Ricoh je kar znano ime med laserskimi tiskalniki, tokrat smo preizkusili dve razmeroma novi napravi. Manjša in cenejša je model SP 311dn. Gre za razmeroma majhen, štirioglat tiskalnik, namenjen domačim uporabnikom in majhnim pisarnam, kjer ni potrebe po prevelikih količinah izpisov. Po besedah izdelovalca je največja priporočena mesečna zmogljivost 20.000 strani, v praksi se priporoča dobrih 3000 strani na mesec.
Drugi Brotherjev tiskalnik, ki smo ga tokrat preizkusili, je model MFC-J5720DW. Gre za večjega, malenkost zmogljivejšega in seveda tudi malo dražjega brata modela MFC-J4420DW. Tiskalnik je namenjen poslovnim uporabnikom, predvsem manjšim (tudi domačim) pisarnam. Brizgalni modeli so namreč po največjem številu strani, ki jih izdelovalci priporočajo, kljub vsemu daleč za laserskim modelom, tako da niso ravno najprimernejši za okolja, kjer se res množično tiska.
V zadnjem letu smo priča vedno več brizgalnim tiskalnikom, ki merijo tudi na poslovni segment, torej pisarniška okolja. Takih naprav imajo tudi pri Brotherju kar nekaj, zanimivo, da je več takih, ki podpirajo tudi tisk pri velikosti A3. To velja tudi za novi MFC-J4420DW, gre za enega izmed najcenejših takih modelov.
Canonov novi tiskalnik Maxify MB5350 na prvi pogled deluje kot srednje zmogljiva laserska naprava, v resnici pa gre za večopravilni brizgalni tiskalnik višjega cenovnega in zmogljivostnega ranga (to je glede na laserje še vedno razmeroma poceni). Črni tiskalnik je med večjimi brizgalnimi modeli, za to sta med drugim odgovorna tudi dva razmeroma velika predala, v vsakega izmed njiju lahko odložimo do 250 listov. Na vrhu je majhen pladenj samodejnega podajalnika, nanj se lahko naloži do 50 listov, ga pa lahko med neuporabo poklopimo.
Pred časom smo na našem večjem preizkusu brizgalnih tiskalnikov preizkusili tudi HPjev Officejet Pro 8620, zdaj smo se lotili še cenejšega (in rahlo počasnejšega) brata, modela Officejet Pro 8610. Gre za srednje velik večopravilni barvni tiskalnik, namenjen majhnim (tudi domačim) pisarnam. Poleg tiskanja se spozna tudi na optično branje in kopiranje, vgrajen je tudi faks.
Tokrat smo preizkusili dva Hpjeva modela Zbook. Poleg 15-palčnega smo si ogledali še za dober palec manjši model. Ta se je poleg dobremu palcu diagonale zaslona odrekel še kakšni malenkosti (denimo optični enoti), pri tem pa nas je presenetilo, da je občutno lažji in tanjši od večjega brata. V debelino meri dobra dva centimetra. To je glede na opremljenost presenetljivo tanko, tehtnica pokaže 1,6 kg, tudi to je presenetljivo lahko.
Poleg dveh HPjevih prenosnikov iz serije Zbook smo dobili še model Elitebook 840. Gre za poslovni prenosnik, ki se od Zbookov razlikuje predvsem po tem, da ima bolj navadno grafično kartico, za razliko od profesionalnih, namenjenih rabi v CAD in podobnih programih. Obenem je tudi malenkost tanjši, ohišje je tudi slogovno nekoliko bolj vpadljivo. Gre sicer za kakovostno izdelano ohišje iz aluminija in magnezija v sivo-črni kombinaciji.
HP ima v prodajnem programu kar nekaj res zmogljivih prenosnikov, med njimi tudi model Zbook 15 G2. Namenjen je zahtevnim uporabnikom, ki jih ne moti, da je prenosnik nekoliko debelejši in težji. Dandanes, ko smo vedno bolj vajeni res tankih in lahkih prenosnikov, pritegne tri kilograme težka in dobre tri centimetre debela naprava kar nekaj pogledov.
Lenovo je v tanke in lahke prenosnike, imenovane tudi Ultrabooki, že pred leti vložil obilo energije. Danes je na tem področju zelo močan. To potrjuje tudi novi prenosnik, imenovan Yoga Pro 3, ki je hibrid, uporabljamo ga lahko tako v vlogi prenosnika kot tablice. Njegova posebnost je na novo zasnovan tečaj, ki ima veliko posameznih členov, tako kot pri nekaterih ročnih urah. Tečaj v praksi teče po vsej dolžini prenosnika. V Lenovu pravijo, da je trpežnejši od navadnih, obenem pa potrebujejo zanj manj prostora. Omogoča torej nižji profil prenosnika. V praksi se dobro obnese, prenosnik brez težav drži v želenem položaju, tudi takrat, ko ga obrnemo na glavo, recimo za ogled filmov.
Pred dobrim letom in pol smo preizkusili Fujifilmov aparat X-Pro1 – šlo je za zmogljiv brezzrcalni model, ki je na videz in po delovanju spominjal na aparate vrste »rangefinder«, denimo aparate Leica. Zdaj smo preizkusili model X-T1, ki je približno enako zmogljiv (in drag), a je videti bolj kot klasični aparat DSLR.
Arhiv
Po kategorijah
Po avtorjih
Vsak teden najpomembnejše iz sveta tehnologije, izbrano v uredništvu Monitorja.
Prijavi se na noviceAli pa naroči revijo – tiskano in na spletu.
