PR in novinarstvo

Službe PR so pri nas vzklile nekako takrat, ko smo sprejeli kapitalizem. To pomeni, da smo jih bolj ali manj že vajeni. Kljub temu da so za delo novinarjev potrebne, pa je vedno več takih, ki si domišljajo, da bodo sčasoma novinarsko branžo kar prevzele. Po drugi strani pa najdemo tudi take, ki so si zadale za ključno nalogo obrambo pred zvedavimi novinarji.

PR, Public Relations ali stiki z javnostmi (kako se javnost v tej zvezi naenkrat pojavi v množini, mi še vedno ni jasno), so službe, ki so nastale v želji poenostaviti komunikacijo med podjetji, ki se večinoma nimajo časa "ukvarjati" z novinarji, in hkrati poenostaviti delo novinarjem, ko se poskušajo dokopati do informacij v teh istih podjetjih. A tudi najbolj naivnim je jasno, da so nastale na strani "ponudnikov" informacij, ki jih navsezadnje tudi mastno plačujejo, ne na strani novinarskega ceha (čeprav v dobro plačane PR vode zahajajo predvsem nekdanji novinarji).

Novinarji PR službe seveda uporabljamo, vendar smo hkrati nanje skoraj nenehno jezni. Ali zato, ker nam poskušajo preveč agresivno servirati informacije, ki so zanimive za njihovo stranko, ali pa zato, ker nam informacije prikrivajo, oz. nam ne omogočajo dostopa do njih. Jezni bi bili tudi uporabniki, ko bi vedeli, koliko informacij je danes novinarjem posredovano s točno določenim namenom in koliko teh informacij je žal videti kot čisto pravi "raziskovalni" članek, ki je v celoti nastal izpod novinarjevega peresa.

Ker smo vendarle računalniški časopis, se bom držal naše branže, ko bom fenomen "piara" poskušal predstaviti na nekaj zgledih. Vzemimo za primer dve ključni telekomunikacijski podjetji pri nas - SiOL in T-2. Prvo ima PR službo, ki je dobro organizirana in lahko res hitro priskrbi kakršenkoli odgovor oziroma organizira sestanek s tehničnim osebjem, če ga potrebujemo za pripravo članka. Poleg tega redno organizira tiskovne konference, na katerih kak mesec vnaprej napovejo novosti, ki jih nameravajo vpeljati, in, ne nazadnje, organizira predhodno preizkušanje novih storitev. Predvsem slednje je za nas, računalniške mesečnike, ključnega pomena, če želimo bralcem postreči z aktualnimi in ne mesec dni starimi informacijami.

Na drugi strani se T-2 trenutno vdaja prepričanju, da jim kakršnokoli dodatno nastopanje v javnosti bolj ali manj nič ne koristi, saj jim prek Telekomovih žic tako ali tako uspe priklopiti le neko omejeno število uporabnikov na mesec, ne glede na to, kolikšno je povpraševanje. Pozitiven članek o njih naj bi torej ne učinkoval, medtem ko bi negativen (ob preizkušanju še ne popolnoma gotove storitve) seveda lahko, v negativno smer. Zato se s stiki z novinarji bolj ali manj ne ukvarjajo (čeprav imajo PR službo). Njihovo "Tiskovno središče" v spletu ima eno samo novico, iz lanskega oktobra, tiskovnih konferenc nimajo, na konkretna vprašanja po prihajajočih storitvah pa odgovarjajo približno tako, kot tiskovni predstavnik vlade odgovarja Mladininim novinarjem - z nekaj splošnimi stavki, ki pravzaprav ne odgovorijo na nobeno od vprašanj. Pojasnila za tako ravnanje so suhoparna - "Dokler storitev ni javno na voljo, ne dajemo izjav in ne omogočamo preizkušanja." Kljub temu pa v neformalnih pogovorih vedo povedati, da je poročanje o SiOLovih storitvah po njihovem mnenju bolj natančno kot o njihovih.

Morda bo ob zgoraj zapisanem kdo pomislil tudi na podkupljivost, češ o tistih, ki so omogočili testno povezavo, se piše več. Pa vsaj pri nas ni tako. V uredništvu imamo sicer res Siolovo testno povezavo (ki jo uporabljamo le, ko je kaj novega napisati ;), za preizkušanje storitev T-2 pa uporabljamo kar domačo povezavo moje malenkosti, ki ni v ničemer sponzorirana. Res pa je, da o T-2 zaradi zgoraj zapisanih PR ovir pišemo z zamudo. In res je, s strani SiOLa je informacij včasih kar preveč, a smo se jih novinarji kaj hitro naučili filtrirati in ločiti zrno od plev.

Tako je torej videti "pravi" PR in "kontra" PR, kot ju imenujem. Poznamo pa tudi "nasilni" PR, ki se ga pri Monitorju že od nekdaj na daleč branimo. Ta je videti tako, da urednika pokliče/mu piše nekdo iz neke agencije in "predlaga" nekaj takega: "Ustanovljeno je bilo novo podjetje XY d.o.o. Menim, da bi si to zaslužilo novico v vašem časopisu." Halo? No, osebno sem doživel tudi še hujše klice, npr. "Stvari gredo takole: jaz ti dam nekaj testirati in ti o tem MORAŠ napisati članek". Halo?? Da o povezovanju vsebine in oglaševanja niti ne govorim. V slovenski računalniški branži (oz. v nekaterih revijah) je, recimo, popolnoma običajno, da ima naročnik, ki v reviji objavi oglas, pravico tudi do "nekaj novic v ustrezni rubriki". "Novice" o sebi seveda spiše kar sam, saj najbolje ve, kaj bi o sebi rad povedal ... Halo???

In, ne nazadnje, poznamo tudi "podkupljivi" PR, ki pa je verjetno bolj razširjen v političnih medijih. Objava večjih "raziskovalnih prispevkov", "intervjujev" in podobnih "novinarskih" izdelkov v zameno za določene finančne ali drugačne usluge. Toda to že sodi h kaznivim dejanjem, predvsem pa je najverjetneje vodeno iz večjih in "resnih" PR agencij, zato je seveda manj vidno in manj dokazljivo.

Tako, zdaj veste.

T-2 na konkretna vprašanja o prihajajočih storitvah odgovarja približno tako, kot tiskovni predstavnik vlade odgovarja Mladininim novinarjem - z nekaj splošnimi stavki, ki pravzaprav ne odgovorijo na nobeno od vprašanj.