Intel načrtuje virtualne super-procesorje
Intel je vložil patent za tehnologijo, poimenovano Software‑defined Supercores (SDC), s katero naj bi več kompaktnih jeder CPU po potrebi združilo moči in omogočilo povečano zmogljivost pri obdelavi iste niti (thread). To bistveno spreminja in posega na dosedanje delitve med velikimi jedri, ki so zmogljiva, a potratna pri rabi energije, in številnimi manjšimi, ki so učinkovitejša za večnitno delovanje.
V bistvu gre za razbremenitev tradicionalnih P‑jedr (Performance‑Cores), ki sicer ponujajo visoko moč, a so velikih dimenzij, medtem ko učinkovita E‑jedra (Efficient‑Cores) zasedejo skoraj štirikrat manj prostora, a so manj zmogljiva pri izvajanju nalog. Intel si obeta, da bo dinamično povezovanje teh jeder vodilo do najboljše kombinacije porabe prostora, energije in zmogljivosti.
Patentni dokument razlaga, da bi se denimo dve jedri lahko dinamično povezali v SDC, da bi hitreje obdelali procesne zahteve. Posebni ukazi v kodi (flow‑control) naj bi pomagali pri označevanju delov programov s potrebami po večji zmogljivost. Predlagatelji poudarjajo, da je za tako delovanje potrebne zelo malo dodatne strojne opreme.
Ideja sicer ni povsem nova. AMD denimo že v danes v jedrih Zen (do generacije Zen 4) uporablja združevanje dveh 256‑bitnih procesnih enot AVX2 za izvajanje ukazov AVX‑512. Toda Intel gre pri svojem pristopu še korak naprej in tovrstno virtualizirano združevanje jeder uporablja na sistemskem nivoju.
Intelova P‑jedra v primerjavi z E‑jedri zasedejo precej več silicija, zato bi dinamično prilagodljivo kombiniranje manjših jeder sprostilo prostor in ponudilo energijsko učinkovit rešitev za trenutke, ko ni potrebna polna zmogljivost sistema.
