Pozabite na štirico, tu je Industrija 5.0

Ne glede na to, ali so podjetja pripravljena nanjo, je Industrija 5.0 tu. Medtem ko se številna proizvodna podjetja še vedno ubadajo s tem, kako uvesti nove tehnologije za izboljšanje učinkovitosti in produktivnosti v svoje poslovanje, je naslednja faza industrializacije že pred vrati.

Težava podjetij je v tem, da podobno kot Industrije 4.0 tudi Industrije 5.0 ne bo mogoče kupiti kot rešitev s police in je zgolj priključiti na elektriko. Ne, ti časi so (nepreklicno) mimo. Tudi podjetja, ki so koncept Industrija 4.0 uresničila v praksi, se zavedajo, da bližnjice niti zanje ni. Na skali od 1 do 10 pač stvari ne moreš naviti na 11 (ali več). Zato pa govorimo o industrijskih revolucijah, preskokih … Tokrat pač o novi evoluciji industrijskih okolij. A da bi razumeli celotno sliko koncepta Industrije 5.0 in njegove posledice, moramo najprej razumeti, za kaj pravzaprav gre.

Kaj je Industrija 5.0?

Izraz Industrija 5.0 se – banalno poenostavljeno – nanaša na ljudi, ki delajo z roboti in s pametnimi stroji. Gre za programske in fizične robote, ki ljudem pomagajo delati bolje in hitreje z izkoriščanjem naprednih tehnologij, kot so internet stvari (IoT) in množični podatki. Industrija 5.0 stebrom avtomatizacije in učinkovitosti v Industriji 4.0 doda osebni, človeški pridih.

V proizvodnih okoljih so roboti v preteklosti opravljali nevarna, monotona in/ali fizično zahtevna dela, kot so varjenje in barvanje v tovarnah avtomobilov ter natovarjanje in razkladanje težkih bremen v skladiščih. Danes, ko so stroji na delovnem mestu pametnejši in bolj povezani, je namen Industrije 5.0 združiti kognitivne računalniške zmogljivosti in podatke s človeško inteligenco in iznajdljivostjo ter preveriti, kaj vse lahko doseže naveza človeka in pametnega robota/stroja, ki skupaj opravljata naloge.

Ideja seveda ni nova. Za začetnika tovrstnega delovnega sobivanja se ima dansko podjetje Universal Robots, ki je industrijske robote prvo pripravilo do tega, da varno in učinkovito (so)delujejo z ljudmi. Premierno, že leta 2008, so v podjetju Linatex, dobavitelju tehnične plastike in gume za industrijsko uporabo, uvedli skupno proizvodno linijo, kjer so industrijski roboti, ki sicer tradicionalno delujejo ločeno od delavcev in so nameščeni za varnostnimi ogradami, delali s proizvodnimi delavci.

Sodelovanje ljudi in pametnih strojev odpira vrata neštetim priložnostim v proizvodnji. Čeprav so danes primeri uporabe koncepta Industrije 5.0 še vedno v povojih, bi morali proizvajalci aktivno oblikovati načine za vključevanje te kombinacije, saj bi tako povečali edinstvene koristi. Lep primer so programski roboti, o katerih smo pisali v prejšnji številki.

Izraz Industrija 5.0 se – banalno poenostavljeno – nanaša na ljudi, ki delajo z roboti in s pametnimi stroji.

V pomoč in podporo ljudem

Bistveno razumevanje Industrije 5.0 je to, da je namenjena pomoči in podpori ljudem, tudi njihovemu opolnomočenju in ne nadomeščanju. Roboti ne bodo zamenjali ljudi. Na porast robotizacije, tudi programske, podjetja ne gledajo kot na priložnost za odpravo večjega števila zaposlenih oziroma njihovo nadomeščanje s povsem podanimi stroji, ki ne potrebujejo odmorov, ne poznajo dopustov in sindikatov. V primeru, ko robot opravlja ponavljajoče se naloge na tekočih trakovih, je to usluga človeku. Proizvajalci, ki razumejo vrednost človeške intuicije in zmožnosti reševanja problemov, stremijo k temu, da fizično zahtevna in/ali duhamorna ponavljajoča se opravila predajo strojem. Tovarn povsem brez ljudi še ni veliko. No, skoraj nič jih ni. Podjetja so namreč ugotovila, da za bolj kompleksna opravila vendarle potrebujejo tudi ljudi, ki znajo razmišljati in se ustrezno odzvati v novonastali situaciji – ne zgolj tako, kot so (bili) »programirani«. Tudi Elon Musk, izvršni direktor podjetja Tesla, je priznal, da je bila pretirana avtomatizacija v njegovem podjetju napaka, in tvitnil, da s(m)o ljudje podcenjeni.

Čeprav so roboti veliko bolj dosledni kot ljudje in boljši pri delu, ki zahteva (absolutno) natančnost, so neprilagodljivi oziroma relativno nesposobni prilagodljivosti in kritičnega razmišljanja, ki ostajata v domeni ljudi. Zakaj torej ne bi sodelovali? Naj vsak počne tisto, kar obvlada. Roboti lahko v sodelovanju z ljudmi izpolnijo predvideni namen zagotavljanja pomoči in izboljšanja našega življenja. Proizvajalci robotov so tako v zadnjem desetletju predstavili številne sodelovalne robote oziroma kobote in prav vsi poudarjajo pomen ljudi v robotski tehnologiji ter sodelovanje človeka in robota. Industrija 5.0 bo klasične tovarne spremenila v prostore, kjer bo prostor tudi za kreativnost, zaposleni in roboti pa bodo ustvarjali odlične izdelke ter izkušnje za stranke.

Iskanje optimalnega ravnovesja učinkovitosti in produktivnosti

Cilj Industrije 4.0 je medsebojno povezovanje strojev, procesov in sistemov za maksimalno optimizacijo zmogljivosti. Industrija 5.0 pa gre še korak dlje – tako v smislu učinkovitosti kot produktivnosti. Izboljšanje skupnih interakcij med ljudmi in stroji prinaša povsem novo merilo – ne le, koliko lahko naredi posamezen stroj ali zaposleni, temveč, kaj lahko doseže kombinacija človeka in stroja.

KUKA, eden vodilnih svetovnih dobaviteljev inteligentnih rešitev za avtomatizacijo, ugotavlja, da tovrstna robotizacija ne pozna panožnih omejitev. Čeprav so sprva svoje robote prodajali strankam iz avtomobilske industrije, imajo danes projekte z malodane vseh področij. Celo gozdarstva. Lesnopredelovalna podjetja so bila, tako kot številna druga, sprva skeptična do uporabe robotov pri delu, tudi zaposleni so zagnali vik in krik, češ da jim bodo roboti odvzeli delovna mesta. Toda ti strahovi so izginili, ko so se v praksi pokazale prednosti sodelovalne učinkovitosti. Zaposleni so spoznali, da jim roboti »odnesejo« predvsem fizično naporna dela, medtem ko se oni osredotočajo na druge miselno zahtevnejše naloge. Ko gre za obdelavo lesa, se lahko obrtništvo in robotika lepo dopolnjujeta. In prav nobenega razloga ni, da se ne bi mogla dokaz(ov)ati tudi na vseh drugih področjih. Sploh ko imamo v mislih programske robote ...

Industrija 5.0 se zaveda, da morata biti človek in stroj medsebojno povezana, da se bosta v prihodnosti spoprijela s kompleksnostjo, ki je je v proizvodnih okoljih – tudi na račun tega, da ima stranka vedno prav in lahko dobi vse, kar je pripravljena plačati – vedno več. Prav zato pa morajo biti tudi robotizirani proizvodni procesi vedno bolj prilagodljivi in hkrati optimizirani, da so (cenovno) učinkoviti.

Zgodovina nas uči, ko enkrat uporabimo novo tehnologijo za učinkovitejše delo, se nima smisla vračati na stari način opravljanja stvari.

Prihod Industrije 5.0 je neizogiben

Zgodovina nas uči, ko enkrat uporabimo novo tehnologijo za učinkovitejše delo, se nima smisla vračati na stari način opravljanja stvari. Prav zato namesto pisalnih strojev danes uporabljamo računalnike s programsko opremo za obdelavo besedil. Podobno spremembo koncept Industrija 5.0 prinaša v proizvodna okolja. Glede na učinkovitost, ki jo lahko dosežemo s sodelovanjem človeka in stroja, smo že (daleč) mimo točke vrnitve. Širjenje robotske avtomatizacije je neizogibno.

Treba je priznati, da pri uvajanju robotske avtomatizacije in umetne inteligence v proizvodna okolja Evropa caplja za ZDA in Kitajsko. A časa za razmišljanje o tem, zakaj zaostajamo, ni. EU bi moral digitalizacijo proizvodnih okolij vzeti za dano in razmišljati predvsem o tem, kako naj jo čim prej uresniči v praksi – v dobro potrošnikov, proizvajalcev in zaposlenih.

Čeprav napredka Industrije 5.0 ni mogoče ustaviti, še vedno obstajajo nekatera ključna vprašanja in posledice, ki jih morajo rešiti proizvajalci pa tudi politiki. Eno izmed njih je morebitna prekomerna avtomatizacija. Gre za bojazen, da bi (pre)agresivni pristopi k avtomatizaciji vendarle povsem odmislili človeka, a glede na kognitivno (ne)sposobnost današnjih tehnologij se zdi ta scenarij zelo težko uresničljiv. Potem je tu še družbeni vidik. Ekstremna povezanost ustvarja nove družbene in politične strukture, ki bi lahko privedle do avtoritarnega upravljanja – ukrojenega po interesih kapitala. Med izzivi je tudi varnost. Visoko integrirani sistemi so občutljivi na sistemska tveganja, kot je, denimo, popoln izpad omrežja – internetnega ali električnega.

Ukvarjanje z naštetimi in s številnimi drugimi izzivi in priložnostmi, ki jih prinaša Industrija 5.0, bo zahtevalo načrtovanje in pripravo, sorazmerno s potrebami in pričakovanimi rezultati vsakega posameznega podjetja. Ne gre za vprašanje, ali lahko proizvajalec doseže, da bi njegovi zaposleni delali z roboti, ampak, kako lahko najbolje izkoristi nove tehnologije za doseganje optimalnih rezultatov interakcij med človekom in strojem.