Kam s podatki?

Omrežni diski (NASi) so med največkrat preizkušanimi napravami v Monitorju. Z razlogom - še vedno se razvijajo, konkurenca je velika, hkrati pa je na naših računalnikih vedno več fotografij, glasbe in filmov, ki bi jih želeli shraniti. Nekam na varno.

Verjetno smo že vsi opazili, da dandanes pod »podatki« že bržkone vsi pomislimo na digitalne podatke. Nič več skladovnic papirjev, nič več predalov, polnih (črnobelih) fotografij, nič več skladovnic vinilnih plošč in (video) kaset. Pravzaprav tudi nič več skladovnic CDjev in kmalu tudi ne več DVDjev. V resnici se vsi bolj ali manj že utapljamo v datotekah, takih ali drugačnih. Ki pa imajo vse po vrsti »majhno« slabost – s pritiskom na tipko ali miško jih lahko izbrišemo. Nepovratno, za vedno. Nekaj, kar s predalom, polnim fotografij, res težko naredimo. Na datoteke moramo zatorej paziti kot na punčico svojega očesa, prej ali slej bomo ugotovili, da nam v resnici predstavljajo vse tisto, kar smo v življenju ustvarili, in celo vse tisto, kar smo doživeli.

Je torej smiselno, da ležijo v nekem prenosnem računalniku, ki se nam valja v dnevni sobi in z nami potuje tudi na vsak dopust? Oziroma, še huje – ležijo na nekakšni vrteči se napravi, ki je vgrajena v ta prenosnik? Če nam je količkaj do teh datotek, mora biti odgovor nedvoumni NE. Pisali smo že o tem, večkrat, in še bomo – datoteke, tudi ali pa predvsem domače, sodijo na napravo, ki je sestavljena iz več takih diskov in je, še najbolje, specializirana za shranjevanje. Sodijo na omrežni disk oz. NAS (Network Attached Storage), kot mu pravimo.

Očitno v takem mnenju nismo osamljeni, saj se NASi dobro prodajajo in ostajajo tisti del računalniške tehnologije, ki se še vedno razvija in nadgrajuje. Tudi zato smo se znova odločili, da preizkusimo po en zgled novosti, ki so jih od zadnjega večjega preizkusa (poleti 2014) pripravili izdelovalci.