Veliko omrežje z malo komplikacij
Brezžična omrežja WiFi so danes vsepovsod, a se kljub temu redno ubadamo z vprašanjem, kako bi bilo kar najlaže pokriti večji prostor ali pa omrežje spraviti dlje, kot je običajno. Rešitev je veliko, tokrat smo si ogledali eno izmed najenostavnejših.
O brezžičnih omrežjih smo že veliko pisali, tudi o tem, na kakšne načine lahko omrežje razširimo oziroma pokrijemo večje prostore. Možnosti je seveda veliko, omislimo si lahko zmogljivejši usmerjevalnik, povežemo več usmerjevalnikov med seboj, v omrežje dodamo kak ojačevalec itd. A kaj storiti, če moramo brezžično povezati zares velik prostor, denimo večje število stanovanj ali pa večje poslovno poslopje? Vsak način ima prednosti in slabosti, praviloma zahtevajo kompleksnejše postavitve tudi nekoliko več znanja in časa, tako ob prvi postavitvi kot ob naknadni prilagoditvi. Jasno se to z večanjem prostora še dodatno oteži.
Na voljo pa je tudi zelo enostavna rešitev, ki smo jo pred kratkim preizkusili tudi sami. Govorimo o tehnologiji ameriškega podjetja Open-Mesh, ki ponuja enostavne usmerjevalnike oziroma dostopne točke, ki se samodejno povežejo in s tem ustvarijo veliko brezžično omrežje.
Podjetje ta hip ponuja tri različne modele, ki jih lahko uporabljamo samostojno ali pa kombiniramo z enim izmed ponujenih ohišij – denimo ohišje, namenjeno montaži na zunanji strani zgradb. Najosnovnejši model velja dobrih petdeset dolarjev, najdražji pa slabih sto, razlikujeta pa se predvsem po hitrosti delovanja omrežja. Vsi modeli imajo dva ožičena omrežna vmesnika, enega za priklop v splet in enega za morebitni priklop v krajevno omrežje.
Čar teh malih dostopnih točk je v tem, da brezžično komunicirajo med seboj in s tem razširijo omrežje. Prvega priklopimo v splet prek omrežnega kabla, druge pa postavimo tako, da je vsak v dometu vsaj enega drugega. Lahko torej sestavimo verigo, lahko pa tudi omrežje, v katerem lahko druge enote nadomestijo morebiten izpad posameznih naprav.
Nastavitev brezžičnega omrežja je kar nekaj, a manj kot pri navadnih usmerjevalnikih. Vse skupaj upravljamo prek spletne strani CloudTrax.
Osrčje predstavlja spletna storitev, imenovana CloudTrax. Tam si ustvarimo račun in naredimo prvo omrežje. Osnovne nastavitve so večinoma samoumevne, znane vsakomur, ki se je kdaj spustil v nastavitve brezžičnega usmerjevalnika. Nastavimo lahko dve ločeni omrežji (recimo eno javno in eno zasebno), vsakemu tudi svoje geslo, podprti so varnostni standardi WPA, WPA2 in WPA2-Enterprise. Zelo koristna je možnost omejitve hitrosti (v obeh smereh), s čimer zagotovimo, da nam odjemalci, priključeni v javno omrežje, ne poberejo preveč podatkovne širine.
Omrežje ima še nekaj koristnih možnosti, lahko ga, recimo, ločimo od našega krajevnega omrežja LAN. Na drugi strani lahko vključimo možnost premostitve, kjer bo strežnik DHCP, ki ga že imamo v omrežju, skrbel tudi za odjemalce, priključene prek omrežja Open-Mesh, torej bomo imeli vse skupaj povezano v eno omrežje. To lahko dodatno razširimo tudi ob pomoči omrežnih vtičnic na dostopnih točkah (sploh če nanj priklopimo omrežno stikalo).
Vgrajena je tudi možnost, da za dostop do omrežja zaračunamo (prek PayPala), kar podjetje Open-Mesh tudi podpira (torej ne računajo za uporabo te funkcionalnosti). V spletnem vmesniku je povezava do navodil, kako nastaviti delovanje PayPala, a se s tem sami nismo ukvarjali.
Ko vnesemo vse osnovne nastavitve omrežja, sledi dejanska nastavitev strojne opreme – vpis podatkov o dostopnih točkah. Te imajo na spodnji strani nalepko, na kateri je zapisan naslov MAC. Vmesnik nam pokaže zemljevid (Google Maps), kjer točko dodamo na lokacijo, kjer bo sicer stala (poleg naslova MAC vnesemo še ime, po želji pa tudi dodatni opis). S tem si kasneje olajšamo upravljanje omrežja oziroma posameznih točk, sploh pri velikih omrežjih, ki sestavljajo več deset členov. Seveda lahko naprave naknadno premikamo, gre le za vizualno predstavitev omrežja.
Vmesnik ponuja odličen pregled nad delovanjem oziroma stanjem omrežja. Nanizane so točke in njihov status, med drugim tudi število uporabnikov, ki so priključeni na vsako od njih.
Čaka nas le še fizična postavitev dostopnih točk. Pri tem nam je v pomoč majhna lučka, ki signalizira stanje in nam pokaže hitrost povezave, tako da nekoliko laže poiščemo točko v poslopju, kamor še seže brezžični signal. Kasneje lahko hitrosti preverimo tudi v spletnem vmesniku, kjer je grafično predstavljeno omrežje in njegovo delovanje. Poleg spletnega vmesnika izdelovalec ponuja tudi aplikacijo za iOS in Android, prek katerih lahko spremljamo dogajanje naših omrežij na daljavo.
Open-Mesh je namenjen predvsem ponujanju dostopa do spleta, a se solidno obnese tudi kot klasično brezžično omrežje. Trenutne dostopne točke podpirajo standarda 802,11 g in n, slednjega le pri frekvenci 2,4 GHz (to je glede na cilj kar najširšega dostopa dokaj razumljivo). Največji prednosti sistema sta nadvse enostavna postavitev in preprosto upravljanje.
Open-mesh
Distribuirano brezžično omrežje.
Prodaja: www.open-mesh.com, druge tuje spletne trgovine.
Cena: Osnovna enota OM2P-LC 55 USD.
✓ Enostavnost rabe in upravljanja.
✗ Omejene možnosti v primerjavi z navadnimi usmerjevalniki.
