Nova pravila EU razgalila strukturne vrzeli pri poročanju o okoljskem odtisu.
V zadnjih letih so podatkovni centri postali hrbtenica sodobne digitalne družbe, vendar njihovo delovanje v ozadju ostaja zavito v tančico skrivnosti. Evropska unija je z novo direktivo o energetski učinkovitosti poskušala to spremeniti in od operaterjev zahtevala natančno poročanje o porabi energije, vode ter drugih ključnih okoljskih kazalnikih. Prvi rezultati tega ambicioznega načrta pa so razkrili skrb vzbujajočo realnost: večina evropskih podatkovnih centrov ni sposobna ali pripravljena posredovati podatkov, ki bi omogočili realno oceno njihovega vpliva na okolje.
Analiza poročil je pokazala globok razkorak med regulativnimi zahtevami in dejanskim stanjem na terenu. Le približno tretjina (36 %) vseh objektov, ki bi morali oddati podatke v centralno bazo, je to dejansko storila. Še bolj presenetljivo je, da so nekatere države članice povsem odpovedale pri zbiranju informacij, kar onemogoča vzpostavitev enotnega standarda za primerjavo učinkovitosti. Operaterji so se ob tem soočali s težavami pri dostopu do lastnih metričnih podatkov, kar kaže, da sektor pogosto deluje brez jasnega pregleda nad svojim ekološkim odtisom.
Podatki, ki so bili oddani, so pogosto pomanjkljivi ali polni napak, od napačnih merskih enot do povsem nelogičnih vrednosti pri porabi virov. Medtem ko je skupna poraba električne energije še nekako dokumentirana, se zaplete pri kompleksnejših meritvah, kot sta izraba odvečne toplote in poraba vode za hlajenje. To je še posebej problematično v času, ko se zaradi razmaha umetne inteligence pričakuje strma rast potreb po procesorski moči in s tem po hlajenju.
Kljub začetnim pomanjkljivostim zbrani nabor podatkov ponuja prvi konkretnejši vpogled. Povprečen evropski podatkovni center razpolaga s 17 MW nameščene IT-moči, njegova celotna letna poraba energije pa znaša približno 19,8 milijona kWh. Od tega večino, okoli 15,4 milijona kWh, porabi neposredno računalniška oprema. Zanimivi so tudi podatki o naravnih virih, saj povprečna poraba vode presega 21 milijonov kubičnih metrov, medtem ko uporaba obnovljivih virov energije dosega približno 16,8 milijona kWh.
Vendar se v teh povprečjih skriva past, ki zamegljuje širšo sliko panoge. Ko pogledamo mediano porabe energije, ta strmoglavo pade na nekaj manj kot 8 milijonov kWh, kar predstavlja velik odklon od matematičnega povprečja. Takšna razlika jasno kaže, da na celotno statistiko močno vpliva peščica gigantskih objektov in ekstremni odkloni, ki umetno zvišujejo skupne vrednosti.
Kritiki opozarjajo, da je netransparentnost deloma posledica močnega lobiranja tehnoloških velikanov, ki so si zagotovili določila o tajnosti podatkov. Javnosti in raziskovalcem so tako dostopni le agregirani podatki na nacionalnih ravneh, medtem ko podrobnosti o posameznih objektih ostajajo skrite. Evropa se sooča s paradoksom: čeprav želi postati vodilna v zeleni transformaciji, nima orodij, da bi prisilila svoje digitalne velikane k prevzemanju odgovornosti za njihov naraščajoči energetski apetit.
