Nikon Coolpix 8400

Coolpix 8400 je posodobljena različica modela Nikon Coolpix 5400, ki tudi v razred zmogljivih kompaktnih digitalnih fotoaparatov prinaša tipalo razreda 8 MP. Uporabljeno tipalo je Sonyjevo, ki izkorišča 7,99 milijona svetlobnih elementov in diagonalo 11 milimetrov, največja ločljivost pa je 3264 × 2448 pik (doslej so ga uporabljali zgolj v razredu zelo zmogljivih kompaktnih modelov). Kot alternativa so na voljo tudi nižje ločljivosti, ki ustrezajo razredu tipal 5 MP, 3 MP in 2 MP, ki še vedno zadostujejo za razvijanje na papir, za popolnoma "računalniško" rabo (torej za splet, digitalne albume ipd.) pa so na voljo tudi ločljivosti 1280 × 1024, 1024 × 768 in 640 × 480 pik. Aparat podpira tudi manj stisnjene slike JPEG, na voljo pa sta tudi nestisnjena zapisa RAW ali TIFF. Fotografije se shranjujejo na kartice Compact Flash I ali II, žal pa k aparatu v osnovni izvedbi kartica sploh ni priložena.

Če je aparat v marsikaterem pogledu drugačen od predhodnika, pa ni nujno, da so vse "novosti" tudi nujno izboljšave. Najprej je tu povsem drugačen objektiv. Že model 5400 je imel nekoliko večji široki kot zajemanja, ki je ustrezal 28 milimetrom v klasični 35-milimetrski fotografiji, pri modelu 8400 je ta kot še večji, saj je v položaju širokega kota ekvivalent 24-milimetrskega objektiva v klasičnem formatu. Ljubitelji širokega kota bodo seveda to sprejeli odprtih rok, manj zadovoljni pa bodo tisti, ki si želijo imeti tudi večjo povečavo. Največja povečava je namreč enaka goriščni razdalji 85 milimetrov, kar ni ravno veliko (pri predhodniku 116 milimetrov). Optična povečava je tako "le" 3,5-kratna (pri modelu 5400 štirikratna), svetlobna jakost pa sega od dobrih 2,6 pri širokem kotu do dokaj skromnih 4,9 ob uporabi največje povečave. Nič čudnega, da aparatu v slabi svetlobi hitro poide sapa, če uporabljamo povečavo, pa četudi uporabljamo največjo občutljivost delovanja tipala (ISO 400). V slabših svetlobnih razmerah si lahko dokaj uspešno pomagamo z dodatno osvetlitvijo. Vgrajena bliskavica, ki se odpre po potrebi, opravlja svoje delo zelo spodobno in ima pri obeh modelih domet 6 metrov, kar je v tem razredu zelo dobro. Sicer pa je mogoče prek priključka na vrhu aparata uporabiti tudi zunanje bliskavice.

Z objektivom je mogoče ostriti od razdalje pol metra naprej, v makro načinu pa je mogoče izostriti predmete, ki so oddaljeni najmanj 3 centimetre (medtem ko je pri modelu 5400 mogoče ostriti od razdalje le enega centimetra). Ostrenje je hibridno, kar pomeni, da aparat uporablja kombinacijo ocenjevanja kontrasta skozi objektiv (t. i. TTL) in zunanje tipalo. Samodejno ostrenje sicer zna iskati objekte na petih področjih, ročno pa lahko izbiramo med devetimi področji ostrenja.

Trdno magnezijevo ohišje fotoaparata je postalo nekoliko večje, a ne veliko, v roki pa zaradi nekoliko odebeljenega stranskega dela leži še bolje kot pri predhodniku. Upravljalni del je v večjem delu na hrbtni strani ohišja in je zelo pregledno zasnovan. Na prirezanem prednjem delu ohišja, kjer je tudi sprožilec, so sicer tudi tri tipke za hitrejši dostop do nekaterih funkcij. To sta tipki za kompenzacijo osvetlitve in nastavljanje načina delovanja bliskavice ter posebna funkcijska tipka, ki jo uporabljamo v kombinaciji s koleščkom, ki je neposredno pod vrtljivim stikalom za izbiro načina delovanja fotoaparata. Namen te tipke je mogoče nastaviti na menujih. Tipke se med seboj razlikujejo tako po velikosti kot obliki, tako da jih je mogoče hitro obvladati, četudi jih ne vidimo.

Za ogled pri fotografiranju je na voljo kakovosten barvni zaslon LCD z diagonalo 46 milimetrov, ki je tudi ob večji osvetlitvi še vedno dobro viden, navdušuje pa tudi z večjo frekvenco osveževanja, ki daje boljši občutek pri premikanju aparata. Zaslon je vrtljiv po obeh oseh, če pa mu kaj zamerimo je to za 8 MP fotoaparat precej nizka ločljivost (ima 134.000 pik). Večjo ločljivost ima vgrajeno elektronsko iskalo, ki ga lahko uporabljamo namesto zaslona - model 5400 je sicer imel optično kukalo. Če je prednost elektronskih iskal v tem, da vidimo pravi izrez fotografije in tudi podatke o slikanju (podobno kot pri zrcalno-refleksnih fotoaparatih), pa imajo tudi nekatere slabosti - predvsem sta to večja poraba energije in pa slabša vidljivost v temnejših scenah.

Na vrhu ohišja ima aparat tudi majhen enobarvni zaslon LCD s podatki o osnovnih nastavitvah, ki ga je mogoče dodatno osvetliti. Menuji so pregledno zasnovani, ponujajo pa tudi zelo zanimive rešitve, kot je samodejno določanje zasičenosti barv, fino prilagajanje prednastavljenih temperatur bele in tako naprej.

Kakovost zajemanja fotografij je večinoma zelo dobra. Navdušujoča je tudi točnost samodejnega prilagajanja temperature bele. Aparat je tudi zelo neobčutljiv za napake, ki bi bile posledica nenatančnega vodenja svetlobe skozi objektiv ali prelivanja svetlobe med sosednjimi svetlobnimi elementi (ob slikanju proti zelo svetlim ozadjem). Je pa kar nekaj šuma, še posebej pri večjih občutljivostih delovanja tipala, a to je nasploh značilnost za ta razred tipal. Pohvaliti velja samodejno ostrenje, ki je zelo hitro in natančno. Moti morda le to, da dodatne osvetlitve, ki jo na slabši svetlobi uporabljata pri ostrenju, ni mogoče izključiti.

Nikon Coolpix 8400

Razred: Zelo zmogljivi.

Efektivna ločljivost tipala: 7,99 milijona pik.

Tehnična zmogljivost: 6.

Kakovost fotografije: 9.

Zasnova aparata: 7.

Tehnične lastnosti: Objektiv 24-85 mm (ekvivalent); svetlobna jakost 2,6-4,9; ostrenje 0,5 m-neskončno (3-50 cm makro); čas od 1/3000 do 8 s + ročno odpiranje zaslonke; doseg bliskavice do 6 m; razpon ISO samodejno, 50, 100, 200, 400.

Cena: 219.990 tolarjev.

Prodaja: Grafo, (01) 433 73 92.

Za: Zasnova ohišja, kakovost fotografije, zelo široki kot, domet vgrajene bliskavice, natančno in hitro ostrenje, natančno prilagajanje temperature bele, velika ločljivost.

Proti: Počasen objektiv v položaju tele, manjša največja povečava, občutljivost za šum pri večjih občutljivostih delovanja tipala.