikone na zaslonu so bile nesramne kopije Applovega sistema iOS, podjetje pa sploh ni imelo lastnih proizvodnih linij. Pri Ringing Bells so trdili, da bodo nizko ceno dosegli z državnimi subvencijami in s prodajo v velikih količinah, a indijska vlada je hitro zanikala kakršnokoli povezavo s projektom. Konec zgodbe je bil manj veličasten od njenih obljub. Podjetje je sicer kupcem poslalo nekaj tisoč naprav, da bi utišalo kritike, a večina od milijonov naročnikov je ostala praznih rok. Mohit Goel je leta 2017 končal v priporu zaradi obtožb o goljufiji, celoten projekt pa je postal sinonim za vaporware – izdelek, ki obstaja le v marketinških obljubah.

Sokovnik na steroidih

Uporabnik je vrečke s sokom Juicero iztisnil hitreje ročno kot z aparatom, vrednim 700 dolarjev.

V analih Silicijeve doline je le malo zgodb tako bizarnih in hkrati poučnih, kot je saga o podjetju Juicero. To je zgodba o tem, kako so vlagatelji v futuristično stiskalnico soka vložili 120 milijonov ameriških dolarjev, preden so ugotovili, da napravo premaga par človeških rok. Vse se je začelo leta 2016, ko je ustanovitelj Doug Evans, samooklicani vizionar zdrave prehrane, svetu predstavil »Teslo med sokovniki«. Juicero je bil elegantna, minimalistična naprava iz vrhunskega aluminija, ki je sprva stala neverjetnih 700 dolarjev. Njen edini namen je bil stiskanje posebnih vrečk lastne blagovne znamke, v katerih so bili narezano sadje in zelenjava. Naprava je bila povezana s spletom, imela je vgrajen bralnik črtnih kod in je s silo, ki bi menda lahko dvignila dva avtomobila, iz vrečke iztisnila svež sok. Tako kot pri tiskalnikih je bil tudi tukaj v ozadju zaklenjen sistem. Naprava ni delovala brez originalnih Juicero vrečk, ki so stale od pet do osem dolarjev na kos. Še več, tiskalniška logika je šla korak dlje: če je skener na vrečki zaznal, da je rok uporabe potekel (tudi če samo za en dan), je programska oprema blokirala stiskanje. Naprava se preprosto ni premaknila, uporabnik pa je ostal žejen pred drago aluminijasto skulpturo.

Trenutek resnice za Juicero je prišel aprila 2017, ko sta Bloombergova novinarja ugotovila nekaj banalno preprostega, česar nihče od investitorjev očitno ni preveril: vrečke Juicero je bilo mogoče z rokami stisniti hitreje in prav tako učinkovito kot s 700 dolarjev vrednim strojem. Videoposnetek, kjer človeške roke premagajo visokotehnološko napravo, je čez noč postal viralen simbol nesmiselnosti nekaterih modernih tehnoloških inovacij. Juicero je postal tarča posmeha po vsem svetu. Bloombergov prispevek je razkril, da je naprava absurdno preveč kompleksna za to, kar počne – vsebovala je na stotine po meri izdelanih delov, vključno z zapletenim mehanizmom za stiskanje, ki v resnici ni bil potreben. Podjetje je poskušalo rešiti ugled z znižanjem cene na 400 dolarjev, a škoda je bila nepopravljiva. Septembra 2017, le 16 mesecev po prihodu na trg, je Juicero ugasnil svoje stroje in zaprl vrata.

Miška na naročnino!

Logitech je leta 2024 želel na novo izumiti miško. Kakovostna, trajna naprava bi za delovanje zahtevala naročnino.

Sredi leta 2024 je tehnološki svet pretresla izjava takratne direktorice Logitecha, Hanneke Faber, ki je v enem izmed intervjujev razkrila vizijo naprave, ki bi jo uporabnik kupil le enkrat, nato pa zanjo plačeval redno naročnino. Logitechova ideja je bila na prvi pogled plemenita: izdelali bi vrhunsko, izjemno trpežno miško, ki bi presegala kakovost običajnih plastičnih izdelkov. Toda past se je skrivala v programski opremi. Da bi miška sploh delovala oziroma da bi uporabnik lahko uporabljal njene napredne funkcije in prejemal posodobitve, bi moral vsak mesec plačevati določen znesek. Brez plačane naročnine bi prestižna naprava postala le drag obtežilnik za papir. Logitech je s tem poskusil uvesti model, ki smo ga prej poznali le pri programski opremi (kot sta zbirki Adobe in Microsoft 365) ali pri tiskalnikih (model HP Instant Ink).

Odziv javnosti je bil uničujoč. Uporabniki in tehnološki kritiki so takoj opozorili na absurdnost situacije: miška je v svojem bistvu preprosta naprava, ki za delovanje ne potrebuje nenehnih posodobitev v oblaku. Ideja, da bi morali plačevati najemnino za gumb, ki smo ga že fizično kupili, je postala simbol korporativnega pohlepa tistega obdobja. Zgodba o naročniški miški se je končala skoraj tako hitro, kot se je začela. Zaradi izjemno negativnega odziva na družbenih omrežjih in groženj z bojkotom blagovne znamke je Logitech hitro stopil korak nazaj in pojasnil, da gre le za notranji koncept, ne za izdelek, pripravljen za trg. Kratka epizoda danes služi kot pomemben zgodovinski mejnik. To je bil trenutek, ko so potrošniki jasno začrtali mejo in tehnološki industriji sporočili, da nekatere stvari, ne glede na sodobne trende, preprosto morajo ostati v trajni in neovirani lasti kupca.

Umetna inteligenca

Zadnja večja tehnološka prevara je bila umetnointeligenčna priponka AI Pin.

Za konec še ena zgodba o trenutni tehnološki obsesiji – umetni inteligenci. V analih tehnološke zgodovine bo leto 2024 ostalo zapisano kot leto velikega treznjenja na področju umetne inteligence, osrednji lik te zgodbe pa je naprava, ki je obljubljala konec dobe pametnih telefonov, a postala simbol prevelikih obljub in inženirske odtujenosti – Humane AI Pin. Njena zgodba se je začela z izjemnim pričakovanjem. Podjetje Humane sta ustanovila nekdanja uslužbenca Appla, zakonca Imran Chaudhri in Bethany Bongiorno, ki sta sodelovala pri snovanju telefona iPhone. Njun ugled je privabil stotine milijonov dolarjev investicij in ustvaril mistiko okoli izdelka, ki naj bi nas osvobodil zaslonov. AI Pin je bil zamišljen kot elegantna, futuristična priponka, ki jo nosimo na prsih in z njo komuniciramo prek glasu, kretenj ter laserskega projektorja, ki sliko izrisuje neposredno na našo dlan.

Pogumna vizija se je ob prvem stiku z realnostjo sesula. Ko je naprava končno prišla v roke prvih uporabnikov in kritikov, je sledil eden najbolj uničujočih medijskih odzivov v tehnološki zgodovini. Izkazalo se je, da je AI Pin v praksi skoraj neuporaben. Naprava se je pregrevala že po nekaj minutah uporabe, odzivni čas umetne inteligence je bil obupno dolg, laserski projektor pa je bil na dnevni svetlobi praktično neviden. Naprava za osvoboditev je postala tehnološki nakit za 700 dolarjev, ki je zahteval še mesečno naročnino, da je sploh deloval. Najagresivnwjši vidik te zgodbe ni bila le visoka cena, temveč način, kako je podjetje poskušalo upravljati kritiko. Ko so vodilni tehnološki ocenjevalci, kot je Marques Brownlee (MKBHD), napravo označili za najslabši izdelek, kar so jih kdaj ocenili, so v javnosti zanetili debato o tem, ali imajo kritiki pravico »ubiti« mlado podjetje.

V resnici je Humane AI Pin padel pod lastno težo. Podjetje je želelo preskočiti več generacij razvoja in kupcem prodati prototip kot končni izdelek, pri čemer je ignoriralo osnovno ergonomijo in zanesljivost, ki ju uporabniki pričakujejo od vsakodnevne naprave. Konec je prišel hitreje, kot je kdorkoli pričakoval. Le nekaj mesecev po izidu so se pojavile novice, da podjetje išče kupca in da število vračil izdelkov presega število novih prodaj. Danes na AI Pin gledamo kot na klasičen primer tehnološkega mehurčka, kjer je marketing prehitel znanost. To je bila zgodba o trenutku, ko smo ugotovili, da umetna inteligenca, ne glede na to, kako pametna je, potrebuje praktično in zanesljivo obliko ter da uporabniki nismo pripravljeni zamenjati svojih delujočih telefonov za drago priponko, ki se neprestano opravičuje, da nima povezave s strežnikom. Na prvo zares umetnointeligenčno napravo še vedno čakamo in bomo verjetno še nekaj časa, saj smo se naučili pomembnega nauka: če se nekaj sliši predobro, da bi bilo res, potem verjetno res ni.