Odprta koda kot ključ do evropske digitalne suverenosti
Evropska komisija je z začetkom leta 2026 odprla novo poglavje v prizadevanjih za digitalno neodvisnost stare celine. S sprožitvijo uradnega posvetovanja o prihodnosti odprtokodne programske opreme Bruselj jasno sporoča, da je zmanjšanje odvisnosti od ameriških tehnoloških velikanov postalo strateška prioriteta.
V dokumentu, ki vabi k oddaji mnenj do začetka februarja, Komisija priznava, da trenutna podrejenost neevropskim dobaviteljem ni le gospodarska ovira, temveč prinaša resna varnostna tveganja za vse, od oblačnih storitev do kritične infrastrukture.
V središču nove pobude je spoznanje, da odprta koda ni več le »nišna alternativa«, temveč nevidni temelj sodobne digitalne družbe. Po ocenah Komisije med 70 in 90 odstotkov sodobne programske opreme temelji na odprtokodnih komponentah.
Težava, na katero opozarja Bruselj, je v nepravični porazdelitvi vrednosti: čeprav evropski razvijalci opravijo ogromno dela pri gradnji teh sistemov, komercialne koristi in nadzor nad platformami prepogosto pristanejo v rokah korporacij s sedežem onkraj Atlantika. Cilj je vzpostaviti »evropske odprte digitalne ekosisteme«, kjer bi Evropa ne le prispevala kodo, temveč tudi nadzorovala svojo digitalno prihodnost.
Nova strategija pomeni odmik od prejšnjega obdobja (2020–2023), ko je bil poudarek predvsem na interni uporabi programske opreme v institucijah EU. Tokrat je pristop širši in ambicioznejši: odprta koda je obravnavana kot gospodarsko in politično sredstvo, ključno za kibernetsko varnost in konkurenčnost.
Načrt zajema strateška področja, kot so umetna inteligenca, računalništvo v oblaku, kibernetska varnost in industrijska programska oprema, vključno z aplikacijami v avtomobilski industriji. Bruselj samokritično ugotavlja, da zgolj financiranje raziskav v preteklosti ni rešilo problema. Evropa je podprla številne projekte, vendar se preveč iniciativ zatakne, ko je treba preiti iz faze nepovratnih sredstev na trg.
Podpora le prek inovacijskih programov ni dovolj za uspešno rast, zato se fokus premika na konkretno pomoč pri rasti podjetij. Med predlaganimi ukrepi so spodbude za javne in zasebne uporabnike, da prispevajo nazaj v skupnost, ter mehanizmi, ki bi preprečili propad obetavnih zagonskih podjetij v fazi širitve.
