Slišim Linux

Objavljeno: 24.2.2015 | Avtor: Arnold Marko | Kategorija: Nasveti | Revija: Marec 2015 | Teme: linux

Delo z zvokom in obdelava zvoka je ena od dejavnosti, ki si jih danes brez računalnikov skorajda ne moremo zamisliti. Prav zvok je tudi eno od področji, kjer so izkaže primernost operacijskega sistema za resnejšo dejavnost v svetu digitalne produkcije. Pomislili bi, da Linuxu tu ne gre dobro, pa ni tako!

Pulse Audio je najbolj pogost vmesnik za končnega uporabnika.

Pulse Audio je najbolj pogost vmesnik za končnega uporabnika.

Svet Linuxa nemara res ne ponuja toliko programov za »zvok« kot komercialni konkurenti, a kljub temu pokriva večino tistega, s čimer se ubadajo sodobni glasbeni in zvočni ustvarjalci. Obdelava zvokov na eni ali več stezah, podpora virtualnim učinkom in instrumentom, ustvarjanje zapletenih sekvenc in podobno za Linux niso noben bavbav. Ker razvoj teh programov v odprtokodni skupnosti poteka že vrsto let, so tudi programi temu ustrezno dozoreli, prav tako tehnologije (gonilniki, knjižnice …), ki skrbijo za njihovo komunikacijo s strojno opremo in sistemom.

Pa vendar – prvo, na kar uporabnik naleti pri uporabi Linuxa za delo z zvokom, je zvočni vmesnik. Prav ta na prvi pogled zapleteni del Linuxovega okolja je pogosto tudi razlog, da ljudje obupajo nad celotnim operacijskim sistemom, pa čeprav v resnici zadeve sploh niso tako zapletene. Še več, zasnova in rešitve, ki jih ponuja Linux, ponujajo bistveno večji nadzor in zmogljivost kakor večina konkurentov. Res pa prav odsotnost konkretne zvočne strategije povzroča, da se lahko zadeve tudi zapletejo; slabo nastavljen sistem lahko deluje nestabilno zaradi vpliva, ki ga lahko imajo medsebojni različni pristopi. Nezahteven uporabnik bo sicer le redko naletel na katero od teh ovir, saj sodobni Linuxi zelo dobro poskrbijo za to, da so nastavitve nadvse optimalne in robustne. Za zahtevnejšega uporabnika, ki namerava uporabljati različne vrste programske in strojne opreme v bolj kompleksnih povezavah, pa je poznavanje in razumevanje osnov teh tehnologij skoraj nujno.

Za Jack je na voljo vrsta orodij,  denimo Jackrack za ustvarjanje verig.

Za Jack je na voljo vrsta orodij, denimo Jackrack za ustvarjanje verig.

Zapleteni svet zvočnih rešitev

Linux v tem seveda ni nobena izjema. Tudi v sistemu Windows uporabniki naletijo na različne gonilnike za predvajanje zvoka, kot sta WDM ali ASIO. Vendar je Linux bolj občutljiv za medsebojne motnje različnih gonilnikov, zato lahko zvok ne deluje ali pa ne pravilno. Zato je priporočljivo, da uporabnik ne namešča vseh tehnologiji, ki so na voljo, kar brezglavo, temveč raje uporabi katero od distribucij, ki same nastavijo gonilnike tako, da so kar najoptimalnejši za delo z zvokom. Dober zgled take distribucije je dokaj znani Ubuntu Studio, ki hkrati namesti tudi zelo širok nabor različne programske opreme, učinkov in orodij, ki so potrebni za normalno delo.

Linuxovi moduli za delo z zvokom s strojno opremo komunicirajo na različnih ravneh. Nekatere tehnologije so bliže sami strojni opremi in pogosto rabijo tudi kot posrednik za različne bolj zapletene tehnologije. Sem spadajo starejši sistem OSS in pa novejša tehnologija ALSA (Advanced Linux Sound Architecture), ki premore tudi del, ki skrbi za združljivost z OSS. Danes največ rabljena tehnologija ALSA ni zgolj preprost gonilnik, temveč premore tudi nabor številnih funkcij za mešanje signala iz več programov (OSS je namreč zmogel predvajati zvok le enega programa).  Poleg tega skrbi tudi za komunikacijo z drugimi višjenivojskimi tehnologijami (npr. Jack ali Pulse Audio). Ker je zelo blizu strojni opremi, lahko doseže izjemno nizke latence – podobne tistim, ki jih dosegajo gonilniki ASIO v Windows ali CoreAudio v MacOS. Kakorkoli, prav ALSA je tisti del, ki je potreben za to, da računalnik sploh postane slišen, saj je v bistvu to osnovni gonilnik. Večinoma se v jedro namesti sam, ob namestitvi sistema, v sicer vedno redkejših primerih pa se zgodi tudi, da primernega gonilnika ALSA za zvočno kartico ni. Takrat je treba iskati rešitve po različnih linuxnih forumih. Če rešitev seveda sploh je na voljo.

Najpogosteje je nad stopnjo ALSA Pulse Audio. Ta nekoliko razširi nabor funkcionalnosti ALSE, predvsem v smislu podpore različnim pretočnim standardom zvoka in zvoku, ki potuje po omrežju. Pulse Audio deluje prek ALSE, saj se konfigurira kot navidezna zvočna naprava. Uporabniki Ubuntu, Mint in podobnih »pametnih« linuxnih distribucij tega niti ne bodo opazili, saj sistem poskrbi za ustrezne nastavitve obeh modulov; če se uporabnik loti ustvariti »svoj Linux«, pa zna biti to še velik problem.

Za profesionalno povezovanje strojne in programske opreme je na voljo Jack Audio.

Za profesionalno povezovanje strojne in programske opreme je na voljo Jack Audio.

Da bi življenje ne bilo preveč enostavno, je med programom in PulseAudiom pogosto še ena tehnologija. Gstreamer omogoča dodajanje knjižnic, ki skrbijo za dekodiranje in kodiranje raznih formatov (kodekov), kot sta OGG ali MP3. Ker gre za tako rekoč nujne dodatke, ga najdemo v bolj ali manj vseh »normalnih« distribucijah Linuxa. Na videz zapleteno dodajanje nivojev ima tudi svoje prednosti. Programi namreč vedno komunicirajo z istim segmentom Linuxa. Če je treba predvajati, denimo, MP3, se obrnejo na Gstreamer in ta predvaja MP3. Nameščanje kakršnihkoli dodatnih gonilnikov tako ni potrebno. Vstavki za Gstreamer sicer ne obsegajo le modulov za zvok, temveč tudi za video.

Jack Audio se nekoliko razlikuje od Pulse Audio, pa čeprav s strojno opremo po navadi prav tako komunicira prek ALSA. Kot namiguje že ime, ki izhaja iz enega najbolj razširjenih standardov priključkov za zvočne kable, namreč deluje podobno kot pretična plošča (PatchBay) v zvočnih studiih, ki omogoča povezovanje različnih zvočnih vhodnih in izhodnih naprav prek kablov. Podobno lahko Jack poveže različne programe, učinke in tudi strojne naprave. Zvok lahko tako npr. jemljemo iz VLC in ga pripeljemo na vhod snemalnega programa. Vmes lahko ta zvok še preusmerimo na kak učinek in takega pošiljamo na oder, tistega, ki ga snemamo, pa ohranimo čistega. To je zasnova, ki omogoča sestavljanje zelo kompleksnih virtualnih studijskih, zvočnih in instrumentalnih rešitev, zaradi česar je Jack zelo priljubljen med profesionalnimi uporabniki. Tudi za Jack in še posebej za Jack pa velja, da ga je težko optimalno nastaviti, zato je, spet, najenostavneje uporabiti kar katero od večpredstavnih distribucij, ki so že optimatizirane zanj. Ne mara namreč delovanja vzporednih tehnologij. Če zvok v nekem trenutku, denimo, predvaja tudi PulseAudio, se sistem pogosto začne obnašati nestabilno.

In če smo že pri profesionalnih uporabnikih – ker veliko strojne opreme z računalnikom še vedno komunicira prek vmesnika FireWire. Pogosto naletijo tudi na tehnologijo FFADO. Gonilniki za Firewire so namreč preveč kompleksni za ALSA in so zato potrebni posebni gonilniki. V tem primeru Jack npr. sploh ne uporablja ALSE, temveč komunikacija s strojno opremo poteka prek FFADO.

Zveni zapleteno? V resnici tudi je, a demokracija pač prinese s sabo tudi določeno stopnjo entropije. Res pa je, da večina modernih izvedb Linuxa za vsakdanjo in namensko zvočno rabo uspešno povezuje to mnoštvo različnih pristopov v funkcionalno celoto, tako da večjih težav na koncu sploh ne bi smelo biti. Če pa so, seveda ostane svet bolj ali manj preglednih forumov in maloštevilnih prijateljev, ki obvladajo Linux.

Ubuntu za ustvarjalne

Najprimernejša in najbolj znana distribucija za delo z zvokom in grafiko in na sploh večpredstavnostjo je Ubuntu Studio. Z leti je postal zelo zanesljiv za vse vrste zvočnih navdušencev, saj sam opravi večino napornega dela pri prilagajanju operacijskega sistema za različne kombinacije strojne in programske opreme. Aktualna različica z dolgoročno podporo temelji na Ubuntuju 14.04, na voljo pa je tudi modernejša kratkoročna različica 14.10. Za resno rabo je verjetno boljša prva. Studio že sam namesti širok nabor programske opreme za delo z zvokom, veliko število učinkov in instrumentov, pa tudi orodja za delo z različnimi tehnologijami – od ALSE do Jacka. Vse to zgledno uredi v klasične menuje GNOME (Unityja tu ni). Za bolj ustvarjalne je Ubuntu Studio verjetno celo boljša izbira od osnovnega Ubunta, saj prihrani marsikatero prilagajanje in iskanje ustreznih programskih paketov. Poleg tega je že nekaj različic na voljo tudi kot živa distribucija, ki jo lahko poganjamo tudi z zunanjega nosilca brez ključka. Tako lahko ima vsak uporabnik svoj ustvarjalni studio kar v žepu.

Ubuntu Studio 14.04 in 14.10

distribucija Linux

Cena: brezplačen.

Splet: ubuntustudio.org

Najmanjše zahteve: 32-bitni ali 64-bitni računalnik PC s 512 MB pomnilnika (priporoča se čim več).

✓    paket »vse v enem«, ki sam namesti in nastavi veliko programov in knjižnic.

✗    za normalno delo rabi močnejši računalnik, ni lahka distribucija.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki