Korporacija General Dynamics lahko kupcem ponudi prav vse: repertoar obsega tako računalnike kot tudi vesoljska plovila in letalonosilke. No, zmogljive prenosnike so v prodajni program dodali po tistem, ko so pripojili podjetje Itronix, ki je bilo v preteklosti znano predvsem po odpornih prenosnikih.
Sonyjeva sicer uspešna serija fotoaparatov H se hitro množi, s tokrat preizkušenim modelom smo prilezli že do H9. Pravzaprav je skoraj enak tudi model H7 (pravzaprav Cybershot DSC-H9), razlika je le v velikosti zaslona LCD in možnosti nočnega snemanja, ki ga premore H9, druge specifikacije (razen posledično teže) so povsem enake.
Kyocerinemu nekoliko bornemu izboru barvnih laserskih tiskalnikov formata A4 (vsaj če to primerjamo s konkurenco) sta se pridružila nova modela, FS-C5015N in FS-C5025, in s tem nekoliko razširila ponudbo, saj so razlike med tiskalnikoma precej majhne. Oba imata serijsko vgrajen omrežni vmesnik, žal pa je enoto za tiskanje na obe strani treba dokupiti, saj je ni mogoče dobiti kot serijsko opremo tiskalnika.
Na lanskoletni Photokini smo si lahko ogledali tudi najnovejše in težko pričakovane digitalne fotoaparate z izmenljivimi objektivi podjetja Leica. Model Digilux 3 smo v naši reviji že preizkusili, tokrat pa je na vrsti še njihov paradni konj Leica M8. Gre za fotoaparat "rangefinder", ki se od običajnih fotoaparatov SLR razlikuje predvsem po načinu ostrenja. Ta poteka s prekrivanjem dveh slik, ene prek okularja in druge iz bližnjega okenca nad objektivom, ki se prek stekelc odbija v okular. S premikanjem obroča za razdaljo na objektivu se premika tudi stekelce v manjšem okencu in ko se obe sliki v okularju prekrijeta, je objekt izostren. Gre za najbolj natančen način ostrenja, vendar pa sama tehnologija prinaša tudi precej pomanjkljivosti.
Tecra A8 je predstavnik poslovnega razreda prenosnikov in prvi Toshibin prenosnik, ki sodi med nekoliko robustnejše modele. Ohišje je odeto v konzervativno sivo-črno barvno kombinacijo, brez določenih elementov modernega oblikovanja prenosnikov. Pač, v poslovnem razredu očitno štejejo druge vrline kot pa prijetno oblikovanje.
Color Laserjet 1600 je, kot nakazuje že številka, najcenejši HPjev barvni laserski tiskalnik. To se pozna predvsem pri nizkih hitrostih tiskanja. Tiskalnik je skoraj enak kot malce dražji model 2600n, ki smo ga v naši reviji preizkusili julija 2005. Enak je tako po velikosti oziroma ohišju kot po hitrosti tiskanja, le opremljen je malce slabše. Takrat je šlo za enega izmed manjših barvnih laserskih tiskalnikov, a danes že sodi v povprečje. Povprečna hitrost tiskanja je malo več od navedenih osem strani na minuto. Za Monitorjevo naslovnico v formatu PDF je potreboval malo več kot pol minute, oziroma sedemintrideset sekund, za Photoshopovo bitno datoteko pa le šest sekund manj. Prvo stran je po daljšem premoru natisnil v petindvajsetih sekundah in to niti ni tako slabo. Za dolgo, petdeset strani obsegajoče besedilo je potreboval šest minut in štiriindvajset sekund; to je v primerjavi z nekaterimi tekmeci cela večnost, saj nekateri (tudi cenejši) barvni laserski tiskalniki isto besedilo natisnejo v slabih treh minutah. Tiskalnik pač enako hitro tiska barvno in črno-belo, pri čemer slednje zato izpade počasi. Zmoti tudi občasno dolga samodejna kalibracija tiskalnika.
Toshibin najcenejši prenosnik meri na nezahtevne uporabnike, ki jim je bolj kot tehnična zmogljivost in opremljenost pomembna cena. Računalnik tako uporablja razmeroma star Intelov procesor Celeron M s taktom 1,46 GHz in vključuje le 512 MB pomnilnika. Pravzaprav se ne sliši tako zelo slabo, vendar dobimo v prenosniku nameščeno Windows Visto Home Basic Edition, to pa strojne zahteve opazno zviša. Četudi gre za najosnovnejšo različico novega operacijskega sistema (mimogrede, prvo, kar opazimo, je to, da v tej različici "manjka" grafični vmesnik Aero). Tako je računalnik pri delu na akumulator (v katerem varčuje z energijo) blizu meje neuporabnosti (razen deskanja), saj je procesorski takt še dodatno znižan. Pozneje smo zaradi potreb meritev naložili operacijski sistem Windows XP Professional Edition, s katerim se je računalnik bistveno bolje obnašal.
Fotoaparat FE-250 je zmogljivejši brat modela FE-230, ki smo ga že preizkusili. Na prvi pogled sta si zelo podobna, a je FE-250 debelejši in težji. Konkretno je debel cela dva centimetra, torej dobrega pol centimetra več kot FE-230, a gre kljub temu za majhen in lahek žepni aparat, ki s kovinskim ohišjem deluje elegantno in robustno. Rečemo lahko, da bo delo z njim lažje uporabnikom z manjšimi rokami, saj so poleg tankega ohišja tudi gumbi razmeroma majhni; dva nad zaslonom za preklapljanje med slikanjem in ogledom fotografij sta, denimo, skoraj povsem zlita z ohišjem. Zaslon je enako velik kot pri cenejšem aparatu, a ima bistveno izboljšano ločljivost, 230.000 pik. Seveda ni optičnega iskala, lahko pa poleg navadne svetlosti zaslona LCD izberemo še močnejšo nastavitev.
Sonyjev žepni fotoaparat DSC-W55 je naslednik podobnega modela DSC-W50. Na prvi pogled oba aparata zelo težko ločimo, edina vidna razlika je napis, ki trdi, da ima W55 po novem sedem megapik (predhodnik jih je imel šest). Sicer gre za majhen fotoaparat, ki se poda v skoraj vsak žep. Tudi z zadnje strani je skoraj povsem enak predhodniku, večino prostora zasede 2,5-palčni zaslon, katerega ločljivost je na žalost ostala pri 115.000 pikah. Ostalo je tudi optično kukalo, ki je resda silno majhno, a v določenih trenutkih zelo dobrodošlo. Levo od kukala je zvočnik, desno pa gumb za predvajanje posnetkov, naprej pa kolesce s programi slikanja. Teh je razmeroma veliko, poleg že znanih za portrete in naravo imamo še program za slikanje v snežnih razmerah in celo za slikanje na plaži.
Pri novi različici Toshibinega satelita, A100-003, gre za zelo zmogljiv prenosnik po dokaj sprejemljivi ceni. Slednje tudi zato, ker imamo zdaj dva zastopnika Toshibinih računalnikov in to je nekoliko znižalo končne cene ...
