Tehnološka svoboda

Aktualni geopolitični pretresi so ponovno obudili razprave o odvisnosti od ZDA na področju digitalne tehnologije. Tu je situacija še precej bolj enosmerna kot pri obrambi, saj ima vsaka evropska država kakšnega vojaka s puško, medtem ko tehnoloških velikanov ni kaj dosti. Države so začele iskati rešitve in izkazalo se je, da obstajajo. Življenje brez Microsofta 365, Gmaila ali AWS obstaja.

Pred sedmimi leti smo pisali o eksperimentu, kako preživeti brez Googlovih storitev (Živeti brez Googla – bodimo alternativni, Monitor 01/19) ali celo kako shajati brez peterice Google, Microsoft, Amazon, Apple in Facebook (Življenje brez velikih pet, Monitor 04/19). Že tedaj to ni bilo enostavno, predvsem pa ni bilo udobno, danes pa je izziv še neprimerno večji. Oblaki so se zažrli v vse pore našega digitalnega sveta. Če se jim še nekako izognemo doma – kar je pri pametnih telefonih skoraj misija nemogoče –, nas bo v službi ali šoli gotovo objel vsaj Microsoft ali Google. To je v Evropi bistveno večji problem kot v ZDA, četudi smo se dolga leta pretvarjali, da so provenienca ponudnikov, njihova jurisdikcija ter fizična lokacija podatkov v svetu oblakov nepomembne.

Danes internet in računske kapacitete obvladujejo trije veliki oblaki: Amazonov AWS, Microsoftov Azure in Googlov Cloud. Za pisarniške potrebe je v Sloveniji praktično edini ponudnik Microsoft. Umetno inteligenco uporabljamo v klepetalnikih Google Gemini, Microsoft Copilot ali OpenAI ChatGPT, Meta Llama (ki je odprtokodna), Anthropic Claude ali Mistral. Šele zadnji je prva evropska storitev na tem dolgem seznamu. In to utegne postati problem, če bi se odnosi z ZDA zaostrili ali pa zgolj zato, ker izgubljamo konkurenčnost. Pametno je kupovati najbolje in ne ponovno izumljati tople vode, a modro je poskrbeti, da smo vsaj na nekaj področjih samozadostni in celo vodilni, da morda drugi kupujejo od nas. Ne gre (le) za denar, ampak za suverenost.

Digitalna suverenost

V zadnjih dveh letih so bila številna slovenska podjetja in javni sektor vsaj štirikrat nekaj ur brez dostopa do elektronske pošte. Največji izpad si je Microsoft 365 privoščil 25. novembra 2024, težave pa so bile tudi julija istega leta, 1. marca 2025 in 9. oktobra 2025. V vseh teh primerih se je izkazalo, da je predaja upravljanja elektronskih predalov iz lokalne infrastrukture v oblak resda enostavnejša – toda ne nujno cenejša –, a si lahko ob sicer redkih globalnih izpadih le žvižgamo in čakamo, da Microsoftovi inženirji težave odpravijo.

Evropa je močno odvisna od ameriške tehnološke infrastrukture. Cristina Caffarra iz iniciative Eurostack in profesorica na Univerzitetnem kolidžu v Londonu ocenjuje, da je Evropa 90-odstotno odvisna od ameriških oblačnih storitev. To lahko ima tudi zelo praktične posledice, kadar se ameriška administracija odloči disciplinirati kakšnega posameznika ali institucijo.

Evropa je 90-odstotno odvisna od ameriških oblačnih storitev.

Tudi v Sloveniji imamo državljanko, ki ne more uporabljati kartičnih plačil, nakupovati na Amazonu ali uporabljati Gmaila. Sodnica na Mednarodnem kazenskem sodišču (ICC) Beti Hohler je med četverico sodnikov, proti katerim so ZDA junija lani uvedle sankcije, ki so jih kasneje še razširile na druge člane ICC. Nekaj dni se je zdelo, da je Microsoft celotnemu sodišču blokiral elektronsko pošto, kasneje pa so stopili korak nazaj in pojasnili, da ukrepi veljajo le za sankcionirane posameznike. Med njimi je bil tudi glavni tožilec Karim Khan, ki so mu preprosto odklopili Outlook in e-poštni predal.

Čeprav Microsoft zagotavlja, da so podatki evropskih strank fizično v Evropi, to nič ne pomaga pri samovoljnih blokadah in novi ameriški zakonodaji (US Cloud Act 2018), ki od ameriških podjetij zahteva izročitev podatkov ne glede na lokacijo. Takšna zakonodaja je v nasprotju z evropsko splošno uredbo (GDPR), problema pa ni mogoče rešiti niti s pogodbenimi zavezami in jamstvi, saj zakonodaja prevlada nad pogodbami. Hkrati imajo ameriške zahteve po izročitvi podatkov pogosto dodano še prepoved razkritja ukrepa (gag order), torej tarče nikoli ne izvedo, da so bili njihovi podatki posredovani ameriškim organom pregona ali varnostnim agencijam. Microsoft je lani izrecno priznal, da zaradi zakonodaje ne morejo zagotavljati suverenosti evropskih podatkov, a jel zatrjevati, da so primeri kršitve sila redki.

To so vprašanja suverenosti, ki je dolgoročno še bistveno pomembnejša od cene storitev. V preteklosti smo bili priče več posameznim primerom migracij na Linux ali LibreOffice, kjer je bila pogosto v ospredju cena. Prihranki od licenc so seveda dobrodošel stranski učinek, ki pa pogosto ni glavni cilj, neredko pa povsem izzveni. Migracija velikih sistemov z več tisoč računalniki ni poceni, obratovanje pa prinaša svojevrstne izzive – od usposabljanja uporabnikov do prilagajanja druge programske opreme in vzdrževanja. Linux ni nujno cenejši od Windows in evropski oblak je morda mestoma dražji od Microsoftovega, a cena ni nikoli edini argument, ko govorimo o strateških ciljih.

Avstralski inštitut za strateške politike (ASPI) je definiral 64 ključnih tehnologij na področjih obrambe, vesoljske tehnologije, energije, okolja, umetne inteligence, biotehnologije, robotike, računalništva, naprednih materialov in kvantnih tehnologij. Pred dvajsetimi leti (2003–2007) so ZDA vodile v 60 tehnologijah, lani pa le še v sedmih. Na preostalih področjih vodi Kitajska, Evropa pa niti na enem. Tudi Evropska komisija, denimo Draghijevo poročilo iz leta 2024, opozarja na naraščajočo odvisnost od tujih ponudnikov tehnologije.

Caffarra pojasnjuje, da v večini regij po svetu pri naročilih favorizirajo lokalne ponudnike. V Evropi pa se sklicujemo na transparentnost, zato pravila zapovedujejo nakupe od koderkoli. Pravila, ki smo jih zasnovali z dobrimi nameni, nam pogosto škodujejo. Caffarra ob tem kritično dodaja, da so instrumenti, kot so akt o digitalnih trgih in protimonopolni postopki, neučinkoviti. Poleg regulacije potrebujemo tudi strategijo in strateške ukrepe. Eden izmed predlogov je iniciativa Eurostack, ki jo zagovarja istoimenska fundacija.

Migracije

Rešitev ne more biti popolna prekinitev sodelovanja z ameriškimi ponudniki storitev, ker alternativ nimamo. Namesto tega Eurostack predlaga tri stebre ukrepov, s katerimi bi povečali evropsko digitalno suverenost: lokalna pravila o naročanju bi morala favorizirati domače evropske ponudnike, kot je to praksa v ZDA in Aziji; zasebni sektor bi moral investirati v razvoj evropskih alternativ namesto zanašanja na subvencije; namenski sklad bi moral podpirati razvoj evropske tehnologije, kjer bi bile javne institucije prve stranke. Evropska unija in posamezne vlade lahko tako ustvarijo pogoje za razvoj, ki pa ga mora voditi zasebni sektor.

Vse to je seveda precej lažje reči kot storiti, a nekaj svetlih zgledov obstaja. Avstrijsko ministrstvo za gospodarstvo, energetiko in turizem se je leta 2024 odločilo, da bo namesto Microsoftovega oblaka uporabljalo evropsko alternativo Nextcloud, ki jo poganja na lastni infrastrukturi. V štirih mesecih so projekt pripeljali od delujočega koncepta (proof of concept) do začetka produkcijske uporabe. Vodja informacijske varnosti Florian Zinnagl je tedaj pojasnjeval, da imajo velike količine občutljivih podatkov, zato je bilo zanašanje na neevropske ponudnike za obdelavo teh podatkov neprimerno.

Tudi v Sloveniji imamo državljanko, ki ne more uporabljati kartičnih plačil, nakupovati na Amazonu ali uporabljati Gmaila. Sodnica na Mednarodnem kazenskem sodišču (ICC) Beti Hohler je med četverico sodnikov, proti katerim so ZDA junija lani uvedle sankcije, ki so jih kasneje še razširile na druge člane ICC.

Ministrstvo je ravno v tistem času prehajalo na Microsoft 365 in Teams, zato tega niso mogli preklicati. Odločili so se za hibridno arhitekturo, v kateri imajo še vedno na voljo Teams za sestanke z zunanjimi partnerji, medtem ko je za interno delo in upravljanje podatkov zadolžen Nextcloud. Integrirali so ga z Outlookom, kar zaposlenim omogoča uporabo znanih orodij za elektronsko pošto in koledar. Migracija 1.200 zaposlenih je potekala brez večjih težav. Zinnagl ob tem dodaja, da imajo z Nextcloudom tesnejši odnos kot z Microsoftom, saj povratne informacije upošteva in v novejših različicah predloge tudi udejanji. Uspešna migracija je spodbudila tudi druga avstrijska ministrstva, da so začela migracije na Nextcloud.

Korak za korakom

Teams še vedno uporabljajo za sestanke s partnerji, ki ne podpirajo drugih platform, med katerimi je – ironično – tudi Evropska komisija. V tem primeru na platformi ne delijo občutljivih informacij. Hibridna arhitektura dokazuje, da je suverenost mogoče doseči, a ne čez noč, temveč z več manjšimi koraki, ki se morajo nekje začeti. Popolne suverenosti morda ne bo nikoli, ker je odvisna tudi od vseh partnerjev, lahko pa se ji močno približamo.

Evropsko zaskrbljenost zaradi tehnološkega zaostajanja in pomisleke o suverenosti so zaznali tudi ameriški ponudniki storitev, ki so začeli agresivno oglaševati suverene oblake in podobne storitve. Obljubljajo, da podatki nikoli ne zapustijo evropske celine – v drugih regijah tovrstnih zahtev bodisi nimajo (npr. v Avstraliji) bodisi tujcev sploh ne spustijo zraven (Kitajska) –, kar ne more biti res. V normalnih okoliščinah to lahko zagotavljajo, a ameriško podjetje mora spoštovati ameriške zakone in sodne odredbe. Ti že danes zahtevajo predajo podatkov ameriškim organom, če ti to želijo.

Kaj je pokopalo Gaio-X

Gaia-X je evropski projekt, v okviru katerega se je razvijal varni standard za podatkovno infrastrukturo, ki bi Evropi omogočal suverenost. Leta 2019 se je začel kot iniciativa nemškega in francoskega ministrstva za gospodarstvo, kasneje ga je podprla Evropska komisija in danes obstaja kot mednarodna neprofitna organizacija s sedežem v Belgiji (AISBL).

Čeprav je Gaia-X pripomogla k specifikacijam, standardom in načinom za prenos podatkov, se smele obljube niso uresničile. Njen cilj je bil razviti specifikacije, kodo in oznake oziroma certifikate za skladnost. Gaia-X je torej ekosistem vozlišč, ki je povezan z odprtimi standardi, kar preprečuje kopičenje moči pri enem igralcu.

A v Gaio-X so po intenzivnem lobiranju sprejeli tudi Microsoft, Google in Amazon, s čimer je njen namen v precejšnji meri razvodenel. Gaia-X je ostala dobra ideja na papirju. Precej drugače bi lahko bilo, če vanjo ne bi sprejeli ameriških partnerjev, projekt pa bi imel odločnejšo podporo evropskih odločevalcev, ne le deklarativne.

Suvereni oblak ameriškega podjetja je torej z evropskega gledišča bistroumni nesmisel. Lahko pa celo dobre namene evropskih institucij presenetijo nepričakovane spremembe. Amsterdamska občina in nizozemsko pravosodno ministrstvo sta uporabljala ponudnika Solvinity, ki nudi platformo za upravljanje identitet in digitalno identifikacijo DigiD. Lanskega novembra je ameriški Kyndryl napovedal prevzem podjetja, kar so nizozemski strokovnjaki označili za tveganje za nacionalno varnost in od ministrstva zahtevali največjo mogočo transparentnost. Zakonodaja iz leta 2023 v takih primerih predpisuje podroben pregled, a izsledki ne bodo nujno javni.

Tudi Mednarodno kazensko sodišče (ICC) je novembra lani sporočilo, da bodo namesto Microsoftove programske opreme uporabljali nemški openDesk, ki ga po pogodbi z nemškim notranjim ministrstvom razvija Center za digitalno suverenost (ZenDiS). V primerjavi z ostalimi institucijami ICC ne ravna le preventivno, saj so proti njegovim zaposlenim dejansko uvedene ameriške sankcije. V openDesk so integrirane rešitve evropskih ponudnikov, kakršni sta Nextcloud in Collabora.

Podobne migracije se dogajajo tudi drugod, zlasti v Nemčiji. Debelo desetletje smo poročali o katastrofalnem prehodu münchenske mestne uprave na Linux. Začela se je davnega leta 2004, končala pa leta 2013, ko so na distribucijo LiMux prestavili okrog 15.000 uporabnikov. In nato? Leta 2017 je mestni svet izglasoval vrnitev na Windows, Oracle in SAP, kar so želeli dokončati do leta 2020 in je stalo okrog 90 milijonov evrov. Tega leta so potem ponovno izglasovali prestop na odprto kodo, to pot za pisarniški paket.

München je bil pred svojim časom, saj leta 2004 še nihče ni govoril o digitalni suverenosti, temveč sta bila glavna argumenta cena licenc in nevarnost zaklepa v arhitekturo (vendor lock-in). Danes je drugače in tudi Nemci počasi migrirajo. Zvezna dežela Schleswig-Holstein je marca lani začela veliki prehod na LibreOffice, Nextcloud, Open Xchange in Thunderbird.

Alternative

V Evropi je več manjših razvijalcev programske opreme in storitev, ki imajo le teoretično na voljo globalni trg, zato je sodelovanje nujno. Lani so Nemčija, Francija, Italija in Nizozemska ustanovile konzorcij (European Digital Infrastructure Consortium for Digital Commons), ki razvija suverena digitalna orodja. V Franciji je generalni direktorat za javne finance vzpostavil (Direction Générale des Finances Publiques) francoski suvereni oblak Nubo na osnovi OpenStacka. V njem ne teče čisto vse, ga pa pretežno uporabljajo za delo z občutljivimi podatki.

Alternative ameriškim oblakom in storitvam obstajajo, treba pa si jih je drzniti uporabljati in morda vanj investirati delček stroškov, ki bi jih imeli z ameriškimi. Microsoftov Office (pod katerimkoli imenom ga že trenutno tržijo, saj so vmes želeli pokopati prepoznavno znamko in jo zamenjati z Microsoft 365!) ima številne evropske zamenjave. Najbolj znan je seveda brezplačni in odprtokodni LibreOffice, ni pa edini. SoftMaker Office je nemška alternativa, ki je narejena z mislijo na GDPR, a ni brezplačna, je pa po dizajnu povsem enaka kot Office. FreeOffice je njegova zelo oskubljena in (celo za poslovno rabo) brezplačna različica. Obstajajo tudi iWork, WPS Office, OnlyOffice in WordPerfect Office, če jih naštejemo le nekaj, ki vsi poskušajo bolj ali manj verno poustvariti Microsoftov uporabniški vmesnik s trakovi (ribbon interface).

Nekje smo vendarle prvi

Povsem na začetku verige digitalne tehnologije ima Evropska unija vendarle absolutni monopol, ki ga še lep čas ne bo nihče zamajal. Nizozemsko podjetje ASML, ki je leta 1984 nastalo iz Philipsa, je danes edini proizvajalec litografskih strojev EUV, ki so ene največjih, najdražjih in najkompleksnejših naprav, kar jih je izumilo človeštvo. Brez teh strojev, ki stanejo tudi 400 milijonov evrov, ni mogoče proizvajati najmanjših čipov, narediti pa jih zna le eno podjetje. Njihovi strokovnjaki jih morajo tudi postaviti in umeriti, brez stalne podpore proizvajalca pa ne delujejo. Evropski ASML je vratar nanometrske tehnologije.

A lahko bi bilo precej drugače, saj je ASML pred dvema desetletjema zelo dolgo in brez velikega uspeha razvijal tehnologijo ekstremne ultravijolične litografije (EUV). Mimogrede, tu se uporabljajo laserji z valovno dolžino 13,5 nanometra, medtem ko ima vidna svetloba 400–800 nm. Te ekstremno kratke valovne dolžine so nujne za izdelavo nanometrskih čipov, a tako svetlobo absorbirajo zrak in večina drugih snovi, vključno s steklenimi lečami.

Ostali proizvajalci strojev za izdelavo čipov niso verjeli, da je EUV mogoče komercializirati, in tehnologije niso razvijali dalje. Ostal je le ASML, ki je pri razvoju potrpežljivo reševal eno težavo za drugo. Še leta 2011 so bili sposobni izdelati le pet silicijevih rezin z EUV na uro, kar je desetkrat premalo za komercialni uspeh. ASML je porabil milijarde za razvoj, vmes pa so investitorji in potencialne stranke obupovali. Leta 2012 so Intel, Samsung in TSMC kot največje stranke v podjetje vložili še pet milijard evrov, rezultatov pa še vedno ni in ni bilo. ASML je tehnologijo do komercializacije izpopolnil šele leta 2016.

Deset let pozneje brez ASML ni čipov, brez teh pa ni »oblakov«.

ASML-jev stroj v Intelovi tovarni.

Vse to so lokalni pisarniški paketi, ki niso glavni razlog za odmik od ameriških tehnoloških velikanov. Če bi želeli zamenjati OneDrive in Teams, potrebujemo evropske oblake, ki jih tudi ne manjka: IONOS HiDrive, OVHcloud, pCloud, Tesorit in Proton Drive so najbolj znani primerki, a obstajajo še drugi. Še bolj robustna rešitev je lokalna implementacija oblaka, ki jo omogoča Nextcloud. A priznati je treba, da sta v vseh teh rešitvah sočasno urejanje dokumentov in sodelovanje manj tekoča kot v Microsoftovem ekosistemu, kjer lahko dokumente iz oblaka sourejamo v brskalniku, aplikaciji ali neposredno na lokalni kopiji, pa se vse pravilno sinhronizira. Temu sta še najbliže Google Docs in Apple iWork – ki sta seveda ameriška velikana.

Evropska rešitev je Collabora Online, ki uporablja kodo iz LibreOfficea. Collabora je tesno povezana z Document Foundationom (ki razvija LibreOffice) in Nextcloudom. Za delovanje potrebuje shrambo podatkov, ki je običajno kar oblak Nextcloud. Collaboro je torej mogoče povezati z lastno implementacijo oblaka ali pa s celostno komercialno rešitvijo openDesk, odvisno od potreb. Za domače uporabnike in manjša podjetja je Collabora Online CODE brezplačna, večji institucionalni uporabniki pa potrebujejo licence. Lokalni urejevalnik dokumenta je Collabora Office, v oblaku pa »živi« različica za brskalnik. Collabora je britansko podjetje, ki razvija odprtokodno programsko opremo in prispeva največ kode v projektu LibreOffice.

Ob teh primerih vidimo največjo težavo iskanja digitalne suverenosti – manj udobna je. Ponudnikov je veliko, funkcionalnosti njihovih orodij pa se močno razlikujejo, ne manjka niti lažnih obljub. Tako preproste, priključi-in-poženi rešitve, kot je Microsoftov ali Applov ekosistem, so redke. Alternative je mogoče vzpostaviti, a zahtevajo več truda, znanja in tudi malce prilagajanja uporabnikov. V manjših državah oziroma manjših institucijah, ki te oblake urejajo vsaka zase, pogosto ni niti kadrovskih zmožnosti za migracijo. Povsem drugače seveda velja za velike sisteme, kot so ministrstva ali Evropska komisija.

Na vrhu o evropski digitalni suverenosti v Berlinu 18. novembra lani so se predstavniki industrije, raziskovalcev, civilne družbe in vseh 27 držav članic EU strinjali, da je treba storiti več. Francija in Nemčija sta ustanovili mešano delovno skupino, ki razvija enotno definicijo (!) evropske digitalne storitve in indikatorje suverenosti. Seveda bi bilo krivično Evropo okrcati kot popolnoma zaspani kontinent, ki sploh še ni definiral lastnih želja, saj med drugim razvija digitalno denarnico (Prihaja evropska digitalna denarnica, Monitor 01/26), a je prislovično počasna.

Brez ameriških tehnoloških velikanov najbrž še zelo dolgo ne bomo mogli živeti, a to ne pomeni, da smo obsojeni nanje. Pomembno je, da imamo možnost alternativ, četudi jih marsikdo ne bo nikoli uporabil. Podjetjem je ljubosumno skrivanje podatkov, ne le v Evropi, ampak pri sebi, tako in tako v interesu, od države pa bomo morali to zahtevati sami. V zahodnih demokracijah – značilen primer je Nizozemska – sodišča ne pomišljajo pri sodbah, ko državljani državo tožijo zaradi opustitve dolžnega ravnanja, četudi je to zelo abstraktno. Že pred 11 leti je nizozemsko sodišče od države zahtevalo, da občutnejše znižuje emisije ogljikovega dioksida. Aktivist Max Schrems pa je na evropskem sodišču kar dvakrat dosegel, da je padel zelo luknjičast dogovor med EU in ZDA, ki je dovoljeval iznos osebnih podatkov čez Lužo. Morda tudi tožba za digitalno suverenost ni tako zelo daleč.

Slovenija trdno v Microsoftovem primežu

V Sloveniji se na deklarativni ravni zavedamo problematičnosti odvisnosti od ameriških velikanov, a je v praksi zlasti na ravni aplikacij za končne uporabnike ta še vedno zelo velika. Ožja javna uprava uporablja svoje omrežje HKOM (centralno komunikacijo omrežje državne uprave) za varen prenos podatkov in dostop do interneta. Na 1.100 lokacijah je priključenih 2.000 lokalnih omrežij in 30.000 uporabnikov. Vzpostavljen je tudi Državni računalniški oblak (DRO), ki predstavlja enovito platformo na skupni arhitekturi za nudenje javnih storitev. Od leta 2022 s sredstvi Načrta za okrevanje in krepitev odpornosti teče projekt DRO Next, ki med drugim predvideva nov podatkovni center, nadgradnjo infrastrukture in modernizacijo. Tudi pri javnih naročilih je pogosto izrecno zapisana zahteva, da ponudnik podatkov ne zaklene (vendor lock-in).

V praksi pa je Microsoftova prevlada zelo očitna. Arnes ponuja Oblak 365, ki povezuje svoj sistem za centralni dostop Arnes AAI s storitvami Microsofta 365. Šole in univerze imajo nakupljene Microsoftove licence, podobno velja tudi za inštitute. V javnem sektorju se v veliki večini uporablja Microsoft 365. Tudi podjetja čedalje pogosteje uporabljajo oblak, ocenjuje Statistični urad RS. Lani je 48 odstotkov podjetij z vsaj 10 zaposlenimi uporabljalo plačljive storitve računalništva v oblaku in 22 odstotkov storitve umetne inteligence. Novembra lani je Ministrstvo za javno upravo celo objavilo razpis (Dostop in konfiguracija dostopov do platforme z vrhunskimi jezikovnimi modeli), s katerim iščejo ponudnika, ki bi širši javnosti ponudil dostop do najnaprednejših modelov umetne inteligence. O podrobnostih se bodo še pogajali, a že zdaj je jasno, da ponudnikov ni kaj dosti: ameriški OpenAI, Google, Anthropic.

Obstajajo svetle izjeme, kot so Arnesove Učilnice in Center za mrežno infrastrukturo na Inštitutu Jožef Stefan, kjer podpirajo tudi Nextcloud, a jih ni veliko.