Startup Ampera cilja na podatkovne centre s 3D-natisnjenim jedrskim modulom

Ameriško zagonsko podjetje Ampera je javnosti nedavno predstavilo izjemen inženirski dosežek: prvi prototip v polni velikosti 3D-natisnjenega jedrskega reaktorja. Njihov pristop združuje napredno aditivno proizvodnjo, inovativno tehnologijo in uporabo torija, kar bi lahko drastično spremenilo prihodnost pridobivanja čiste energije.

Osrednji del novega reaktorja predstavlja sferična monolitna sredica, ki je skupaj s tlačno posodo v celoti 3D-natisnjena iz silicijevega karbida. Takšna proizvodnja v tovarniškem okolju omogoča izjemno pospešitev izdelave, serijsko produkcijo in posledično znižanje stroškov, kar je doslej veljalo za glavno oviro pri razvoju manjših modularnih reaktorjev.

Gre za polprevodniški, podkritični sistem, kar v praksi pomeni, da reaktor nima gibljivih delov, hkrati pa verižne reakcije ne more vzdrževati samostojno, temveč za svoje delovanje potrebuje zunanji vir nevtronov. Slednje predstavlja izjemen varnostni mehanizem, saj je tveganje za nenadzorovano reakcijo zmanjšano na absolutni minimum.

Kot primarno gorivo v podjetju uporabljajo tako imenovane delce TRISO, v katerih so torijeva jedra obdana z več plastmi keramike in ogljika. Torij velja za bistveno varnejšo in v naravi bolj razširjeno alternativo tradicionalnemu uranu, hkrati pa zagotavlja izjemno dolgoročno energetsko neodvisnost.

Sistem naj bi bil sposoben zagotavljati od 15 do 30 megavatov električne energije brez potrebe po kakršni koli zamenjavi goriva kar do trideset let. To je povsem dovolj za oskrbo tipičnega podatkovnega centra, obetajo pa se tudi večje konfiguracije, namenjene industriji, obrambnim sistemom in pomorskemu prometu.

Reaktorski modul je zasnovan kot del širše integrirane energetske arhitekture, ki vključuje tudi sistem za izkoriščanje odpadne toplote. Ker se v podjetju zavedajo strogih in dolgotrajnih regulativnih zahtev, ponujajo premišljeno prehodno rešitev. Njihov sistem za proizvodnjo energije, ki bo sprva lahko deloval na konvencionalna goriva, bo na trgu predvidoma dostopen že leta 2027.

Ko pa bodo pridobili vsa potrebna dovoljenja za jedrski del, predvidoma okoli leta 2030, bodo lahko operaterji podatkovnih centrov obstoječi modul preprosto nadgradili z jedrskim in s tem takoj drastično zmanjšali svoj ogljični odtis. Ta inovativen pristop ne naslavlja le enormne energetske potrebe sodobnih tehnologij, temveč s tovarniško masovno proizvodnjo utira pot v povsem novo dobo varne komercialne jedrske energije.