Digitalni album na lastnem strežniku
Google Photos, verjetno najbolj priljubljena storitev za shranjevanje in delo z digitalnimi fotografijami, ima kar nekaj slabosti. Omejeni smo s prostorom (ali pa moramo zanj doplačati), poleg tega pa ne shranjuje originalov, ampak fotografije za manjšo porabo prostora zmanjša in stisne.
Poleg prej omenjenih čisto tehničnih omejitev pa ima čedalje več uporabnikov ob Googlovi (in tudi ostalih sorodnih) oblačnih fotoshrambah še druge pomisleke: v prvi vrsti to, če izgubimo Googlov račun (Google ga načelno lahko kadarkoli ukine brez obrazložitve), ostanemo brez vseh svojih fotografskih spominov. Ker so spletni velikani dejanski lastniki vsebin, ki jih shranjujemo pri njih, pa ne moremo biti nikoli zares prepričani, da se fotografije z babičine 80-letnice ne uporabljajo za učenje umetnointeligenčnih modelov, ciljanje oglasov in druge zaledne sisteme, ki jim zasebnost ponavadi ni prioriteta. V luči trenutne politične situacije pa je verjetno na mestu tudi pomislek, ali res hočemo svoje življenje v digitalni obliki shranjevati čez lužo.
Storitev shranjevanja fotografij je bila sicer priljubljena takoj s pojavim prvih ponudnikov shranjevanja v oblaku: podporo samodejnemu nalaganju fotografij iz naših naprav imajo skoraj od samega začetka tako bolj splošni ponudniki (Dropbox) kot tudi za fotografije specializirani servisi, kot je Flickr (ki je v začetku meril na splošno javnost, a se nato preusmeril predvsem na fotografe).
Tudi zagovorniki tega, da je samo lastni disk dovolj zaseben za shranjevanje fotografij, imajo že leta na voljo orodja, s katerim mapa s shranjenimi datotekami postane fotoalbum – bodisi z lokalnimi aplikacijami ali pa s strežniškimi programi, ki datoteke pretvorijo v bolj fotoalbum obliko.
Vse tovrstne rešitve pa so imele do nedavna eno slabost: Google Photos je, kljub prej omenjenim slabostim, res enostaven za uporabo in (dokler ne porabimo prostora) brezplačen. Če imamo telefon z Androidom, je povsem integriran v naše mobilne naprave (pa tudi na Applovih napravah je samo eno namestitev stran). Vmesnik je enostaven za uporabo, fotografije so dostopne, kjerkoli smo povezani s spletom, albume lahko enostavno delimo z bližnjimi … Poleg tega marsikateri pomislek v zvezi s Photos velja tudi za konkurenčne spletne ponudnike, rešitve »za doma« pa so bile vsaj do nedavna manj zmogljive in tudi vizualno manj privlačne. Do nedavna.

Immich
Tip storitve: strežniška aplikacija
Okolje: Docker, aplikacije za Android in iOS
Cena: Brezplačno, mogoč nakup licence za 25 dolarjev (uporabnik) ali 100 dolarjev (strežnik) – licenca ne ponuja dodatnih zmožnosti, gre zgolj za podporo avtorjem.
Prednosti: Odličen uporabniški vmesnik, dovršene mobilne aplikacije, hiter razvoj novih zmožnosti, obilica razširitev.
Slabosti: Samo namestitev na lastni strežnik.
Spletna stran: immich.app
Immich je relativno nova aplikacija – Alex Tran jo je leta 2022 začel razvijati za ženo, ki je želela lokalno alternativo za Google Photos. Aplikacija je zato od samega začetka »živela« na mobilnih napravah, medtem ko je bil zaledni strežnik vsaj v začetku samo podatkovna zbirka, kamor so se fotografije samodejno shranjevale iz telefonov. Družinski projekt je hitro prerasel začetne okvire in v naslednjem letu je Immich že postal dokaj dovršena rešitev za samodejno shranjevanje fotografij s telefonov na domači strežnik. Razvoj je bil zelo hiter: v letu 2023, recimo, je Alex s sodelavci novo različico z dodatnimi zmožnostmi predstavil v povprečju enkrat tedensko, aplikacija pa je zato hitro postala ena bolj priljubljenih v odprtokodni skupnosti.
Immich je od maja 2024 partner podjetja Futo pod taktirko Erona Wolfa, ki financira različne odprtokodne projekte. S tem je aplikacija pridobila potrebno finančno zaledje za nadaljnji razvoj, Tran pa se je s sodelavci lahko povsem posvetil delu pri Immichu in oktobra lani predstavil različico Immich 2.0 – prvo, ki jo avtorji ocenjujejo kot stabilno. Danes ima Immich več kot 92.000 sledilcev na Githubu, pri razvoju je do zdaj sodelovalo več kot 1.600 razvijalcev, v anketah pa je vedno med najbolj priljubljenimi aplikacijami za domači strežnik (z njim se po priljubljenosti pravzaprav lahko primerjajo samo aplikacije za piratiziranje filmov in serij).
Čeprav gre za brezplačno aplikacijo, lahko kupimo tudi licenco: za 100 ameriških dolarjev na strežnik ali 25 dolarjev na uporabnika. S tem sicer ne odklenemo nobenih dodatnih zmožnosti ali pravic (vse so nam na voljo tudi brezplačno), podpremo pa nadaljnji razvoj projekta (in dobimo značko, ki jo lahko ponosno prikazujemo v vmesniku aplikacije).
Namestitev
Immich moramo namestiti na lastni (fizični ali virtualni) strežnik, ki je, v idealnem primeru, dostopen prek spleta. Za namestitev potrebujemo okolje za kontejnerizacijo Docker, kjer za delovanje namestimo vsaj štiri kontejnerje: Immich strežnik, strežnik za strojno učenje, podatkovno zbirko in spletni predpomnilnik. Celoten proces je zelo dobro dokumentiran, tako da se ga lahko lotijo tudi tisti, ki so pri Dockerju in kontejnerjih začetniki. Za nekatere najbolj priljubljene platforme za domači podatkovni strežnik (npr. Synology, Unraid in Truenas) pa ponujajo tudi napravam prilagojena navodila, tako da kar najenostavneje pridemo do delujočega strežnika. Če imamo virtualni strežnik pri ponudniku Digital Ocean ali Vultr, pa je na voljo tudi samodejna namestitev na omenjena servisa z enim klikom.

Po namestitvi moramo ustvariti še administratorski uporabniški račun, s katerim urejamo vse nastavitve strežnika, pa seveda uporabniške račune za vse, ki bodo na Immichu shranjevali svoje fotografije in videe. Uporabniki morajo načelno namestiti tudi mobilno aplikacijo na svoje naprave in jo povezati s strežnikom. To je za začetek dela z Immichom dovolj.
Preden uporabniki začnejo dodajati fotografije, lahko administrator uporabniško izkušnjo seveda še izboljša: poskrbi za uvoz obstoječih fotografij v Immich ali pa samo uredi dostope do obstoječih zbirk fotografij, ne da bi jih prenašali v Immich (podpira namreč tudi zunanje zbirke datotek). Za začetno nalaganje fotografij lahko uporabimo tudi brskalnik in naenkrat uvozimo vse svoje starejše fotografije, z dodatnimi vtičniki pa lahko svojo zbirko prenesemo tudi neposredno iz spletnih servisov – recimo iz Google Photos.
Zmožnosti
Immich že od samega začetka ponuja samodejno shranjevanje fotografij iz mobilnih naprav v zbirko na strežniku. Fotografije zna prenašati tudi v ozadju (torej aplikacije na telefonu ni treba odpreti, da sprožimo prenos), moramo pa mobilni aplikaciji to seveda dovoliti, saj jo sicer sistem čez nekaj časa ugasne. Podpira tako fotografije kot videe ter tudi »žive fotografije« (live photos), kjer se namesto fotografije shrani zelo kratek video, da lahko izberemo najboljši kader. Izberemo lahko, kateri albumi se bodo iz naprave prenašali na strežnik, prepozna pa tudi, ali je katera fotografija že shranjena v zbirki (npr. iz drugega vira,) tako da načelno na strežniku ni podvojenih datotek.
Ko so fotografije enkrat na strežniku, jih seveda lahko pregledujemo v kronološkem pogledu – osnovna informacija za vsako fotografijo oziroma video je datum, ko smo jo ustvarili. Fotografije lahko ob tem združujemo v albume in določimo pravila, po katerih kriterijih se v albume umestijo samodejno – če so bili v določenem albumu na telefonu, so lahko tudi v Immichu. Drug zanimiv pogled je geografski – Immich fotografije, ki imajo geolokacijo, umesti ma zemljevid, tako da lahko pregledujemo fotografije tudi glede na to, kje smo jih naredili, ne samo, kdaj.
V ozadju Immich fotografijam doda tudi svoje parametre: vklopimo lahko prepoznavanje obrazov, pri čemer mu lahko tudi pomagamo in združujemo osebe, ki jih je prepoznal kot različne, pa to niso. Če za osebe dodamo tudi datum rojstva, bo ena od informacij, ki jo doda, starost slikanega za vsako fotografijo, kjer se pojavlja. Fotografije posamezne osebe so združene v namenski album, tako da jih imamo na enem mestu.
Eno zmogljivejših orodij Immicha je iskanje po fotografijah. Tukaj nismo omejeni samo na lastnosti fotografije, kot so lokacija, datum ali naprava, s katere smo sliko prenesli v zbirko, ampak ponuja tudi vsebinsko iskanje – bodisi po osebah, ki jih je prepoznal, ali pa glede na vsebino motiva. V ozadju Immich namreč s strojnim učenjem poskuša uganiti »kontekst« fotografije, tako da, če iščemo npr. pizza, bo našel vse fotografije, za katere ocenjuje, da so ustrezne. Pri tem jih tudi razvrsti: se pravi bodo na vrhu rezultatov tiste, za katere je prepričan, da je na njih pica, medtem ko bo niže med rezultati čedalje več takšnih, ki s picami zares nimajo neke povezave.
Immich je večuporabniška storitev – čeprav ni nič narobe, če smo edini uporabnik. Posamezne fotografije, videe in albume lahko delimo z drugimi uporabniki na strežniku, omogoča pa tudi deljenje s komerkoli prek unikatne povezave, kjer lahko dostop omejimo časovno, zahtevamo geslo in nastavimo, koliko podatkov v zvezi z deljeno fotografijo lahko prejemnik vidi.
Aplikacija omogoča, da med fotografijami poiščemo podvojene (in odvečne zbrišemo), za fotografije in albume, ki tega podatka nimajo, uredimo lokacijo ter poiščemo datoteke, ki na strežniku zasedajo največ prostora, če je prepoln. Z zadnjo različico (2.5) omogoča tudi osnovno urejanje fotografij: izrez, zrcaljenje in rotacijo. Pri tem ohrani vse različice fotografije, tako da z urejanjem ne »povozimo« originala, v časovnici pa nam kaže samo zadnji popravek fotografije.
Razširitve
Immich v osnovi sicer ne podpira vtičnikov in razširitev, ima pa dobro dokumentiran vmesnik API, prek katerega lahko razvijalci dodajo nove zmožnosti. Če pogledamo na Github, je teh razširitev samo na tem spletnem mestu skoraj sto, najbolj priljubljene smo povzeli spodaj.
Immich Power Tools je zbirka orodij, ki izboljša delo z velikimi zbirkami fotografij. V primerjavi z Immichom, kjer moramo nekatere operacije izvajati korak po korak, jih lahko s Power Tools izvajamo hkrati na večjem naboru slik ali albumov.
Immich Kiosk omogoča, da fotografije iz Immich zbirke prikazujemo v obliki predstavitve na različnih zaslonih, od televizorjev do digitalnih okvirjev – lahko tudi hkrati. Immich Frame je podobna razširitev, ki pa ne teče na strežniku, ampak na napravi, kjer slike prikazujemo.
Immich-Go poenostavi nalaganje večjega števila fotografij na Immich strežnik, pri čemer ohrani strukturo (npr. albume) fotografij iz originalne zbirke. Podpira Google Takeout/Photos, iCloud, Picaso, drug Immich strežnik ali pa samo lokalne mape s fotografijami.
Immich Public Proxy poenostavi dostop do Immich strežnika, kadar nismo v domačem omrežju.
Obstaja tudi cel kup razširitev, prek katerih Immich zbirko fotografij za nadaljnje delo ali prikaz integriramo v različna okolja, kot so Windows Powershell, Adobe Lightroom, Home Assistant, Drupal spletna stran, Obsidian beležnica … Nabor razširitev raste zelo hitro. Pred namestitvijo pa vseeno velja preveriti, kaj točno razširitev počne in kakšni so odzivi drugih uporabnikov – imajo namreč popoln dostop do naše zbirke fotografij, tako da lahko v primeru hroščev (ali pa zlonamernega avtorja) ostanemo brez fotografij.

Ente Photos
Tip storitve: spletna aplikacija (možnost namestitve na lastni strežnik)
Okolje: Windows, macOS, Linux, Android, iOS
Cena: Brezplačno (10 GB na spletu ali lastna namestitev), od 2,50 evra do 20 mesečno za več prostora na strežniku.
Prednosti: Širok nabor aplikacij, šifriranje od konca do konca, dodatne storitve (Auth, Files).
Slabosti: 10 GB hitro zapolnimo, namestitev na lastni strežnik je dokaj zapletena.
Spletna stran: ente.io
Immich je, če smo malce bolj vešči dela z nameščanjem lastnih servisov, brez konkurence, saj v marsičem prekaša tudi vse tehnološke velikane. Če nam nameščanje lastnih strežniških aplikacij ni blizu, vseeno pa bi radi primerljivo rešitev, ki spoštuje našo zasebnost, pa je verjetno najboljša izbira Ente Photos.
Gre za spletni servis, ki že od samega začetka (2020) ponuja shranjevanje fotografij v oblaku s šifriranjem od konca do konca (end to end encryption). To pomeni, čeprav so naše fotografije shranjene na njihovih strežnikih, do njih nima nihče dostopa, ne da zbirko fotografij odklenemo z lastnim ključem, ki je shranjen v lokalni (spletni, namizni ali mobilni) aplikaciji. Avtorjem ni treba verjetni na besedo: tako strežnik kot vse Ente aplikacije so odprtokodne, podjetje je v zadnjih letih opravilo več zunanjih revizij svoje kode, izsledki revizij pa so javno dostopni.
Ente Photos, podobno kot Immich, ponuja uporabniško izkušnjo, ki se zgleduje po Google Photos. V nasprotju z Immichom ga ni treba namestiti, ampak samo kreiramo uporabniški račun. 10 GB prostora je brezplačnih, medtem ko moramo za več doplačati. Cene so primerljive z drugimi ponudniki prostora v oblaku (za 200 GB prostora moramo odšteti 5 evrov mesečno). Da ne začnemo iz ničle, ponujajo enostavna navodila, kako v Ente Photos prenesemo svoje fotografije iz Google Photos in Apple iCloud.

Mobilne aplikacije podpirajo samodejno nalaganje fotografij na strežnik, kjer jih lahko dodajamo v albume (bodisi ročno bodisi samodejno po izbranih kriterijih). Poleg sortiranja po datumu tudi Ente ponuja prepoznavanje oseb (in kreiranje albumov za vsakega posameznika) ter urejanje fotografij glede na lokacijo (če je ta v informacijah fotografij in videov).
Izbira ni majhna
Za namestitev na domači strežnik je na voljo še vrsta rešitev, med njimi kar nekaj takih, ki imajo precej več zgodovine kot Immich. Vseeno pa velja, da je zadnji po zmožnostih presegel vse konkurente in je trenutno daleč najboljša tovrstna aplikacija.
• PhotoPrism (photoprism.app): Strežniška aplikacija z zelo dobro podporo za obstoječe zbirke fotografij.
• Piwigo (piwigo.org): Spletna galerija, usmerjena predvsem v delo s fotoalbumi.
• Nextcloud Memories in Nextcloud Photos (nextcloud.com): Aplikaciji za strežniško okolje NextCloud.
Če nam je dovolj, da se fotografije samodejno shranijo na strežnik, ne potrebujemo pa bolj naprednega fotovmesnika in orodij, je lahko dober izbor tudi kateri od ponudnikov prostora v oblaku. Osredotočili smo se predvsem na takšne, ki ponujajo dobro razmerje med zasebnostjo in zmožnostmi.
• Koofr (koofr.eu): Slovenski ponudnik oblačne shrambe ponuja tudi samodejno shranjevanje fotografij.
• Filen (filen.io): Ponudnik šifriranega prostora v oblaku s samodejnim prenosom fotografij.
• Proton Drive (proton.me/drive): Spletna shramba najbolj znanega ponudnika zasebnih spletnih rešitev ponuja tudi shranjevanje fotografij.
Fotografije, videe in albume lahko delimo z drugimi uporabniki ter tudi z zunanjo povezavo. Za deljene vsebine Ente ponuja tudi odzive in komentarje, kot smo jih vajeni z družbenih omrežij. Aplikacije nas na tovrstne odzive tudi opozorijo, tako da lahko rečemo, da je Ente tudi okrnjeno, na fotografijah temelječe družbeno omrežje.
V primerjavi z Immichom ponuja urejevalnik pri Enteju nekoliko več: poleg osnovnih operacij lahko nastavljamo tudi naprednejše lastnosti (npr. saturacijo in svetlost), na voljo so filtri in nalepke, po fotografijah pa lahko tudi rišemo in pišemo. Ente pri tem ne shranjuje zgodovine urejanja, tako da se original ne ohrani, razen če smo pred urejanjem naredili kopijo.
Avtorji pravijo, da je fotografski del storitve pravzaprav samo fotografijam prilagojena preobleka in da lahko zaledni sistemi aplikacije v bistvu shranijo kakršnekoli datoteke in informacije (ki pa se potem seveda ne shranijo v fotoalbume). Za zdaj so ob Ente Photos ponudili še dve brezplačni rešitvi. Ente Auth v Ente račun shranjuje kode za dvofaktorsko avtentikacijo (na voljo so aplikacije za spletni brskalnik ter vse namizne in mobilne operacijske sisteme), Ente Files pa omogoča, da v Ente račun shranimo katerokoli datoteko. Files so predstavili pred kratkim, tako da je še v beta različici, avtorji pa sicer pravijo, da gre bolj za mini »trezor« za datoteke in da ne nameravajo konkurirati velikim ponudnikom prostora v oblaku. Fokus nadaljnjega razvoja celotnega nabora storitev pa bo vsaj za zdaj ostal na fotografijah.
Omeniti velja še, da lahko Ente namestimo tudi na svoj strežnik, vendar avtorji temu ne posvečajo večje pozornosti, zato je dokumentacija za to precej bolj skopa kot za Immich (kjer je to primarni način uporabe). Mogoče pa je, pa tudi vse Ente aplikacije to podpirajo, da kot cilj v nastavitvah dodamo lastni strežnik.
---
Za digitalno zasebnost je ponavadi treba skleniti kar nekaj kompromisov – lokalne aplikacije so pogosto manj dovršene od izdelkov tehnoloških velikanov, zahtevajo pa tudi nekoliko več znanja, saj se moramo ukvarjati s strežniki ali pa plačevati spletne ponudnike za storitev, ki jo veliki (ker imajo korist od tega drugje, seveda) ponujajo brezplačno.
Drugi točki se težko izognemo, vsaj za področje shranjevanja fotografij pa prvo ne velja – Immich se po zmožnostih in prijaznosti lahko primerja s katerimkoli velikim ponudnikom, hiter razvoj pa pomeni, da lahko tudi v prihodnosti pričakujemo še veliko novega. Ente pa je med spletnimi ponudniki tisti, ki za shranjevanje fotografij ponuja največ zmožnosti za ugodno ceno.

