Napredovanje prenosnikov
Prenosniki so lep primer segmenta, kjer moramo izvesti korak nazaj, da dojamemo, kam se trg razvija. Če bi gledali iz meseca v mesec, bi hitro sklepali, da ni nobenih novosti, nobenega napredka in nobenih sprememb. Kot preizkuševalec imaš v spominu tistih zadnjih nekaj prenosnikov, ki si jih imel v rokah, s tem pa pogosto spregledaš počasnejše spremembe, ki se odvijajo v daljšem obdobju.
Pri prenosnikih je največji premik zadnjih let k tanjšim, lažjim in bolj kompaktnim ohišjem. Segment, ki ga je najbolj očitno začrtal Apple že davnega leta 2008 (!) s svojim MacBook Air in ga je kmalu zatem Intel poskusil spraviti pod konsistentno oznako »Ultrabook«, je danes svoj vpliv razširil na skoraj vse skupine prenosnikov. Tako najcenejši, plastični modeli kot resni poslovni in celo igričarski prenosniki – vsi stremijo k elegantnim linijam, tankim robovom okoli zaslonov in majhni teži.
Ta trend se bo seveda nadaljeval, predvsem v smislu, da bodo tudi »navadni« prenosniki še tanjši in lažji. Optični pogoni so seveda izginili, namesto razmeroma velikih vrtljivih diskov so danes povsod v uporabi majhni pogoni SSD (tudi pri vstopnih prenosnikih res majhni pogoni NVMe), tudi število vmesnikov se počasi niža (najočitneje izginja omrežni vmesnik).
Korak v to smer predstavljajo tudi vse varčnejši procesorji. Zaradi manjše porabe energije je lahko tudi hladilna rešitev manjša (ali pa je praktično ni – v primeru aluminijastih ohišij najdemo tudi že povsem pasivno hlajene modele), tudi akumulator je lahko bolj kompakten. Pri najcenejših modelih je glavna ovira pravzaprav sama plastika ohišja – za solidno trdnost pač potrebujemo več materiala kot pri aluminiju.
Pri prenosnikih je največji premik zadnjih let k tanjšim, lažjim in bolj kompaktnim ohišjem.
Omenili smo že vmesnike, kot rečeno se poslavlja klasični omrežni vmesnik. Najbolj ga bomo pogrešali administratorji, ki kdaj iščemo težave v omrežjih. Sumim, da vse več uporabnikov že zdaj ne ve, čemu služi tista kockasta luknja. Ne vem, kaj bo v zaton sledilo hitreje – HDMI ali USB-A. Čeprav imamo še vedno ogromno periferije, ki vztraja na klasičnem vmesniku USB-A, menim, da nas bo ta zapustil pred HDMI – vsaj pri prenosnikih. To bo šlo na račun brezžične povezljivosti – bluetooth za periferijo, Wi-Fi za podatke (zunanje diske nadomeščajo oblačne hrambe), za vse ostalo pa se bomo še nekaj let zadovoljili s pretvorniki.
Eno zanimivejših novosti smo opazili lani jeseni, ko smo preizkusili Huaweijev prenosnik Matebook X. Ta namreč ponuja ločljivost zaslona kar 3.000 × 2.000 pik. Tu je pomembno razmerje – namesto dolga leta uveljavljenega razmerja 16 : 9 ima Huaweijev prenosnik zaslon, ki je nekoliko višji. Moramo priznati, da nismo nikoli zares podpirali prehoda k širokim, a nizkim monitorjem in da se veselimo vrnitve k nekoliko bolj kvadratnim zaslonom.
Če bo Huaweiu uspelo »prepričati« tudi konkurenco, seveda. Morda pa. Za letos je namreč več podjetij napovedalo prenosnike z manj širokim razmerjem stranic. Nekateri, denimo Apple, sicer že ponujajo zaslone razmerja 16 : 10, a na letošnjem sejmu CES je bilo napovedanih tudi kup prenosnikov z zasloni razmerja 3 : 2 – torej z ločljivostjo 1.920 × 1.280 pik, če primerjamo s klasično ločljivostjo FullHD.
Pri zaslonih se nam vsaj v zgornjem cenovnem rangu obetajo tudi prenosniki z matrikami OLED. Tehnologija, ki jo že nekaj let videvamo v najboljših televizorjih (in telefonih), obljublja res odlične črnine ob vrhunskih, predvsem izredno živih barvah. Največja ovira pri uporabi na prenosnikih bo učinek zažgane slike, na katerega so zasloni OLED še posebej občutljivi. Proizvajalci tako pospešeno razvijajo rešitve, s katerimi bi odpravili ali omilili tovrstne težave (denimo z občasnim, komaj opaznim, premikanjem celotne slike za nekaj pik).
Med naštetimi novostmi se vsekakor najbolj veselimo preizkusiti prenosnike z zasloni OLED, čeprav menimo, da bodo »kvadratni«, višji zasloni večini uporabnikov več doprinesli pri vsakdanjem delu s prenosnikom. Tanka in lahka ohišja pa so sicer dobrodošla, a tam hitro pridemo do točke z vse manjšim donosom. Torej ko je prenosnik enkrat dovolj lahek in dovolj tanek, nima več smisla potiskati v skrajne meje – sploh če gre to na račun vmesnikov ali udobja uporabe.
