Roomba, prva robotska hišna pomočnica
Zgodba podjetja iRobot ni le kronika robotskih sesalnikov na kolesih, je epska pripoved o viziji, ki je prehitela svoj čas, o bitki z globalno konkurenco in trenutku, ko so tržni regulatorji nevede zapečatili usodo ameriške ikone inovacij.
Za marsikoga je bil iRobotov sesalnik Roomba prvi pravi stik z znanstveno fantastiko v lastni dnevni sobi. Ko so se leta 2002 na policah trgovin pojavili prvi črni diski, ki so nerodno, a vztrajno trkali ob robove pohištva in goltali prah, se je zdelo, da smo le korak stran od vizije iz risanke The Jetsons. Sanje o robotski služkinji Rozi so postale oprijemljive za približno 200 ameriških dolarjev. Danes, ko so robotski sesalniki samoumeven del gospodinjstev, pa iRobot, podjetje, ki je to kategorijo ustvarilo, doživlja tragičen konec. Z napovedjo stečaja in s prehodom pod okrilje kitajskega partnerja Picea Robotics se končuje obdobje, ki je spremenilo naš odnos do tehnologije v domu.
Zgodba o vzponu robotske revolucije se ne začne v bleščečem laboratoriju sodobnega silicijevega giganta, temveč v prostorih, kjer je dišalo po spajkanju, optimizmu in tisti posebni vrsti kaosa, ki ga znajo ustvariti le ljudje, trdno prepričani, da lahko spremenijo svet. Pisalo se je leto 1990, ko so trije vizionarji s tehnološkega inštituta MIT sklenili, da bodo robotsko tehnologijo iz akademskih razprav prenesli v resnično življenje. Colin Angle, Helen Greiner in Rodney Brooks niso želeli le zgraditi strojev, ki bi bili videti kot ljudje, temveč so si prizadevali ustvariti entitete, sposobne opravljati umazana, nevarna ali preprosto dolgočasna opravila, ki jih nihče drug ni hotel. Ustanovili so podjetje iRobot z ambicijo, da postane vodilno podjetje za umetno inteligenco in robotiko. A pot do naših dnevnih sob ni bila neposredna. Preden so se posvetili drobtinam na preprogah, so njihovi roboti premagovali precej nevarnejše terene.
Podjetje iRobot je na začetku svoje poti sodelovalo z ameriško vlado in vojsko, pomagali so razviti tudi Nasino terensko vozilo Sojourner, ki trenutno počiva na Marsu.
Podjetje iRobot je svojo pot začelo v sodelovanju z ameriško vlado in vojsko. Razvijali so robotske platforme za raziskovanje vesolja (sodelovali so pri Nasinem terenskem vozilu Sojourner, ki je leta 1997 na Marsu prevozilo 100 metrov), odkrivanje min, odstranjevanje bomb ter iskanje in reševanje. Njihov robot PackBot je postal simbol tehnološke pomoči pri reševanju po terorističnih napadih 11. septembra. Filozofija podjetja je bila jasna: poslati robota tja, kamor ljudje ne morejo ali ne smejo. Pot do uspeha pa ni bila posuta z zvezdami, temveč z realnostjo preživetja na trgu. Ekipa je hitro spoznala, da vizionarski projekti za Naso ne prinašajo vedno dovolj sredstev za vzdrževanje rastočega podjetja, zato so začeli iskati načine, kako bi svojo tehnologijo uporabili bliže domu.
V tistem obdobju so se ukvarjali s široko paleto izdelkov. Vsak projekt je bil lekcija o tem, kako se stroji odzivajo na nepredvidljivo okolje. Robotska igrača, ki so jo razvili v sodelovanju s podjetjem Hasbro, jim je dala dragocen vpogled v to, kako izdelati nekaj, kar je hkrati tehnološko napredno in dovolj trpežno za vsakodnevno uporabo. Pravi preboj pa se je skrival v ideji, ki se je marsikomu zdela skoraj preveč preprosta, da bi bila revolucionarna. Razmišljali so o tleh, po katerih hodimo vsak dan, in prahu, ki se tam nabira, ne glede na to, kako pogosto ga čistimo. Odločitev, da razvijejo avtonomni sesalnik, ni bila sprejeta čez noč. Zahtevala je drastičen premik v razmišljanju. Namesto da bi gradili kompleksne stroje z dragimi senzorji, ki bi poskušali razumeti celotno geometrijo sobe, so se odločili za minimalističen pristop. Navdih so črpali iz biologije, natančneje iz načina, kako se žuželke premikajo po prostoru. Rodney Brooks je zagovarjal teorijo, da inteligenca ne potrebuje zapletenega notranjega modela sveta, temveč lahko izhaja iz preprostih pravil odzivanja na okolico. Tako se je rodila ideja o robotu, ki se neprestano premika, se odbija od sten in sčasoma prekrije celotno površino tal, ne da bi sploh vedel, kje točno se nahaja.
Prva roomba je požela huronski uspeh.
Šele leta 1999 je ekipa zbrala dovolj sredstev, da se je resno posvetila potrošniškemu izdelku. Razvoj prve roombe je bil poln tveganj. Inženirji so se soočali z neštetimi izzivi, od tega, kako zagotoviti dovolj močno sesanje v majhnem ohišju, do tega, kako preprečiti, da bi se naprava nenehno zatikala pod pohištvom ali padala po stopnicah. Vsak prototip so testirali v improviziranih dnevnih sobah, kjer so nanje metali vse od drobtin do pasje dlake. Ko je bila roomba leta 2002 končno pripravljena za trg, je bila videti kot nekaj iz znanstvenofantastičnega filma, kar je po pomoti zašlo v trgovino z gospodinjskimi aparati. Končna naprava je bila okrogla, nizka in opremljena z vrsto senzorjev, ki so ji omogočali zaznavanje ovir. Napočil je trenutek resnice. Svet je bil skeptičen. Ali lahko majhen disk dejansko očisti hišo? Ali bo to le še ena draga igrača, ki bo čez teden dni končala v omari? Odgovor je prišel hitro in bil presenetljiv. Ljudje roomb niso le kupovali, temveč so z njimi vzpostavili nenavaden čustven odnos. Začeli so jim dajati imena, jih obravnavati kot hišne ljubljenčke in se nanje celo jeziti, ko so se zataknile na preprogi. iRobot je s tem dosegel nekaj, kar je uspelo le redkim podjetjem pred njimi. Robotiko so iz sfere strahu in hladne industrije prestavili v toplino domačega okolja.
Sčasoma so nabor izdelkov razširili zunaj meja doma, na primer s trpežnim robotskim sesalnikom za žlebe Looj.
Roomba je postala sinonim za robotsko sesanje, a podjetje je inoviralo naprej. Z vsako novo generacijo je sesalnik postal pametnejši. Kar se je začelo kot preprosto odbijanje od sten, se je razvilo v napreden sistem mapiranja prostora. Z uporabo algoritmov in kamer so novejši modeli začeli razumeti tloris stanovanja, prepoznavati različne vrste tal in se celo izogibati predmetom, ki jih ljudje pogosto pustimo na tleh. Vsak napredek je bil plod nenehnega učenja iz podatkov tisočev uporabnikov, ki so svoje robote spuščali v najbolj nenavadne kotičke svojih domov. Z novimi modeli so razširili svojo floto. Dirt Dog je čistil delavnice, Looj žlebe, Verro pa bazene. Medtem ko je javnost roombo videla kot obraz podjetja, je iRobot v ozadju še vedno opravljal pomembno delo tudi na področju varnosti in obrambe. Njihovi roboti PackBot so igrali ključno vlogo pri preiskovanju nevarnih območij, od ruševin po terorističnih napadih do jedrske katastrofe v Fukušimi. Ta dvojnost podjetja, ki hkrati rešuje življenja na bojiščih in čisti drobtine v kuhinjah, je ustvarila edinstveno korporativno kulturo. Vse znanje o vzdržljivosti, zanesljivosti in navigaciji v ekstremnih pogojih se je sčasoma prelilo nazaj v potrošniške izdelke. Če lahko robot preživi v ruševinah, bo zagotovo kos tudi gosti preprogi v dnevni sobi. Leta 2005 je podjetje stopilo na borzo z vrednostjo, ki je presegala 100 milijonov ameriških dolarjev.
Podjetje iRobot je vrhunec inovacij doseglo z modelom Roomba i7, s katerim pa se je žal začel tudi zaton.
Vrhunec inovacij je iRobot dosegel leta 2018 z modelom Roomba i7. To ni bil več le slep stroj, ki je naključno trkal v stene. i7 je znal izdelati zemljevid stanovanja, si ga zapomniti in se samodejno izprazniti v polnilno postajo. Takrat je iRobot obvladoval osupljivih 88 odstotkov tržnega deleža. Zdelo se je, da je podjetje nepremagljivo. Prav na tej točki pa se je začel strm zdrs. Medtem ko je iRobot užival v monopolu in se ukvarjal s stranskimi projekti, kot so robotske kosilnice Terra in prečiščevalniki zraka Aeris, se je na vzhodu prebudila konkurenca.
Kitajska podjetja, kot sta Roborock in Ecovacs, so začela prodirati na trg z neverjetno hitrostjo. Tekmeci so imeli dostop do poceni kapitala, državno podporo in predvsem dostop do ogromnega, zaprtega kitajskega trga, s katerega je bil iRobot izključen. Poleg tega so hitreje posvojili tehnologijo LiDAR (lasersko navigacijo), medtem ko je iRobot vztrajal pri kamerah. Največji udarec pa ni prišel iz tovarn konkurence, temveč iz uradov regulatorjev. Leta 2023 je Amazon ponudil 1,7 milijarde dolarjev za prevzem iRobota. Za Amazon so bili ključni zemljevidi naših domov, ki jih roombe zbirajo vsak dan. To bi bil temelj za novo, pametnejšo Alexo in popolnoma integriran pametni dom, vendar so ameriški in evropski regulatorji prevzem blokirali iz strahu pred monopolom in zaradi vprašanj zasebnosti. Ta proces je trajal skoraj dve leti in podjetje pustil v stanju korporativnega vakuuma. Brez svežega kapitala in ujet v pravnih bitkah je iRobot začel hirati. Prodaja je strmoglavila, delež na trgu pa je upadel z 88 odstotkov na vsega 30.
Po neuspešni združitvi z Amazonom so odpustili tretjino zaposlenih in ukinili vse inovativne projekte. Razvili so novo linijo izdelkov, ki je bila po mnenju strokovnjakov popolnoma neizrazita. To so generične naprave s tehnologijo LiDAR, ki jo je podjetje do nedavnega močno kritiziralo. Podjetje je konec leta 2025 šlo v stečaj, prevzelo pa ga je zasebno kitajsko podjetje Picea Robotics, ki je že prej izdelovalo nekatere modele roomb.
Zgodba o iRobotu nas uči, da biti prvi ni dovolj. Biti pionir pomeni utirati pot, po kateri bodo drugi hodili hitreje in ceneje. Rozi iz Jetsonsovih bo morda res kmalu v vsakem domu, vendar na njenem ohišju ne bo pisalo iRobot.
