Canon EOS 50D
Canonovi digitalni aparati SLR srednjega ranga nekako z vsako drugo različico opazno napredujejo, vmes pa dobimo le manjše posodobitve. Tako je med modeloma Eos 20D in 30D zelo malo razlik, lani predstavljeni 40D pa je dodal kar nekaj novosti (zmogljivejše tipalo, sistem za živi predogled slike itd.). Po tej logiki je tokrat preizkušeni 50D le nadgraditev tega predhodnika. Po preizkusu lahko to trditev le potrdimo - čeprav je na papirju morda videti drugače.
Največja razlika je uporaba novega tipala, ki se hvali kar s 15 milijoni pik (pri predhodniku je bila ta številka 10,1 milijona pik). Kljub temu niso fotografije prav nič boljše - večinoma smo s tem le na slabšem. Tipalo je namreč enako veliko kot prej (faktor goriščnice ostaja še naprej 1,6). To pomeni, da so posamezni svetlobni elementi še manjši, s tem pa nastane še več težav z digitalnim šumom. 50D ima na videz povsem enako šuma (pri istih vrednostih ISO) kot predhodnik - po nekaterih meritvah pa celo malenkost več (vendar tega s prostim očesom načeloma ne vidimo). Tudi sicer je tako visoka ločljivost skoraj neuporabna - že s predhodnikom smo brez težav tiskali plakate, široke dober meter, digitalno pa take ločljivosti tako ali tako ne moremo prikazati. Res je, da lahko zaradi večje ločljivosti lažje izrezujemo posamezne dele fotografij, vendar za to potrebujemo tudi dober objektiv (s tem mislimo predvsem na dobre fiksne objektive) ter prave razmere (dovolj hiter čas zaslonke ipd.). Za večino fotografov je tako visoka ločljivost na koncu le breme, saj zaradi nje fotografije zasedejo na diskih in pomnilniških karticah še bistveno več prostora kot prej. Srčno upamo, da bo to zadnji aparat DSLR, pri katerem izdelovalec iz marketinških razlogov brezpredmetno navija megapike.
Praktično vse drugo pa je enako kot pri predhodniku. Najuporabnejša razlika je novi zaslon, ki je sicer enako velik, a bistveno ostrejši in ima lepše ter pravilnejše barve kot predhodnik. Fotografije so praktično enake - več kot odlične, torej. Ostrenje je hitro in natančno (seveda je odvisno tudi od uporabljenega objektiva), nekaj dela so vložili tudi v samodejno ostrenje med uporabo živega ogleda slike. Poleg znanega sistema, kjer se za hip spusti zrcalce, da aparat izostri sliko, je še Live View Mode, ki je počasnejši in deluje tako kot pri kompaktnih aparatih. Z njim je povezan tudi sistem za prepoznavanje obrazov, ki deluje dobro, vendar ga bodo zares uporabljali redki uporabniki tega aparata. Občutljivost ISO gre zdaj še za dve zaslonki više kot pri predhodniku, torej do ISO 12800. Fotografije pri tej nastavitvi so le pogojno uporabne, nekoliko pomaga vgrajeno programsko zniževanje šuma (ki zdaj obsega štiri stopnje), a seveda terja davek pri samih podrobnostih.
Aparat je torej zmogljiv, ponudi silno veliko dodatnih funkcij ter zajema zelo lepe fotografije. Žal pa je preveč podoben predhodniku in ne prinaša nobene bistvene novosti. Cena za ohišje je razmeroma ugodna (1099 evrov), skupaj z objektivom EF-S 17-85 IS f/4.0-5.6 pa velja 1458 evrov. Solidno, a kaj, ko dobimo predhodnika 40D, skupaj z že omenjenim objektivom, za dobrih dvesto evrov manj. Vsekakor je to bolj smiseln nakup, tistih dvesto evrov pa lahko vložimo v kakšen boljši objektiv, bliskavico, ali pa preprosto prihranimo za kaj drugega.
Canon EOS 50D
Kaj: Zrcalnorefleksni digitalni fotoaparat z izmenljivimi objektivi.
Ločljivosti: 4752 × 3168, 3456 × 2304, 2353 × 1568.
Tipalo: Efektivno 15 milijonov pik.
Velikost in vrsta tipala: 22,2 × 14,8 mm, CMOS, faktor povečave goriščnice 1,6.
Izdeluje: Canon, www.canon.com.
Prodaja: Avtera, www.avtera.si.
Cena: 1099 EUR (ohišje), 1458 EUR (ohišje in objektiv EF-S 17-85 IS f/4,0-5,6).
Za: Kakovost posnetka, kakovost ohišja, hitro in natančno ostrenje, majhen šum, kakovost zaslona.
Proti: Premalo novosti glede na predhodnika, pretiravanje s svetlobnimi pikami (megapiksli).
