Linux ni bavbav

Ko ljudje razmišljajo o Linuxu, je največ dilem glede njegovih omejitev. Še vedno je razširjeno prepričanje, da je prehod na Linux povezan s številnimi težavami pri uporabi grafičnega vmesnika, da je treba znati uporabljati terminal, da programska oprema ni združljiva in da ne bomo mogli opravljati vsakdanjih opravil. Koliko so ti strahovi upravičeni?

»Linux ima čuden vmesnik«

Dojemanje »čudnosti« je seveda subjektivno, a kljub temu je mogoče uporabnike pri tem razumeti. Velika večina jih je odraščala v svetu Windows in so navajeni tako videza kot tudi načina dela, navada pa je železna srajca, pravi pregovor. Toda razvoj različnih namiznih okolij za Linux je poskrbel, da so ti očitki zares bolj občutek kot pa objektivno dejstvo. Praktično vsa namizna okolja so narejena sodobno, večina jih je celo zelo podobna okolju Windows (z menijem za aplikacije in podobno), pogosto celo bolj, kot so novejši Windows podobni starejšim. Namizja KDE, Cinnamon, Xfce in MATE so v tem smislu verjetno najpogostejša izbira, medtem ko je prav Unitiy, ki je prvi izbor Ubuntuja, še najbolj samosvoj.

Uporabniku prijazne distribucije, kot je PopOS, imajo zelo dodelane videze in vmesnike.

»Pogosto je treba uporabljati terminal«

Čeprav je terminal res izjemno močno orodje, je ta strah povsem odveč. Sodobne namizne distribucije Linuxa od navadnega uporabnika nikakor ne zahtevajo več, da bi moral kaj izvajati v terminalu. Praktično vse uporabniku prijazne distribucije (Ubuntu, Deepin, ElemetaryOS, Linux Mint, MX Linux …) znajo same prepoznati strojno opremo (tudi starejšo, za katere drugi operacijski sistemi niti gonilnikov več nimajo), nastavitve pa so bodisi integrirane v sam vmesnik ali pa so na voljo kot ločena orodja, ki jih podobno kot v drugih sistemih zaženemo iz menijev z aplikacijami.

Za veliko večino opravil so na voljo grafični vmesniki.

To obsega praktično vse, kar navadno potrebujemo: nastavljanje grafike, zvoka, videza, omrežja, skupne rabe, tiskalnikov, formatiranje diskov in ključkov, zmogljive upravljalnike datotek in mnogo več. Potreba po terminalu je zato res prej izjema kot pravilo in ni nič pogostejša od potrebe po zagonu ukazne lupine v Windows okolju ali terminala v MacOS. Le takrat, ko se kaj zalomi in ne deluje, kar pa itak navadno rešujejo strokovnjaki in ne navadni uporabniki; če pa že, so forumi Linux mnogo bolje založeni z nazornimi rešitvami kot tisti za Windows ali MacOS sisteme. Za večino rešitev bo dovolj 'kopiraj in prilepi' s foruma.

»Programi so zastareli in omejeni«

Zaradi klasičnega načina vzdrževanja repozitorijev oziroma skladišč s programi za posamezno distribucijo so različice navadno nekoliko starejše. Nameščeni programi namreč postanejo tako rekoč del operacijskega sistema, zato morajo biti tudi programske knjižnice ustreznih različic. Nekoč ni bilo tako, zato so bile težave z združljivostjo knjižnic pogoste. In da, hitrost osveževanja repozitorijev je največkrat odvisna od velikosti skupnosti – najhitrejši je Canonical, temu sledi Debian.

Čeprav se je stanje z združljivostjo knjižnic v zadnjih letih močno izboljšalo in je posodabljanje skladišč postalo hitrejše, se vse bolj uveljavlja drug način 'pakiranja' programskih paketov – v tako imenovane zabojnike. V te so zapakirani celotni paketi, skupaj z odvisnostmi, navzven pa z operacijskim sistemom komunicirajo prek vmesne plasti. To omogoča, da lahko namestimo zgolj osnovno podporo za posamezno vrsto zabojnikov, programi v zabojniku pa so samozadostni. Najbolj razširjena oblika zabojnikov so Snap (ki ga vzdržuje skupnost Canonical, tvorci Ubuntuja), Flatpak, AppImage, Docker in Steam (namenjen igram iz storitve Steam).

Samozadostni programski zabojniki ponujajo univerzalni nabor programov za različne distribucije Linuxa.

Zabojniki so seveda precej večji od klasičnih Linux programov, kar pri današnjih velikostih diskov ni več težava, porabijo pa tudi več pomnilnika in procesorske moči, kar se lahko pri velikem številu delujočih programov vsekakor pozna. Prednost je v tem, da so prenosljivi med različnimi distribucijami ter da so večinoma posodobljeni na zadnje različice programov. V tej obliki se dobi tudi kar nekaj programske opreme, ki je napisana za okolje Windows, paket pa že vsebuje vse potrebne komponente (Wine ali Mono) za njihovo izvajanje v Linuxu.

»Sigenca in ProXSign!«

Z državnimi varnostnimi certifikati Sigenca je bilo v preteklosti res nekaj težav. Samega certifikata sicer nikoli ni bilo pretirano težko namestiti (ker se to itak izvaja prek spletnega brskalnika), nameščanje podpisnih komponent pa je bilo težje kot pri drugih sistemih in je bilo treba uporabljati tudi terminal.

Ker je ProXSign postal programski zabojnik, z njegovo namestitvijo ni več težav.

Danes je podpisna komponenta ProXsign na voljo kot programski zabojnik AppImage. Tako je potreben zgolj prenos aplikacije, ki ga izvedemo neposredno z dvoklikom na preneseni paket. Še največja težava je, da se aplikacije AppImage slabše integrirajo v namizna okolja in je treba ikone za zagon ročno dodati v meni ali na namizje oziroma jih je treba poiskati v upravljalniku datotek in jih zagnati z dvoklikom.

»Ali delujejo Word, Excel, Powerpoint in drugi?«

Odgovor je seveda ne, razen če mislimo na spletno uporabo programov Microsoft Office. Vendarle pa so drugi pisarniški paketi tako napredovali, da to ne bi smelo predstavljati večje ovire. LibreOffice je verjetno prva izbira, tako zaradi zmogljivosti kot tudi združljivosti z Microsoft programi, ni pa edina. Zelo zanimiv izdelek je OnlyOffice, ki po sami zasnovi še bolj spominja na izdelke Microsoft Office in je še bolj združljiv z njihovimi formati datotek. Obstaja še kopica drugih pisarniških programov (Calligra, ABIWord …), ki so primerni, le združljivost z Microsoftom pri njih ni na prvem mestu.

LibreOffice in OnlyOffice sta najboljši nadomestek za Microsoftovo pisarno.

Seveda se lahko zgodi, da kakšen prelom ne bo točen, da bo kakšna črka prevelika, da v predstavitvi kakšna slika ne bo na pravem mestu ali animacija ne bo videti pravilno in da kakšna zahtevna preglednica ne bo delovala, vendar so to prej izjeme kot pravilo.

»Bom lahko poganjal programe Windows?«

Načelno da. Veliko programov za Windows je sicer mogoče zagnati tudi v Linuxu (prek sistema Wine), tiste, ki temeljijo na .NET, pa tudi bolj neposredno prek Mono (odprtokodna implementacija .NET). Ta izvajanja 'tuje programske opreme' so pogosto povezana s težavami v prikazu (črke, razmerja oken in podobno), z neprimernimi elementi (v Linuxu diski nimajo črk, kot je C: ali D:) ter tudi s stabilnostjo in težavami v delovanju (zvok se lahko zatika in podobno). Novejše različice pa sploh velikokrat sploh nočejo delovati, kar pomeni, da je uporabnik omejen na starejše. A kot rečeno, izbor programske opreme za Linux je vedno boljši, tako da je potreba po združljivosti z Windows programi vse manjša.

Kateri Linux je najprimernejši?

Linux obstaja v res številnih različicah, kar je za navadnega uporabnika prej razlog za odpor kot zaupanje. Vendarle pa je mogoče izluščiti nekaj distribucij, ki so dobra izbira. Najbolj razširjen je Ubuntu, kar mu zagotavlja, da je najbolj sodoben, najbolj posodobljen in nasploh široko uporaben. V osnovi uporablja precej svojevrstno namizno okolje Unity, a ima številne derivate z bolj klasično zasnovo vmesnika, ki temeljijo na namizjih KDE, Xfce, Mint ..., denimo Kubuntu, PopOS, Ubuntu MATE … Dober izbor so tudi nekatere na Debianu temelječe različice, kot so Deepin, MX Linux, Mint, Bodhi in podobno, predvsem zato, ker bolje delujejo na starejših in manj zmogljivih računalnikih. Manj primerne so druge različice, vključno s Fedoro, z OpenSuse, Arch Linux ..., saj večinoma niso tako enostavne za rabo, namestitev in prehod iz drugega okolja kot prej omenjene.

Pri odločitvi velja vedno premisliti, kako velika skupnost se nahaja za neko distribucijo Linux. Mnogo projektov se namreč razvija po polžje ali pa čez nekaj časa preprosto zamrejo, pa čeprav se zdijo zelo obetavni.

Kje so omejitve?

Linux ni vsemogočen. Njegove omejitve so povezane s tem, da zaradi relativne majhne razširjenosti ni tako zanimiv za komercialne razvijalce programske opreme, zato glavnina ponudbe temelji na odprtokodnih skupnostih. Vseeno je vedno manj področij, kjer za Linux ni ustrezne rešitve, čeprav je res, da ponudba še zdaleč ni tako obsežna kot za Windows in tudi MacOS.

Primer je, denimo, video. Edini resni program, ki ga lahko dobimo tudi za Linux, je Da Vinci Resolve, pa še ta v Linux izvedbi ne podpira videoformata MP4, kar je kar velika omejitev.

Podobno lahko ugotavljamo tudi za kopico drugih področji, kot so CAD, zvočna produkcija in igre. Te so nasploh skorajda zunaj domene Linuxa, čeprav se je s pojavom Steam paketov za Linux tudi tu stanje nekoliko popravilo.

A kot rečeno, povprečen uporabnik bo, ko gre za osebno in pisarniško rabo ter tudi posamezne vrste profesionalne rabe, z Linuxom povsem zadovoljen. Brezplačno in legalno – kar pa tudi nekaj pomeni.