Sony A9 mark II

Večina resnega fotografskega sveta na Sony še vedno gleda rahlo postrani, kot na pritepenca med Canonom in Nikonom, a dejstvo je, da vztrajno odžira uporabnike tako prvemu kot drugemu.

Odgovor, zakaj je tako, je preprost: spodobni fotoaparati za konkurenčno ceno, ki zmorejo marsikaj, kar pri prvih dveh podjetjih do nedavnega še ni bilo samoumnevno. Ko se je Sony pred tremi leti odločil osvojiti še zadnji Olimp, to je profesionalne fotografe, je to naredil na način, kot se spodobi. Novinec sicer ni pretiraval v osnovnih tehničnih lastnosti, kot je recimo število pik, a imel je eno posebnost, ki je Nikon in Canon še danes nimata, to je 20 posnetkov na sekundo z elektronskim zaklopom brez vmesne zatemnitve iskala. To mu je uspelo z zelo hitrim pobiranjem slike iz tipala v 1/980 sekunde. Za primerjavo, drugi proizvajalci dosegajo največjo hitrost branja slike iz tipala pri elektronskem zaklopu okoli 1/150 sekunde oziroma še počasneje. To privede do efekta »vrtečega« zaklopa (rolling shutter), kar močno zmanjša uporabo elektronskega zaklopa. Sonyju je ta problem uspelo rešiti in lahko rečemo, da je klasični zaklop pravzaprav le še zaradi lepšega.

Novi A9 mark II prihaja dobri dve leti po predstavitvi prvega modela in po glavnih tehničnih lastnostih skoraj ne odstopa od predhodnika. A pojdimo po vrsti. Novinec na prvi pogled ne kaže, da gre za vrhunsko kamero, saj je po velikosti le malenkost večji kot fotoaparati iz serije A7. Če ga primerjamo s Canonom 1DX mark III oziroma z Nikonom D6, je pravi malček tako v višino kot širino. Z dodatnim baterijskim držalom bo zrasel za nekaj centimetrov, a še vedno bo najmanjši v omenjeni trojki. Pri novincu so naredili nekaj zunanjih popravkov v primerjavi s predhodnikom, recimo širše držalo na desni strani, in izboljšali položaj gumbov, a vse ostalo je ostalo bolj kot ne podobno. V praksi to pomeni, da so vse pomembne možnosti dosegljive prek gumbov, od izbire načina fotografiranja do izbire načina ostrenja oziroma zaporednih posnetkov. Dva vrtljiva gumba, eden pred sprožilcem in drugi na zadnji strani, ločen vrtljivi gumb za pod- in nadosvetlitev ter še nekaj programsko nastavljivih gumbov za vsak primer. Vsi pomembni izbirniki imajo dodaten gumb, ki preprečuje naključne spremembe. Elektronsko iskalo ima 3,68 milijona točk in je med večjimi ter odzivnejšimi. Zaslon LCD je vrtljiv in občutljiv na dotik, kar lahko izkoristimo za nastavitev točke ostrenja oziroma samo fotografiranje. Fotoaparat ima tudi poseben gumb, namenjen izbiri točke ostrine, ki je bolj uporaben kot sam zaslon.

V notranjosti se skriva že znano 24-milijonsko tipalo, podprto z novim procesorjem za obdelavo posnetkov. Tehnične lastnosti so praktično enake kot pri predhodniku, kar pomeni najvišjo občutljivost ISO 204.800. To sicer jemljite z rezervo, saj je verjetno nikoli ne boste uporabljali, je pa zato ISO 51.200 že uporaben tudi za resno delo. Mehanski zaklop zmore do 10 posnetkov na sekundo in naj bi zdržal več kot pol milijona posnetkov, a glede na uporaben elektronski zaklop, ki zmore do 20 posnetkov na sekundo, bo verjetno zdržal vso življenjsko dobo fotoaparata. Po tipalu je posejanih 697 točk za ostrenje, ki so razporejene po vsej površini.

Fotoaparat se ponaša tudi s prepoznavo obrazov, vključno z živalmi, in kar je še bolj uporabno, prepoznavo oči. Nastavimo lahko na bližnjega oziroma levega ali desnega. Impresivna je tudi količina medpomnilnika, ki zadošča za 361 posnetkov v kakovosti JPEG oziroma 226 v stisnjeni RAW z JPEG. Čeprav je bila pomnilniška kartica tipa UHS, se je izkazala za ozko grlo, za resno delo bo treba poseči po karticah UHS-II, po možnosti dveh – na eno bo fotoaparat zapisoval posnetke RAW, na drugo JPEG. Zanimivo, da se Sony ni odločil za kartice CFExpress, ki so še hitrejše, čeprav jih sam proizvaja. Očitno menijo, da je dovolj vmesnega pomnilnika oziroma zapisovanje na dve kartici. S tem se nekako ne moremo strinjati, zato vsekakor poskrbite, da boste kupili najhitrejše, če ne želite čakati na zapisovanje.

Tekoče samodejno ostrenje po vsej površini tipala, 20 posnetkov na sekundo in živa slika brez vmesnih črnin.

To nas privede do vprašanja, kako se fotoaparat odziva v praksi. V normalnih in tudi slabših svetlobnih razmerah ne boste vedeli, da uporabljate profesionalni brezzrcalni fotoaparat. Veliko in svetlo iskalo v ločljivosti HD se počasi približuje klasičnemu optičnemu. Odzivnost je na ravni, kot se od take naprave pričakuje, a tisto pravo sta zaporedno fotografiranje pri 20 posnetkih na sekundo in aktivno ostrenje. Najprej preseneti tišina, nato pogled skozi iskalo, ki se niti enkrat ne zatemni, in preden se dobro zaveste, ste že naredili 70 posnetkov, ker ste vmes opazovali ples točk za ostrenje na iskalu. Žal pravih preizkusov na športnem terenu zaradi koronavirusa nismo mogli narediti, so pa nam na pomoč priskočile divje živali in domači ljubljenčki. Rezultat je bil v večini primerov navdušujoč, najdaljša serija je bila 160 posnetkov brez zgrešene ostrine (štorklja pri vzletu). Pri ostalih preizkusih smo bili krajši, a fotoaparat je praktično v vseh primerih držal ostrino tam, kjer smo jo na začetku določili. Čeprav slabi svetlobni pogoji niso pisani na kožo brezzrcalnim fotoaparatom, je tudi tu novinec pokazal bistveno več kot drugi, a še vedno manj kot Canon 1DX mark III. Tipala za samodejno ostrenje so tam vseeno krepko večja in tako olajšajo delo v slabih svetlobnih pogojih.

Jasno je, da je novi A9 namenjen predvsem športnim fotografom, delno tudi klasičnemu reporterskemu delu. Sony je z njim meril na letošnjo olimpijado, a se je narava odločila drugače. Če ga primerjamo z drugimi vrhunskimi fotoaparati, je dovolj konkurenčen in za določena opravila brez težav poseka vso ostalo konkurenco. Tudi zbirka profesionalnih objektivov je že dovolj velika za resno rabo, vključno s teleobjektivi, ki stanejo manjše premoženje. Vsekakor je Sony postal resen igralec tudi v profesionalnih vodah, kar je bilo do zdaj bolj kot ne domena Nikona in Canona. Kako se bo to razpletalo naprej, pa lahko le ugibamo.

Sony A9 mark II

Ločljivosti: Do 6000 x 4000 pik.

Tipalo: Efektivno 24 milijonov pik.

Velikost in vrsta tipala: 35,6 x 23,8 mm, CMOS.

Prodaja: Bolje založene trgovine.

Cena: 5399 EUR (samo ohišje)

Za: Hitrost zajema, ostrenje, velikost.

Proti: Dokaj ozko usmerjen fotoaparat, ločeno baterijsko držalo.