Utapljamo se v brozgi

Demokratizacija generativnih modelov umetne inteligence je prinesla pravo poplavo vsebin, ki so z manj ali več truda narejene prav z njimi. Na družbenih omrežjih od Youtuba prek Instagrama do Tiktoka najdemo profile, ki prikazujejo zgolj tovrstno vsebino, ker se ustvarjalcem to izplača. Bodo v prihodnosti človeške stvaritve šivanke v kopicah sena?

Še pred petimi leti smo bili lahko med brskanjem po spletu precej gotovi, da beremo človeška besedila, gledamo pristne fotografije in spremljamo resnične videoposnetke. Seveda so že tedaj obstajale fotomontaže – Photoshop je z nami že tri desetletja in pol –, a teh je bilo zanemarljivo malo, predvsem pa smo slaba strojna besedila hitro prepoznali. Manipulacije videoposnetkov Hollywood obvlada že desetletja, a povprečni uporabnik interneta ni imel ne znanja in ne opreme za kaj takega. Velika večina vsebina je bila pristna v smislu, da so jo ustvarili ljudje, četudi so si morda izmišljevali ali zgolj lovili klike.

To seveda ne pomeni, da je bila vsa vsebina kakovostna. Očitek je star toliko kot kultura, saj so že Dostojevskega in Dumasa obtoževali, da so njuna dela nepotrebno razvlečena, ker da sta bila plačana po številu besed, pa jima zato še ne moremo očitati nekakovosti. Pred petimi leti smo pomije na internetu hitro prepoznali, bodisi je šlo za nekakovostna in hitro skupaj zložena dela bodisi za računalniško generirane prevode ali druge izdelke. Vedeli smo, ali so dela nastajala pod prsti človeških ustvarjalcev, kar je postavljalo tudi količinske meje. Množično produciranje nepristnih vsebin je zahtevalo človeške napore, ti pa stanejo.

Brozga

Današnji svet je tako drugačen, da moramo izumiti novo poimenovanje. Merriam-Websterjev slovar je za besedo leta 2025 razglasil sintagmo AI slop, kar bi lahko prevedli kot digitalna brozga. V slovarju so besedo definirali kot »digitalno vsebino nizke kakovosti, ki se množično ustvarja z umetno inteligenco«. Če ChatGPT naročite, naj napiše deset strani dolg članek ali ustvari novo fotografijo, bo rezultat bržkone digitalna brozga. Vprašanje pa je, zakaj bi to sploh počeli. Morda morate za izpit napisati seminarsko nalogo, v službi oddati kakšno poročilo ali za spletno stran najti sliko, ki ni avtorsko zaščitena. A kaj ima to opraviti s kopičenjem te navlake na internetu, zaradi česar je založba oxfordske univerze že predlani za besedo leta razglasila gnitje možganov (brain rot)? Tako imenujemo pretirano spremljanje lahkotnih in nekakovostnih vsebin na družbenih omrežjih.

Kolaps kanibalov

Povečevanje obsega vsebin, ki jih je ustvarila umetna inteligenca, prinaša tudi dolgoročna tveganja. Raziskovalci s Cambridgea in Oxforda so že sredi leta 2024 pokazali, da trening novih modelov na vsebinah, ki so jih generirali modeli prejšnje generacije, neizogibno vodi v zmanjšanje njihove kakovosti in na koncu v kolaps (AI models collapse when trained on recursively generated data, Nature 631, 755-759 (2024)).

Primerjali so modele GPT različnih generacij (GPT-2, GPT-3, GPT-3.5 in GPT-4), ki so bili tedaj dostopni. Če so model višje generacije učili na vsebinah, ki jih je ustvaril prejšnji model, so bili rezultati čedalje slabši. V preteklosti so bile podobne težave znane pod imenoma katastrofalno pozabljanje (catastrophic forgetting) in zastrupljanje podatkov (data poisoning), sami pa so opaženo dogajanje poimenovali kolaps (AI collapse). Definirali so ga kot degenerativni proces, ki prizadene generacije naučenih generativnih modelov, če podatki, ki jih generirajo, zastrupijo podatke za urjenje modelov naslednje generacije.

Glavna težava je upad raznolikosti, saj modeli generirajo bolj podobne in enolične vsebine od ljudi. Rezultat je katastrofalni kolaps, ko so modeli po kakšnih desetih generacijah iz sebe spravili le še frazo »black @-@ tailed jackrabbits«.

Prvi generativni modeli so imeli to prednost, da so se učili izključno na človeških izdelkih. Današnji modeli na to ne morejo več računati, saj internet preplavljajo vsebine umetne inteligence. Obstajajo sicer različne statistične metode, ki poskušajo ugotoviti, ali je vsebino ustvaril človek, a niso stoodstotno zanesljive.

Rekurzivno učenje modelov na izdelkih prejšnjih generacij vodi v kolaps.

V sanfranciškem podjetju Kapwing, ki se ukvarja z urejanjem videoposnetkov, so oktobra 2025 analizirali približno 15.000 aktualnih (trending) kanalov na Youtubu, ki so jih izbrali z vsega sveta. Pravijo, da so vzeli prvih 100 kanalov v vsaki državi, pri čemer je seveda med njimi precej prekrivanja. Rezultati so bili osupljivi.

Digitalna brozga se je najbolj zažrla v špansko družbo, kjer osem izmed prvih stotih kanalov vsebuje izključno vsebine umetne inteligence. Skupaj imajo ti kanali 20 milijonov naročnikov, kar je največ med vsemi državami. Prvi med njimi je Imperio de jesus, ki svojim šestim milijonom naročnikov streže kvize, kjer mora Jezus pravilno odgovarjati na vprašanja, ki mu jih zastavljajo Hudič, Grinch in drugi. Sledijo Egipt, ZDA, Brazilija in Pakistan, ki so vse velike države. Španski kanali vodijo po številu naročnikov, južnokorejski pa številu ogledov, saj so nabrali 8,5 milijarde ogledov digitalne brozge. To so leta človeškega časa, ki je bil nepovratno zapravljen za trivialne vsebine.

Od kod in zakaj

Izkušnje ljudi na družbenih omrežjih, kamor uvrščamo tudi Youtube, so izjemno različne, ker algoritmi vsakomur strežejo vsebine, s katerimi ga bodo čim dlje zadržali na straneh. S premišljenim izbiranjem in ogledovanjem je mogoče iz algoritmov iztisniti odlično izkušnjo, velja pa tudi obratno. A krivično bi bilo ljudi preprosto obsoditi intelektualne lenobe in jim pripisati vso odgovornost za konzumiranje digitalne brozge. Problem postaja sistemski. Navsezadnje tudi Američani zaužijejo več kalorij od Evropejcev, ker jih k temu vzpodbuja sistem, ne pa zato, ker bi bili rojeni požeruhi.

V isti raziskavi so pri Kapwingu ustvarili nov profil na Youtubu, torej novega uporabnika brez kakršnekoli predzgodovine. Med prvimi 500 videoposnetki, ki mu jih je ponudila platforma, so bili 104 digitalna brozga, kar tretjino pa so uvrstili v kategorijo gnitja možganov. Youtube torej uporabnikom že spočetka ponudi zapeljive vsebine, in če jih uporabniki kliknejo, se odvrti začarani krog. Le ugibamo lahko, kakšno bi bilo to razmerje, če se Youtube ne bi aktivno boril proti nepristni vsebini, kot zagotavljajo.

Razlogi so banalno preprosti. Singapurski kanal Pouty Frenchie, ki ima dober milijon naročnikov, prikazuje risane dogodivščine francoskega buldoga iz enakega razloga kot The AI World z 800 tisoč naročniki predvaja posnetke poplav v Pakistanu – zaradi denarja. Na obeh kanalih posnetke ustvarja umetna inteligenca, avtorja kanalov pa služita približno od dva do tri milijone evrov letno. Youtube podobno kot vse ostale digitalne platforme prikazuje oglase, s čimer dejansko monetizira pozornost uporabnikov. Vsaka minuta, ki jo ljudje preživijo med ogledovanjem videoposnetkov, se neposredno pozna na bančnem računu, del teh prihodkov pa Youtube deli z ustvarjalci.

The AI World z 800 tisoč naročniki, ki objavlja le digitalno brozgo.

Konkurenca se krepi

Neodvisni novinar Max Read, ki je pisal tudi za The New York Times, pojasnjuje, da gre za čedalje dobičkonosnejši posel. Na Telegramu, Whatsappu in Discordu obstajajo cele skupnosti, ki so namenjene izmenjavi nasvetov in idej, kako ustvarjati digitalno brozgo, ki bo ravno dovolj dobra za monetizacijo. Obstajajo zelo ozke niše, denimo posnetki ekonomloncev, ki jih na štedilniku raznese, ali pa mačkov in psov, ki začno divjati po stanovanju in uničevati vse na svoji poti.

Večina ustvarjalcev prihaja iz držav, kjer je znanje angleščine na solidni ravni ali celo uradni jezik, plače pa so v primerjavi z mogočimi zaslužki na Youtubu nizke. Read omenja Indijo, Nigerijo, Kenijo ter tudi Brazilijo in Ukrajino. Poklic ustvarjalca digitalne brozge – paradoksalno – ni preprost in postaja čedalje zahtevnejši. Konkurenca je huda, prevar ne manjka. Ljudje, ki prodajajo nasvete, taktike, tečaje in orodja, so pogosto prevaranti, ki edini zares zaslužijo velike denarje.

Na Youtubu namreč vlada neizprosna konkurenca, zato gledamo le svetle izjeme, ki priplavajo na površje. Še veliko večja količina digitalne brozge (in tudi pristnih vsebin) nikoli ne doseže širokih množic. Matematika pa tako za digitalno brozgo kakor za najboljše izobraževalne videoposnetke in najkakovostnejšo glasbo ostaja neizprosna. Tisoč ogledov prinese kvečjemu nekaj dolarjev, razen če gre za zelo specializirane vsebine, ki pritegnejo najbogatejšo demografsko skupino. Ustvarjalci kanalov lahko začno razmišljati, da bi od svojega početja živeli, ko dosežejo milijon ogledov na mesec.

Umetna inteligenca in avtorske pravice

Trenutno vlada konsenz, da umetna inteligenca ne more biti imetnik avtorskih pravic. Slovenska zakonodaja določa, da je lahko avtor le fizična oseba, ki je delo ustvarila. Temeljni pogoji za nastanek avtorska dela so individualnost, intelektualnost, človekovo ravnanje z ustvarjalnim naporom, široka razlaga književnosti, znanosti in umetnosti ter izraženost, ki je dosegljiva človeškim čutom.

Izdelki umetne inteligence ne morejo biti avtorsko delo, kar pa seveda ne pomeni, da ne morejo ustvarjati prihodkov. Zlasti zato so številni razvijalci umetne inteligence tarče tožb imetnikov avtorskih pravic, katerih dela so bila uporabljena pri urjenju umetne inteligence. Sodna praksa v ZDA je tu še negotova, v Sloveniji je sploh še ni, a prve poravnave kažejo, da se podjetja vsaj načelno zavedajo svoje odgovornosti. Anthropic je sklenil 1,5 milijarde dolarjev težko poravnavo, po kateri bodo avtorji vsake izmed 465.000 knjig prejeli 3.000 dolarjev kot nadomestilo za uporabo knjige pri urjenju umetne inteligence.

V prihodnosti je pričakovati tudi zakonske rešitve, verjetno v pavšalnih zneskih. Podobno kot se plačujejo nadomestila za izvajanje avtorskih skladb in javno predvajanje, za fotokopiranje knjig in celo pri nakupih pomnilniških medijev, bi lahko razvijalci umetne inteligence plačevali pavšalna nadomestila. Nekaj podobnega se je zgodilo že davno, ko je Google vzpostavil storitev Google News za prikaz povzetkov novic in povezav nanje. Več držav, denimo Francija, Kanada in Avstralija, je od Googla zakonsko zahtevalo poštena pogajanja in sklenitev pogodb z medijskimi hišami o plačilu primernih nadomestil. Upravičeno lahko pričakujemo podobno ureditev tudi na področju umetne inteligence, saj so nekaj prostovoljnih pogodb že sklenili – tak primer je partnerstvo med OpenAI in Redditom, ki zadnjemu navrže 70 milijonov dolarjev letno.

Odziv Youtuba je predvidljivo dolgočasen. Poudarjajo, da je generativna umetna inteligenca orodje, ki ga je moč uporabiti za kakovostne ali nekakovostne vsebine. Sami niso razsodnik, temveč se trudijo obiskovalcem streči kakovostne vsebine, ne glede na način nastanka. Dodajajo, da morajo vse vsebine upoštevati pogoje uporabe in zakonodajo, sicer jih odstranijo.

Točka preloma

Naivno bi bilo meniti, da gre za izoliran problem na Youtubu, kjer poskušajo uporabniki iz revnejših držav zaslužiti za preživetje. Problem je mnogo širši. Podjetje Graphite je v lanski raziskavi na podatkih arhiva CommonCrawl ugotovilo, da je novembra 2024 število novih člankov na internetu, ki jih je napisala umetna inteligenca, prvikrat preseglo število člankov človeških piscev. Do novembra 2022, ko je javnost dobila dostop do ChatGPT, je njihov delež vztrajal pod petimi odstotki, nato pa se je začel hitro povečevati in se ustalil pri približno 50 odstotkih, kolikor znaša še danes.

Delež člankov na internetu, ki jih je napisala umetna inteligenca, po oceni podjetja Graphite iz vzorca CommonCrawla.

Prav ta plato nas navdaja z optimizmom, da vendarle ni vse izgubljeno. Kaže, da imajo nekakovostne hitro ustvarjene vsebine sicer finančno motivacijo, a da je njihova uporabnost omejena. Slabo se odrežejo v iskalnih algoritmih in tudi ljudje niso navdušeni nad nenehnim konzumiranjem podpovprečnih stvaritev. Lep primer je enciklopedija Grokipedija, ki jo je napisala umetna inteligenca Grok, a je nihče zares ne bere – v naši reviji smo jo podrobno brali in o tem pisali pretekli mesec (Privid enciklopedije, Monitor 01/26).

To nas neizogibno pripelje do znamenite teorije zarote, teorije mrtvega interneta (Internet je mrtev, Monitor 03/25), ki bi se lahko v eri umetne inteligence celo udejanjila. Če namesto vsebine merimo promet na internetu, smo točko preloma prešli že davno. Podjetje Imperva je v vsakoletni analizi aktivnosti botov na internetu že leta 2024 ugotovilo, da so boti ustvarili toliko prometa kot ljudje. Odtlej se je razmerje še bolj nagnilo v njihovo korist.

To je sicer zgolj tehnični podatek, saj tudi internet, kjer bi 90 odstotkov prometa opravili boti, ne bi bil nujno neuporaben, če bi ljudje pač spremljali vsebine, ki so za nas relevantne in zanimive. Navsezadnje že danes veliko večino besedila, ki ga vsako leto ustvarimo ljudje, predstavljajo različne birokratske dolgočasnosti, od zakonov in uredb do strategij in poročil, pa zato še nismo nehali brati novih romanov. In – dovolimo si poučen izlet v preteklost – najstarejši ohranjeni zapisi izpred tisočletij so račun za nakup ječmena, inventurni zapisi iz starega Egipta in podobno. Ljudje smo že od nekdaj pisali v glavnem v praktične in administrativne namene, Ep o Gilgamešu je bil izjema.

Ni pa vsa digitalna brozga namenjena človeškim očem. V ozadju še vedno poteka bitka za čim boljšo uvrstitev v rangiranju iskalnikov. Njihovi algoritmi že poznajo številne trike, pa vendarle jih je do neke mere še mogoče zmesti. Ustvarjanje velikanskih količin besedil je namenjeno čim višjemu uvrščanju med iskalnimi zadetki, da bi pobrali čim več prometa z dolgim repom (long tail traffic). Tako se imenuje obisk, ki je posledica daljših in zelo specifičnih ključnih besed, in je načelno najdragocenejši, ker ga ustvarjajo iskalci z zelo jasnimi cilji. Google in razvijalci generativne umetne inteligence se trudijo tovrstno digitalno brozgo prezreti, da ne bi zastrupila njihovih rezultatov in modelov.

Kaj ni brozga

Čeprav je Adrien Brody Američan, Felicity Jones pa Britanka, sta v filmu Brutalist iz leta 2024 madžarski dialog odigrala s tako popolnim naglasom, da niti rojeni govorci niso mogli opaziti razlike. Resda sta igralca, a popolnega posluha za madžarščino nimata, temveč so uporabili program Respeecher in madžarsko izgovarjavo, ki jo je posodil montažer Dávid Jancsó. Razkritje je dvignilo veliko prahu, češ da so film iznakazili, medtem ko so se avtorji branili s pojasnili, da bi to lahko dosegli tudi z običajnimi poprodukcijskimi metodami (npr. v Pro Tools), umetna inteligenca je postopek le pospešila. Je film zato digitalna brozga? Nikakor ne.

Sorodnih primerov v modernem filmu mrgoli. Digitalno pomlajevanje in postaranje sta klasična pristopa, ki smo ju gledali na primer v Ircu (2019) in Terminatorju: temačna usoda (2019). Še korak dlje so liki, katerih igralci so preminili, pa se vseeno pojavijo v kakšnem prizoru. Ko je leta 2013 v prometni nesreči umrl Paul Walker, so prekinili snemanje filma Hitri in drzni 7, dve leti pozneje pa je film izšel, pri čemer so s posebnimi učinki nekaj Walkerjevih prizorov sestavili tudi po njegovi smrti. Uporabili so nekaj starih posnetkov, v novih prizorih pa so nastopili Walkerjeva brata in John Brotherton, nato pa so na telesa nadeli Walkerjev obraz. To so bili časi pred globokimi ponaredki in umetno inteligenco, zato so se v podjetju Weta FX pošteno namučili. Desetletje pozneje je vse to še neprimerljivo lažje.

Indijsko navdušenje

Medtem ko je Hollywood še razmeroma zadržan do uporabe umetne inteligence, jo je največja filmska industrija z velikim navdušenjem pograbila. V ZDA sta že pomlajevanje in popravljanje naglasa dvignila ogromno prahu, medtem pa so v Bollywoodu umetno inteligenco sprejeli praktično vsi. Večina ustvarjalcev poudarja, da jim umetna inteligenca omogoča več neodvisnosti od velikih studiev in ustvarjanje bodisi osnutkov, ki jih lažje prodajo, bodisi končnih izdelkov.

Umetna inteligenca se uporablja za vizualizacijo kadrov pred snemanjem, pomlajevanje igralcev, kloniranje glasov in ustvarjanje zvočnih efektov, predočenje različnih zamisli in – mestoma – za realizacijo celotnih videov.

Paradoksalno je indijska filmska industrija planila po modelih generativne umetne inteligence, čeprav so modeli slabše prilagojeni za Indijo, ker so nastajali v ZDA in so se učili na pretežno zahodnih vsebinah. Indijski režiser Jithin Laal je za BBC dejal, da umetni inteligenci manjka razumevanje nians indijske kulture in lokalnih referenc. Polbogovi so v indijski kulturi nekaj drugega kot v starogrški, iz katere so večinoma črpali generativni modeli. Prav tako ne razumejo indijske estetike oziroma dizajna ter tudi simbolike na splošno. Ko so poskušali modele uporabiti za prevod dialogov Shive Rajkumarja iz jezika kannada v hindujščino, telugijščino in malajalamščino, je bil rezultat slab, vskočiti so morali lokalni inženirji.

Pravni problem pa gotovo predstavlja slaba zaščita avtorskih pravic v najširšem pomenu besede. Zunanja podoba oseb po smrti sploh ni zaščitena, zato lahko igralčevo podobo in glas brez privoljenja uporabi kdorkoli. Večinoma sicer njihove družine podajo neformalno soglasje. Zaščita izdelkov umetne inteligence pa je, podobno kot drugod po svetu, docela nedorečena.

Shiva Rajkumar je bil star 61 let, v filmu Duh (2023) pa so ga pomladili z umetno inteligenco.

Film Tukaj (2024) odkrito in obilno uporablja generativno umetno inteligenco, s katero je pomladil več glavnih igralcev, med njimi Toma Hanksa, Robin Wright, Paula Bettanyja in Kelly Reilly. Pomlajevanje so izvajali kar v realnem času, torej med snemanjem, in ne šele v poprodukciji. Podobno je v zadnjem filmu Indiana Jones in artefakt usode (2023) Harrison Ford pomlajen z orodjem ILM FaceSwap, ki se je učilo na starih Fordovih posnetkih.

Vse opisano bi lahko šteli kot premišljeno in koristno rabo umetne inteligence, na koncu pa je imel glavno besedo še vedno režiser. Prav tako je z njo mogoče izpiliti besedila, retuširati ali kolorizirati stare fotografije, ustvariti povsem solidno glasbeno podlago, kjer ta ni bistveni del stvaritve, ali popraviti kakšen nápak zapeti ton. Je to digitalna brozga? Nikakor ne.

Službena brozga

Še ena nova skovanka se imenuje workslop, kar bi morda prevedli kot službena brozga, ki so jo lani septembra prvikrat uporabili v članku v Harvard Business Review. Z njim označujejo na videz profesionalne, a v resnici neuporabne vsebine, ki jih zaposleni na delovnih mestih predložijo svojim nadrejenim. To so različna poročila, predstavitve in drugi dokumenti, ki so videti lično, a ne vsebujejo koristne vsebine.

MIT Media Lab je v julijskem poročilu ocenil, da 95 odstotkov podjetij, ki uporabljaj umetno inteligenco, (še?) ne zaznava nobenih koristi. V primerjavi z letom 2023 se je uporaba umetne inteligence v podjetjih podvojila, učinki pa ne. Zaposleni jo večinoma uporabljajo za izdelavo vsebin brez dodane vrednosti, torej da dela namesto njih, namesto da bi jim pomagala izboljšati solidno delo.

Kar 40 odstotkov zaposlenih je v raziskavi potrdilo, da so že prejeli službeno brozgo, s katero si niso mogli nič pomagati. Ocenjujejo, da je takšnih vsebin 15 odstotkov, delež pa raste. V raziskavi izpostavljajo pomembno razliko v primerjavi s podobnimi pomisleki izpred dveh desetletij, ko smo se spraševali, ali smo zaradi Googla vsi skupaj bolj neumni, saj si podatkov ne zapomnimo več. Tedaj smo delo preložili na Google, to pot pa ga prelagamo na druge ljudi, ki morajo iz digitalne brozge nekaj storiti. Ocenili so, da povzroča 186 dolarjev mesečnega stroška na zaposlenega, dolgoročno pa slabi medosebne odnose in vtis, ki ga imamo o sodelavcih.

Zavajati, napeljevati, zakrivati

Znamenite Mulderjeve besede iz Dosjejev X (deceive, inveigle, obfuscate) morda še najbolje opišejo različne namene in posledice hitrega generiranja nepristnih vsebin. Resda smo se doslej osredotočali na finančne motive za proizvodnjo brozge, a je z njo tesno povezano tudi zavajanje.

Generativni modeli omogočajo ustvarjanje različnih lažnih vsebin, ki jih akterji instrumentalizirajo na različne načine, ne zgolj za zaslužek iz oglasov. Neresnični članki in novice na družbenih omrežjih, lažne fotografije, ponarejeni videoposnetki se lahko uporabljajo za finančne prevare, kamor sodijo lažni klici na pomoč in direktorska prevara. Moč pa jih je uporabiti tudi za družbeni inženiring, denimo vplivanje na izide volitev. Predlanske predsedniške volitve v Romuniji je zaznamovalo obsežno vmešavanje tujih akterjev prek objav na družbenih omrežjih, zaradi česar jih je ustavno sodišče celo razveljavilo. Prevladujoči način vmešavanje so bile objave na Tiktoku, ki so jih ustvarjali resnični vplivneži, v prihodnosti pa niti tega ne bo več treba.

Ko bo brozga zlato postala

Ključno vprašanje ostaja, ali bo digitalna brozga z napredkom umetne inteligence čedalje manj brozga in čedalje bolj biseri. Ljudje še vedno hodijo v gledališče, jezdijo konje in kupujejo ročno pletene rokavice, a zgolj, kadar si to lahko privoščijo in želijo, ne v vsakdanjem življenju. Verjetno tudi na človeškost člankov in dokumentarcev nismo posebej navezani, temveč na njihovo kakovost.

Tega ne pravimo na pamet. Več raziskav je že pokazalo, da ljudje in celo strokovnjaki niso posebej dobri pri razpoznavanju izdelkov umetne inteligence. V raziskavi iz leta 2023 (Human favoritism, not AI aversion: People’s perceptions (and bias) toward generative AI, human experts, and human–GAI collaboration in persuasive content generation, Judgement and Decision Making, 18, e41, (2023)) sta raziskovalca z MIT-a pokazala, da pri slepih testih ljudje više vrednotijo izdelke umetne inteligence kakor izdelke ljudi. Ko so ljudem razkrili izvor, so izboljšali svoje mnenje o človeških izdelkih, medtem ko mnenja o izdelkih umetne inteligence niso znižali.

Od leta 2022, ko smo prvikrat ugledali ChatGPT, do danes je generativna umetna inteligenca bliskovito napredovala. Ali se bo napredek ustavil ali pa bo čez naslednjih pet let digitalna brozga pojem preteklosti, ker preprosto noben model ne bo več ustvarjal slabših izdelkov od vsaj povprečnega pisatelja, režiserja in ilustratorja, ne vemo. Morda bomo ugotovili, da so človeški izdelki vendarle nenadomestljivi in bomo pripravljeni plačati za dostop do preverjenih, urejenih, kakovostnih in izbranih vsebin, ki se bodo skrivale v plačljive in zaprte ekosisteme.

Karkoli se bo zgodilo, bo od tega odvisno precej več kot zgolj prihodnost interneta. Vplivalo bo na ustroj družbe.