Konkurenca je sveta!
Malce pred koncem redakcije je svetovni svet obletela novica o tem, kako se je Hewlett-Packard odločil, da bo s 13. septembrom v svojih tiskalnikih enostavno prepovedal uporabo združljivih kartuš. Kot je na Facebooku zapisal eden naših avtorjev – če bi bila povprečna cena tiskalnika okoli 15.000 evrov, bi bila to nova afera Volkswagen. Ker pa ni, bo vse skupaj za kar nekaj časa potihnilo, vsaj dokler se ne prebudi Evropska komisija, ki ima v tej smeri včasih povedati prav zanimive stvari.
Če na hitro povzamem novico, ki si jo lahko v celoti preberete na začetku revije – uporabniki (poslovnih!) tiskalnikov HP OfficeJet in podobnih so 13. decembra začeli poročati, da jim tiskalnik javlja, da so vstavljene kartuše »pokvarjene«. Seveda gre za veliko cenejše združljive kartuše, ki so jih izdelovalci tiskalnikov že vrsto let prisiljeni pripustiti k svojim tiskalnikom, kljub temu da jih vedno prepoznajo kot take in uporabniku ob nameščanju to tudi povejo. Hewlett-Packard, ki je po nekaterih analizah v resnici še najbolj »črnilno podjetje«, saj naj bi jim posel s prodajo črnil/barvil prinašal kar dve tretjini prihodka, se je odločil, da bo temu naredil konec. V zadnjem letu so strojno programsko opremo tiskalnikov toliko »nadgradili«, da so tiskalniki združljivim kartušam na isti dan odpovedali gostoljubje. Ponavljam – to so naredili ravno v tiskalnikih, ki so namenjeni podjetjem, ki veliko tiskajo in so že vrsto let oglaševani kot »delovni konji« manjših in srednje velikih podjetij, ki naj bi nadomestili laserske tiskalnike.
Je s tem kaj narobe?
Je.
Konkurenca je pač v kapitalizmu sveta, je tisto, kar uporabnikom prinaša možnost izbire, ne nazadnje omogoča tudi razvoj. Spomnim se, recimo, časov, ko se je podobnih prijemov loteval Microsoft, ko je poskrbel, da je imel le njihov Word for Windows dostop do ključnih programskih klicev API v operacijskem sistemu Windows in je zato deloval hitreje in bolje od konkurence. Konkurenčna podjetja so povzdignila glas in omenjeni klici so kmalu postali dostopni vsem. Podobno se je zgodilo že tudi na trgu tiskalnikov, ko so izdelovalci pred leti v kartuše, ki so bile včasih le plastični lončki, naenkrat začeli vgrajevati elektroniko, čipe. Uradno seveda zaradi zagotavljanja boljše uporabniške izkušnje, v resnici pa zato, da so lahko tiskalniki zavrnili združljive kartuše, ki teh čipov niso imele. No, sodišča so naknadno potrdila, da je razbrati delovanje čipov (reverse engineering) dovoljeno in pojavile so se kartuše, ki so delovale tudi z novimi tiskalniki. HP je sicer tožil kar nekaj večjih »kompatibilcev«, glede uporabe enake (patentirane) kemične sestave črnil, pa tudi glede zavajajočega oglaševanja, toda dejstvo je, da so »kompatiblici« pač legalni in na trgu dajejo uporabniku možnost izbire. Kakovost tiska morda ne bo taka kot pri originalu (ali pa bo celo boljša, kar smo pred leti ugotavljali tudi v Monitorju), natisnjenih morda ne bo toliko strani (morda jih bo kdaj tudi več, kar smo tudi izmerili), vendar bo cena nizka.
In to, da se hirajoči HP na vse kriplje trudi obdržati (vsaj) dvotretjinski prihodek od prodaje obarvane vode, pač ne sme biti razlog za to, da mu dovolimo na daljavo »okvariti« naše združljive kartuše, ki pač dokazano delujejo že vrsto let. Tudi če kot uradni razlog navedejo, da so to naredili »zaradi varnosti izdelkov in njihovih uporabnikov«, jim ne bi smeli verjeti.
