Uvodnik - Generacijski razkorak
Tehnologija nam je olajšala življenje, vendar ne vsem. Ko banke, trgovine, letališča in država predpostavljajo digitalno pismenost, izključenost postane skoraj neizogibna.
Računalništvo in informacijska tehnologija sta v nekaj desetletjih opravila pot, za katero bi nekoč potrebovali generacije. Iz sveta znanstvenikov, inženirjev in zanesenjakov sta se preselila v središče vsakdanjega življenja. Kar je bilo nekoč hobi za ozek krog navdušencev, je danes osnovna infrastruktura družbe. Brez nje ne komuniciramo, ne kupujemo, ne plačujemo, ne potujemo, pogosto pa ne moremo niti do lastnega denarja.
Danes je informacijska tehnologija nekaj, brez česar preprosto ne moremo več živeti, kar je seveda težava. Veliko ljudi, zlasti starejših in tistih, ki vse življenje niso delovali v tehničnih vodah, temu pospešku ne more več slediti.
Poznam starejše, ki imajo težave že z bankomatom, niti uporaba kartice zanje ni samoumevna. V njihovem svetu so mesečno plačo dvignili pri bančnem okencu, nato pa so gotovino spravili v denarnico in z njo živeli do konca meseca. Tako še danes ravna veliko upokojencev. Medtem pa se bančne poslovalnice, zlasti v manjših mestih, zapirajo. Podobno velja za pošte. Sistem se spreminja, ljudje pa ostajajo brez točk, kjer so še znali delovati.
Tudi med mojimi vrstniki so taki, ki v restavraciji še vedno plačujejo izključno z gotovino. Ne zato, ker bi šlo za načelno odločitev, temveč, ker jim je bančna kartica tuja, ker si za deljenje računa ne znajo urediti nakazila prek Flika, kaj šele plačevanja z NFC prek telefona. In stanje se »slabša« – večkrat sem bil v restavraciji, nazadnje v Veliki Britaniji, kjer je na vratih pisalo cards only. V Londonu za javni promet sploh ne potrebujete posebne vozovnice, dovolj je plačilna kartica ali telefon. Kar je za ene udobje, je za druge nepremostljiva ovira.
Enako velja za telefone. Še vedno srečujem ljudi, ki telefon obvladajo le do ravni klicev in SMS-ov. Tudi iskanje stika jim ne gre; po imeniku se premikajo od enega imena do drugega, kot da bi listali po telefonskem imeniku izpred 30 let. To se zdi drobna nerodnost, dokler ne ugotovimo, da je ves sodobni svet zgrajen na predpostavki, da uporabnik zna veliko več.
Položnice? Še vedno jih veliko starejših plačuje pri blagajnah trgovin. Saj poznate tiste prislovične zgodbe o vrstah pri blagajnah Mercatorja. Cestnine? Tudi ne tako stari vozniki v Italiji še vedno iščejo izvoze, kjer sprejemajo gotovino in kovance, nato pa stojijo v kolonah. Dokler gre le za nekaj dodatne izgube časa, je še sprejemljivo. A ovire postajajo resnejše.
Na Češkem (in ne le tam) je avtocestna vinjeta izključno digitalna. QR-koda in – znajdi se, uredi sam prek pametnega telefona. Imam kolega, ki je načelno dovolj vešč, da bi to zmogel, a na novem telefonu ni znal vključiti roaminga. QR-koda mu ni prav nič pomagala, saj v tujini ni imel interneta. Ki ga sicer ni potreboval, razen za potovanje po avtocesti. Ryanair gre še dlje: brez pametnega telefona je letalska izkušnja danes bistveno dražja, včasih celo nemogoča. Kolegu sem moral namestiti aplikacijo in mu pomagati opraviti prijavo na let, čeprav je vozovnico kupil sam, lepo po starem, prek računalnika v spletnem brskalniku. Očitno so pri Ryanairu ocenili, da je njihova demografska skupina dovolj digitalno pismena, da se jim takšna politika izplača.
Podobno slišim od znancev, ki pogosto letijo v ZDA: med potniki je vedno manj starejših. Ne zato, ker si ne bi želeli potovati, temveč zato, ker se v svetu spletnih rezervacij, aplikacij, prijav, digitalnih kuponov in vse bolj avtomatiziranih letališč ne znajdejo več. Izrinja jih sistem, ki predpostavlja, da je pametni telefon podaljšek roke.
Starejši ljudje so zaradi prodora tehnologije v vsakdanje življenje vedno bolj izolirani. Ne le tehnično, tudi družbeno.
Potem so tu še gesla. Vedno več gesel, PIN-kod, prstnih odtisov, obraznih prepoznav, certifikatov, povsod. Za računalnik, elektronsko pošto, banko, državni portal, telefon. Nobeno geslo ne sme biti enako drugemu, vsa morajo biti dovolj dolga, zapletena, redno zamenjana in seveda nikamor zapisana. Ljudje hodijo naokrog s črnimi beležkami, v katerih je »vse zapisano«, le da potem ne vedo, na kateri strani je kaj. To ni digitalna varnost, to je digitalna zmeda.
In še preden so ljudje usvojili gesla, jih je dohitela dvojna prijava. Dvofaktorska avtentikacija, potrditvene kode, aplikacije, avtentikatorji. Poznam ljudi, ki na telefon ne znajo namestiti niti navadne aplikacije, kaj šele, da bi jo povezali z elektronsko pošto in varnostnimi postopki. Tudi če jim pošljem video navodila, si tega ne upajo narediti sami. Preprosto jih je strah, da bodo kaj pokvarili. In odkrito rečeno, jih razumem. Tudi sam ob prihodu passkeyev, ki naj bi gesla nekoč nadomestili, še nisem povsem sproščen.
Težava je seveda v tem, da nima vsak svojega domačega guruja. Ni sina, vnuka, soseda ali sodelavca, ki bi priskočil na pomoč. Podjetij, ki bi ljudem takšno podporo sistematično nudila, skorajda ni. In tudi če bi bila, bi bila najbrž predraga, ker je pomoč preveč raznolika in pogosto zahteva osebni obisk. Ljudje pa tega niso pripravljeni plačati. Saj poznate tisti klasičen odziv: »Saj si samo nekaj naklikal, to pa res ni vredno 50 evrov.« Hkrati pa brez težav plačamo prihod serviserja, da le od daleč pogleda pralni stroj.
Posledice so resne: starejši ljudje so zaradi prodora tehnologije v vsakdanje življenje vedno bolj izolirani. Ne le tehnično, tudi družbeno. Ko se ne znajdeš več v banki, na pošti, pri nakupu vozovnice, prijavi na let, plačilu položnice ali pri osnovni rabi telefona, se svetu raje umakneš. Ne zato, ker nočeš sodelovati, ampak, ker je vsak stik stresen.
Rešitev? Iskreno, je ne vidim. Nekoč smo temu rekli izobraževanje v tretjem življenjskem obdobju. Toda koliko ljudi bi bilo pripravljenih sedeti na predavanju o dvofaktorski prijavi, mobilnem bančništvu ali digitalni vinjeti? In koliko bi jih po takem predavanju to res znalo uporabiti doma, ko bi ostali sami pred telefonom?
Tehnologija nam je življenje v marsičem olajšala, a v svoji samoumevnosti postaja tudi nova oblika izključevanja. Danes znamo strojem ukazati skoraj vse, hkrati pa vse slabše opazimo ljudi, ki nam ne zmorejo več slediti.
Prebrali ste uvodnik v novo številko Monitorja.
Berite Monitor!
- z aplikacijami za iPhone in Android,
- v listalniku PDF,
- na papirju.
- Ali pa se naročite!
