Objavljeno: 27.2.2007 03:19 | Avtor: Peter Gedei | Monitor Februar 2007 | Teme: foto, nenehni testi

Canon EOS 400D

Pred slabima dvema letoma je Canon dodobra pretresel trg digitalnih SLRjev, namenjenih nezahtevnim uporabnikom. Model 350D je kmalu postal eden najbolje prodajanih digitalnih SLRjev sploh. Čeprav je bilo izrečenih kar nekaj kritik na rovaš ohišja, kit objektiva in zaklenjenih funkcij, so tehtnico v prid nakupu nagnili nizka cena, 8 milijonov pik ločljivosti in značka Canon na vrhu ohišja. Pred začetkom lanskoletne Photokine pa so poskrbeli za naslednika, 400D, in ta bo, kot kaže, zastavo zmagovalca nosil naprej.

Senzor pod okularjem poskrbi za izklop pregledovalnika LCD.

Največ kritik pri modelu 350D je bilo deležno ohišje in na žalost ostaja pri 400D enaka težava. V roki ne leži najbolje in kar nekaj težav povzroči uporabnikom z močnejšimi rokami, za nameček pa oprijem ni prevlečen z gumo, kar bi težavo vsekakor omililo. Edina večja sprememba na ohišju je samo en, večji pregledovalnik LCD z diagonalo 63 mm in ločljivostjo 230.000 pik ter senzor pod okularjem, ki skrbi za njegov izklop, ko se približamo okularju. Tipke in kolesca za upravljanje ostajajo na istih mestih in sledijo že utečeni logiki Canonovih modelov, prikaz nastavitev na pregledovalniku LCD pa je prijetno posodobljen. Največ novosti tako najdemo v notranjosti ohišja, med njimi pa najbolj izstopajo ločljivost tipala, izboljšan avtofokus in sistem za čiščenje tipala. Ta se za kratek čas požene ob vsakem vklopu in izklopu fotoaparata in svoje delo opravi temeljito, kljub temu pa je na voljo tudi dodaten sistem z referenčnim posnetkom. Avtofokus so povzeli po modelu 30D in premore devet ostrilnih točk. Nad njegovim delovanjem nimamo pripomb, saj je spodobno ostril v vseh razmerah, v temnejših prostorih pa si pomaga z vgrajeno lučko ali bliskavico. Ostrilne točke izbiramo s tipkami na zadnji strani in kolescem ob sprožilu, izbor vrednosti ISO, področja ostrenja in merjenja svetlobe ter nastavitev beline pa opravljamo na zadnji strani prek smernih tipk. Kot novost omenimo srednjo tipko Set, s katero izbiramo med šestimi barvnimi prednastavitvami, tri pa lahko dodamo tudi sami. Vgrajena bliskavica opravlja delo povsem zadovoljivo, na žalost pa je njeno nastavljanje še vedno okrnjeno ali pa dosegljivo le prek določene avtomatike. Prav tako se moramo sprijazniti s tem, da so pri avtomatikah določene nastavitve zaklenjene; to bi se pravzaprav lahko že spremenilo. Čas lahko nastavljamo od 30s do 1/4000s, sinhronizacijo z bliskavico nam omogoča pri 1/200s, na voljo pa je tudi trojni posnetek osvetlitve in beline.

Vgrajeno tipalo zdaj omogoča zajem posnetka z 10 milijoni pik, za hitro obdelavo pa poskrbi povečan medpomnilnik in izboljšan elektronski del. Ta zdaj v seriji omogoča zajem 27 posnetkov JPG in 10 v načinu RAW, drugače pa je najvišja hitrost fotoaparata s tremi posnetki na sekundo. Posnetek je zelo dober, z visokim tonskim razponom in zelo majhnim šumom tudi nad ISO 800, kot že rečeno, pa so na voljo tudi barvne prednastavitve, ki zelo olajšajo slikanje. Seveda si lahko sami priredimo običajni izbor nastavitev, kot so ostrina, kontrast, barvna nasičenost in barvni zamik v devetih korakih. Nastavljanja digitalnega dela prek menujev se nov uporabnik hitro privadi, saj poteka enostavno in hitro.

Kot kaže, se v Canonu niso odločili za večje spremembe. To je seveda pričakovano, saj je bil model 350D velika uspešnica. Kot marsikaj drugega si z 400D delita tudi enak kit objektiv 18-55 mm, ki pa je na žalost premalo dober za fotoaparat s tako visoko ločljivostjo. Napake se kažejo predvsem v slabi kotni ostrini in deformaciji, ki se ne izboljša tudi pri srednji vrednosti zaslonke. Zanimiv je le zaradi zelo nizke cene, ki jo prispeva h kit modelu, vendar pa je priporočljivo razmisliti o nakupu zmogljivejšega objektiva.

Canon EOS 400D