Microsoft Pelican: med tračnimi enotami in diski
Microsoft ugotavlja, da tudi za najbolj dolgoročno hranjenje podatkov, ki jih ne potrebujemo pogosto, tračne enote niso vedno optimalna rešitev. V primerjavi z diski so cenejše, manj energetsko požrešne in zanesljivejše, a so bistveno počasnejše, terjajo posebno infrastrukturo za branje in primerne pogoje za skladiščenje. Microsoft zato že nekaj časa razvija projekt Pelican, ki išče srednjo pot.
Azure Archive Service je primer storitve, kjer si Microsoft prizadeva zagotoviti čim cenejšo hrambo podatkov. Tehnični direktor oddelka za Azure Mark Russinovich je te dni na konferenci Sydneyu pojasnjeval, da tračne enote in diski niso edina možnost. Vmes najdemo še Pelicana. Gre za tesno pakirane 10-TB 3,5-palčne diske, ki jih želi Microsoft v eno omaro stlačiti 1152 za 11,5 PB kapacitete. Noviteta tega pristopa je način delovanja. Vsi diski ne bodo ves čas vključeni, temveč bo strežnik po potrebi zaganjal diske, ki jih potrebuje. Na ta način bosta manjša poraba električne energije in segrevanje. Hkrati pa so podatki še vedno na diskih, kar poenostavi tako infrastrukturo za dostop kakor tudi zniža dostopne čase. Diskov pač ni treba previjati. V resnici smo v preteklosti nekaj podobnega že videli – MAID ali veliko polje neaktivnih diskov (massive array of idle disks), a se tehnologija ni uveljavila. Če bo Pelican uspel, bo to vrnitev te tehnologije. Microsoft ni prepričan, ali in kdaj bo Pelican zaživel. Je pa Russinovich poudaril, da čeprav ga že preizkušajo, to ne pomeni, da se bodo tračni pogoni poslovili. Zgolj komplement bodo dobili.
