Je shranjevanje elektrike sploh smiselno?
Prepričani smo, da se poleg nekaterih energetsko ozaveščenih državljanov podobno sprašujejo tudi velikani v panogi energetike. Hramba ogromnih količin energije ni niti enostavna niti poceni. A iskanje boljših rešitev se nadaljuje.
Ekosistemi proizvodnje električne energije so zasnovani tako, da proizvodnja vsaj malo (pogosto pa kar precej) presega porabo. Če je namreč ne, imamo (velike) težave. Čeprav se z vidika povprečnega uporabnika, ki tedensko uporablja skoraj ducat električno gnanih naprav, zdi samoumevno, da ima vsaka stvar že baterijo, ni tako. Pametni telefon, tablica, prenosnik, električna zobna ščetka, pametna ura in zapestnica namreč bistveno lažje premorejo baterijo kot pa hladilnik, tovornjak, bager … Kje je šele elektrarna.
Električna energija, ki se ne porabi v omrežju, gre v nič. To pa ni poceni. A poceni ni niti njeno shranjevanje, zato je to področje, kjer strokovnjaki še naprej zagrizeno iščejo rešitve. Velikih (in varnih) baterij ni enostavno izdelati. Vsaj ne takšnih, ki bi hranile megavate električne energije. To postaja vse bolj jasno tudi podjetjem in ljudem, ki se s tem profesionalno ukvarjajo. Nekateri že obupujejo.
Lani prvič postavili manj novih hranilnikov energije
Po podatkih mednarodne agencije za energetiko (IEA) so podjetja po svetu lani namestila za skoraj tri gigavate zmogljivosti hranilnikov električne energije, kar je okoli 30 odstotkov manj kot v letu 2018. Upad je očiten, v nasprotju z letošnjim letom, ko marsikje gradbene in naložbene projekte ovira virusna pandemija, pa gre vzroke iskati drugje. Kot ugotavljajo v agenciji IEA, gre še vedno za tehnologijo, ki je v povojih in jo aktivno razvija le nekaj držav, pa še tam je močno odvisna od politične volje (beri: podpore).
Leta 2018 je na tem področju absolutno dominirala Južna Koreja, ki je z vidika zmogljivosti premogla blizu tretjine vseh hranilnikov električne energije na svetu. Letni prirast novih gigantskih baterij pa se je samo v Koreji lani zmanjšal za 80 odstotkov, kar je poskrbelo za globalni upad v številkah. Zmanjšanje gradnje mega baterij gre pripisati številnim požarom, ki so jih ti objekti doživeli v letu 2018. Čeprav so odgovorni uvedli temeljite preiskave in uvedli strožje varnostne ukrepe, ki so sicer zajezili število požarov, je pet eksplozij/požarov v lanskem letu pokazalo, da mega baterije vendarle še niso tako varne, kot bi si (vsi) želeli. Dodaten inšpekcijski pregled je razkril, da gre vzroke za požare iskati v baterijah samih. To je prestrašilo investitorje in povpraševanje se je hitro zmanjšalo, in sicer kar za okoli štirikrat, na vsega dobrih 200 MW.
Zamenjava na vrhu
To pa je pomenilo, da je vodilno vlogo pri postavitvi hranilnikov električne energije prevzela Japonska, ki je lani presegla omenjeno zmogljivost. K temu je največ pripomogla sprememba subvencijske sheme, saj je prejšnje nagrajevanje vračanja sončne ali vetrne energije v omrežje zamenjalo nagrajevanje hrambe energije. Lastniki sončnih elektrarn so zato začeli kupovati hranilnike električne energije in sami porabljati »pridelano« elektriko. Japonsko ministrstvo za gospodarstvo pa že snuje novo različico subvencij, ki bi lahko leta 2021, ko bo prestavljena, še dodatno pospešila gradnjo hranilnikov energije po državi.
Ključno gonilo rasti skladiščenja energije je bila umestitev objektov za proizvodnjo obnovljive energije v skladišča energije, kar stabilizira proizvodnjo in zagotavlja boljše zmogljivosti v obdobjih največjega povpraševanja. Indija je tovrsten pristop začela nagrajevati leta 2019, pri čemer si je zadala za cilj postaviti sončno elektrarno 1,2 GW, katere hranilnik energije naj bi shranil vsaj polovico ustvarjene električne energije. Izmed azijskih držav velja omeniti še Singapur, ki je napovedal, da načrtuje do leta 2025 postaviti skladišča energije zmogljivosti 200 MW, kar bi znatno zmanjšalo njegovo energetsko odvisnost od drugih držav.
V ZDA, posebej v Kaliforniji, so se lani borili s številnimi požari v naravi, ki so močno ogrozili tamkajšnja energetska omrežja, zato ne čudi skokovit porast povpraševanja po sistemih za hrambo električne energije. V želji po tovrstni samooskrbi so v ZDA ponudniki našli kupce za več kot deset tisoč hranilnikov elektrike. Ponudniki električne energije v ZDA so močno popravili načrte o gradnji mega baterij. Če jih bodo uresničili, bi lahko ZDA do konca desetletja shranile kar 15 GW električne energije.
Pilotski projekti tudi v Evropi
Na stari celini je Evropska komisija nakazala močno dolgoročno podporo shranjevanju električne energije. Evropski sveženj za čisto energijo (CEP) je shrambo opredelil kot enoto, ločeno od proizvodnje, prenosa ali obremenitve, kar preprečuje dvojno obdavčitev med polnjenjem in praznjenjem. Ta podlaga bi morala poskrbeti za več projektov s področja postavitve hranilnikov energije. Nekaj projektov se že obeta. V Nemčiji (Netzbooster) in Franciji (Ringo) razmišljajo o tem, kako bi omrežje hkrati spremenili v vir za skladiščenje energije, v Italiji se ubadajo z agregacijo hranilnikov, medtem ko v Združenem Kraljestvu premišljujejo tudi o tem, kako bo na njihovo energetsko sliko vplival brexit. Hranilniki energije pa so eden od načinov, kako ne plačevati (pre)več za evropsko elektriko ...
Leto 2019, z izjemo Nemčije, ki je postavila več kot 50.000 novih baterijskih sistemov (in to brez resnih subvencij!), ni bilo dobro leto za projekte s področja hrambe energije, saj so se naložbe v Evropi zmanjšale za okoli 40 odstotkov v primerjavi z letom poprej. A to še ne pomeni, da se bomo mega baterijam odpovedali. Nikakor, le optimalne rešitve svet še ni našel.
