Pred petimi leti je bil 5G veliko več kot nova generacija mobilnega omrežja. Postal je antena za vse strahove tistega časa. V njem so se združili nezaupanje v državo, odpor do korporacij, nerazumevanje elektromagnetnega sevanja, strah pred novo tehnologijo, pandemična panika in spletni mehanizmi, ki iz vsakega dvoma naredijo dokaz. Danes je težko verjeti, kako hitro se je tehnična tema spremenila v kulturno vojno.
V Monitorju smo takrat o 5G veliko pisali. Ne le o hitrosti, frekvencah, baznih postajah, standardih in tem, kaj peta generacija mobilnih omrežij sploh prinaša, temveč tudi o teorijah zarote, ki so se nanjo prilepile. Pisali smo o trditvah, da 5G povzroča raka, neplodnost, glavobole, nespečnost, avtizem in celo o tem, da naj bi se virus širil prek »sevanja 5G«. Pisali smo o strahu pred Wi-Fi, pametnimi telefoni in baznimi postajami. Pisali smo o tem, kako hitro lahko razpravo o tehnologiji prevzamejo ljudje, ki ne iščejo več odgovora, ampak potrditev že sprejetega prepričanja.
Z današnje distance je 5G skoraj ironičen. Ni nas ubil. Ni nas spremenil v daljinsko vodene sprejemnike. Ni odprl vrat globalnemu elektromagnetnemu zaporu. Po drugi strani pa tudi ni v celoti izpolnil vseh marketinških obljub. Samovozeči avtomobili niso zavladali cestam, kirurgi ne operirajo množično na daljavo prek mobilnega omrežja, »pametna mesta« niso čez noč postala resničnost. Za povprečnega uporabnika 5G pogosto pomeni predvsem hitrejši mobilni internet, boljšo pokritost na nekaterih lokacijah in še eno oznako v statusni vrstici telefona.
Prav zato je zgodba o 5G zanimiva. Tehnologija je bila hkrati precenjena in demonizirana. Industrija jo je prodajala kot revolucijo, nasprotniki kot katastrofo, resničnost pa je bila veliko bolj dolgočasna: postopna nadgradnja omrežij z novimi frekvenčnimi pasovi, gostejšo infrastrukturo, drugačno arhitekturo in realnimi, a precej zemeljskimi koristmi. Boljše omrežje. Več naprav. Manjše zakasnitve. Več zmogljivosti. Nič mističnega.
Toda teorije zarote se redko hranijo z resničnostjo tehnologije. Hranijo se z občutkom. Pri 5G je bil ta občutek izjemno močan: nekaj nevidnega se širi okoli nas, postavljajo se nove antene, uradniki zagotavljajo, da je varno, podjetja imajo finančni interes, znanstveni jezik pa je za večino ljudi težko razumljiv. V takem okolju je zelo lahko verjeti, da »nekaj skrivajo«. Še posebej, ko se v isto sliko zložijo pandemija, osamljenost, družbena omrežja in neskončen tok videov, objav in »raziskav«, ki vse kažejo v isto smer.
Pet let kasneje se je zato vredno vprašati drugače. Ne več, ali 5G res povzroča vse te bolezni. Na to vprašanje je znanost odgovorila že zdavnaj. Pomembnejše vprašanje je, zakaj je toliko ljudi v to verjelo. Zakaj je nova mobilna tehnologija postala posoda za zdravstvene, politične in družbene strahove? Zakaj je bila razlaga o frekvencah, močeh oddajanja in neionizirajočem sevanju za mnoge manj prepričljiva od zgodbe o skritem načrtu?
Najbolj odbita teorija zarote
Začetek epidemije covida je za nekaj časa utišal gonjo proti 5G, saj smo imeli resnejše težave. Že po nekaj tednih pa je začela krožiti teorija zarote, da je koronavirus nekako povezan z vzpostavitvijo omrežij 5G, po katerih se bodisi širi bodisi smo zaradi njih manj odporni ali bolni. Na Twitterju se je že marca 2020 začel širiti ključnik #5GCoronavirus.
V Veliki Britaniji so vandali do aprila 2020 požgali več kot 20 baznih postaj, izmed katerih večina sploh še ni bila nadgrajena, da bi podpirala 5G. Napadi niso pojenjali in še lani je policija v Belfastu preiskovala sveže požige.
Situacija je bila tako resna, da je celo Unicef na svojih spletnih straneh opozoril, da 5G ni povezan s covidom. Podobno so storile številne druge organizacije in celo slovenska vlada, Svetovna zdravstvena organizacija pa je izdala letak o tem.
Celo Svetovna zdravstvena organizacija je izdala letak o 5G.
Odgovor ni le v nevednosti, je tudi v tem, da tehnologije danes pogosto prihajajo brez zaupanja. Postavljajo jih operaterji, odobravajo regulatorji, razlagajo strokovnjaki, uporabljamo pa jih vsi. Med tistimi, ki sistem načrtujejo, in onimi, ki živijo pod njegovimi antenami, je velika razdalja. Ko se ta polni s slabimi pojasnili, pokroviteljskim tonom ali z molkom, jo hitro zapolnijo drugi: vplivneži, samooklicani raziskovalci, prodajalci merilnikov sevanja, politični agitatorji in ljudje, ki iz strahu naredijo posel.
Zgodba o 5G je zato manj zgodba o nevarnem sevanju kot zgodba o nevarni praznini med tehnologijo in razumevanjem. Elektromagnetni valovi niso nova magija, bazne postaje niso skrivno orožje, Wi-Fi ni tihi ubijalec. A če o tem ne znamo govoriti jasno, mirno in potrpežljivo, bo vsaka naslednja tehnologija dobila svojo teorijo zarote. Danes 5G, jutri 6G, pojutrišnjem satelitska omrežja, pametna mesta ali umetna inteligenca v vsaki napravi.
Pet let kasneje je 5G predvsem dober opomin. Ne le zato, kako zelo se lahko motimo o tehnologiji, ampak tudi, kako hitro se tehnična vprašanja spremenijo v vprašanja zaupanja. In tam se prava razprava šele začne.
Še smo živi!
Strah pred elektromagnetnimi sevanji med ljudmi tli že desetletja, pospešek pa je dobil na začetku tega desetletja z začetkom vzpostavljanja omrežja 5G. Kar se je začelo kot ludistično nasprotovanje novim tehnologijam, je s prihodom pandemije covida zraslo v neverjeten amalgam teorij zarot. Šest let pozneje smo virus premagali, državo pokrili z omrežjem 5G, teorije zarote pa preusmerili v druge teme. A morda se vrne že prihodnje desetletje, ko se bo začelo postavljanje mobilnih omrežij šeste generacije.
V pičlih šestih letih so slovenski mobilni operaterji praktično vso državo pokrili s 5G. A1 je konec leta 2019 v ljubljanskem BTC postavil prvo testno bazno postajo, Telekom Slovenije pa je slabo leto pozneje svojo storitev že začel komercialno tržiti. Danes omrežje 5G pokriva 99 odstotkov prebivalstva in skoraj celotno državo z zgolj nekaj belimi lisami. Podobno velja tudi za konkurenco, zato lahko rečemo, da smo danes skoraj vsi večino časa izpostavljeni sevanju, ki ga povzročajo mobilna omrežja pete generacije.
V Monitorju smo o elektromagnetnih sevanjih ali valovanjih in njihovi (ne)varnosti prvikrat pisali pred desetletjem (Pozor, sevanje, Monitor 07-08/15), ko je bil 5G še daleč v prihodnosti, zato tema ni požela veliko pozornosti. Povsem drugače je bilo leta 2020, tik pred izbruhom pandemije covida – k temu se bomo še vrnili –, ko so bile v Sloveniji izjemno glasne skupine zaskrbljenih državljanov, ki so se bali 5G. Slovenija je bil tik pred zagonom komercialnega omrežja 5G, ki je v številnih drugih državah že delovalo, a vse skupaj ni nič pomagalo. Strah je imel velike oči, njegovi ubesedovalci pa nestrpen nastop.
Z omrežjem 5G je pokrita večina države. Slika: Telekom Slovenije
V tujini, kjer so omrežja 5G postavili pred Slovenijo, so se tedaj soočali z istimi pomisleki. Strah pred novim, zlasti ko je to nevidno in neslišno, je sicer človeštvu imanenten in ima evolucijski namen. Ko so v praskupnosti slišali nenavadno oglašanje izza grma, je plašen neandertalec preživel, neustrašnega pa je pojedel lev. Resničnost je seveda bistveno bolj kompleksna, a strah ima svojo vlogo in predvsem ni nič novega.
Še preden je obstajal 5G, smo imeli mobilna omrežja starejših generacij, pred njimi pa brezžična internetna omrežja, visokonapetostne daljnovode in druge vire elektromagnetnih sevanj. Že v 70. letih prejšnjega stoletja je ameriški novinar in pisatelj Paul Brodeur, ki je delal za revijo The New Yorker, začel svariti pred mikrovalovnim sevanjem in električnih poljih v okolici daljnovodov. Spisal je tudi dve knjigi (The Zapping of America, 1978, in Currents of Death, 1989), v katerih je trdil, da obstaja zarota med elektroindustrijo in ameriško vlado, ki prikriva škodljivost elektromagnetnih sevanj. V 80. letih in 90. letih je sledilo še več avtorjev, ki so na vse načine poskušali prikazati elektromagnetna valovanja kot škodljiva, četudi so vse uradne institucije zatrjevale, da to ne drži, znanost pa ni našla nobenih dokazov o negativnih vplivih pri običajnih vrednostnih, ki smo jim izpostavljeni v vsakdanjem življenju. A duh je ušel iz steklenice.
Slovenijo so pred šestimi leti preplavili plakati nasprotnikov 5G.
Sevanje in valovanje
Stopimo korak nazaj in se pomudimo pri zloveščem terminu sevanje, ki ga fiziki delijo na ionizirajoče in neionizirajoče. Sevanje ali s tujko radiacija je prenos energije skozi prostor ali medij, ki lahko poteka v obliki valovanja ali delcev. Fiziki se bodo ob tem namuznili in dodali, da so delci in valovanje tako in tako isto, a to ta hip ni pomembno. Sevanj po tej definiciji je več vrst, največkrat pa omenjamo sevanje delcev in elektromagnetna valovanja.
V prvo skupino sodijo subatomski delci, ki skozi prostor ali medij nosijo veliko energije. Primer je radioaktivno sevanje alfa (helijeva jedra) in beta (elektroni ali pozitroni), a tudi bolj eksotična sevanja drugih delcev, kot so nevtroni, nevtrini, težki ioni in drugi. V vsakdanjem življenju se večkrat srečujemo z elektromagnetnim valovanjem širokega spektra – od radijskih valov do žarkov gama.
Radioaktivna zaščita
Strah pred 5G so seveda hitro izkoristili tudi prevaranti, ki so začeli prodajati različne »zaščite« pred sevanjem. Ponujali so nalepke za telefone, različne čipe in ploščice, obeske, ogrlice, ključke USB, zapestnice, spalne maske, odeje, različne piramide in kristale ter celo Faradayeve kletke za brezžične usmerjevalnike. O delovanju izdelkov ni bilo nobenih dokazov, prav tako prodajalci razen znanstveno zvenečih nesmislov niso ponudili nobene razlage.
Nizozemska agencija za jedrsko varnost in zaščito pred sevanji (ANVS) je leta 2021 odkrila deset tovrstnih izdelkov, ki so oddajali nevarno ionizirajoče sevanje. Med njimi so bili zapestnica za otroke, ogrlica in maska za spanje in obeski ter trakovi za roke, ki so bili vsi radioaktivni, zato je ANVS odredila prepoved prodaje. Kupce so pozvali, naj izdelke varno shranijo in kontaktirajo ANVS za več informacij o odstranitvi.
Tudi neškodljivi izdelki imajo lahko nasprotni učinek. Različni magneti za telefone in druge naprave, ki motijo signal, v resnici povzročijo povečanje oddajne moči, da telefonu vseeno uspe priklicati bazno postajo. Takšni izdelki izpostavljenost dejansko povečajo, a je ta še vedno daleč pod merljivimi učinki.
Radioaktivna elastika, prodajo katere je ANVS prepovedal. Slika: Rijksinstituut voor Volksgezondheid en Milieu
Elektromagnetna valovanja proizvaja vsak električni naboj, ki se pospešeno giblje. To je že v 60. letih 19. stoletja izpeljal James Clerk Maxwell, ko je postavil sistem enačb za opis električnih in magnetnih polj. Eksperimentalno je nastanek elektromagnetnih valovanj na ta način potrdil Heinrich Hertz. To je še danes način za njihovo ustvarjanje, saj so vse antene zgolj dolgi vodniki, po katerih pospešujemo električne naboje, ki s tem v okolico oddajajo energijo v obliki elektromagnetnega sevanja.
Predstavljamo si jih lahko kot električno in magnetno polje, ki sočasno nihata v prostoru, pravokotno drug na drugega, pri tem pa potujeta v tretji, na oba pravokotni smeri. Elektromagnetno valovanje potuje s hitrostjo svetlobe, ki je v vakuumu 299.792 kilometrov na sekundo, v zraku pa le 0,03 odstotka manjša. Energijo nosi v obliki električnega in magnetnega polja, odvisna pa je od njune frekvence in amplitude.
Ionizirajoča in neionizirajoča sevanja
Energija elektromagnetnih valovanj je odvisna od njihove frekvence in valovne dolžine. Čim višja je frekvenca (ali nižja valovna dolžina), tem več energije nosijo. Radijski valovi, mikrovalovi, infrardeče valovanje in vidna svetloba imajo premalo energije, da bi lahko iz molekul odtrgali elektrone, zato se imenujejo neionizirajoče sevanje. Ultravijolična svetloba, rentgenski žarki in žarki gama pa so že dovolj močni, da prekinjajo kemijske vezi. Ko molekulam izbijajo elektrone, se spremenijo v ione, zato takšno sevanje imenujemo ionizirajoče sevanje.
Nobenega dvoma ni, da je ionizirajoče sevanje škodljivo. Pred ultravijoličnimi žarki se zaščitimo s kremami, rentgenske žarke ustavlja debelejša plast svinca. Ti prodirajo skozi tkivo, zato se uporabljajo za slikanje, prevelika izpostavljenost pa lahko povzroči raka.
Radijski valovi imajo bistveno manjšo energijo in ne morejo povzročiti kemijskih sprememb. Še vedno pa nosijo nekaj energije, ki se lahko absorbira v materialu, skozi katerega potujejo. Mikrovalove vsakodnevno uporabljamo za segrevanje hrane v mikrovalovnih pečicah, radijske pa za prenos informacije.
Agencija za komunikacijska omrežja in storitve (AKOS) je leta 2021 na dražbi razdelila frekvence, ki se danes uporabljajo za 5G. Na voljo so bili pasovi 700, 1500, 2100, 2300 in 3600 MHz in 26 GHz, ki so jih operaterji A1 Slovenija, Telekom Slovenije, T-2 in Telemach razgrabili in zanje odšteli dvakrat več od izklicnih cen.
5G torej nima enega samega frekvenčnega pasu, gre za tehnološko oznako. Omrežja pete generacije definirajo tehnologija in storitve, ne pa frekvence. Resda v praksi večinoma uporablja višje frekvence kot prejšnje generacije, ne pa vedno, a to ni odločilna razlika. Ko govorimo o radijskih valovih, imajo višje frekvence slabši domet, ker jih ovire bolj absorbirajo, a hkrati nudijo večje hitrosti. Povedano drugače, višje frekvence potrebujejo vidno pot (line of sight), nižje frekvence pa zmorejo okoli ovinkov, med krošnjami dreves in skozi stene. Tudi zato operaterji ponujajo 5G na različnih frekvencah, 700 MHz za visoko stopnjo pokritosti, 2,1 in 3,6 GHz pa za velike hitrosti v mestih.
Frekvence in bazne postaje
Pogosto preberemo, da so za 5G na voljo frekvence 700, 1500, 2100, 2300 in 3600 MHz in 26 GHz, a to ni nujno. AKOS je leta 2021 razdelil 15-letne koncesije za frekvence tehnološko nevtralno. To pomeni, da jih lahko operaterji uporabljajo za katerekoli storitve, ki so namenjene končnim uporabnikom, ne nujno 5G. Večina frekvenc se sicer uporablja za 5G, a se lahko to v prihodnosti spremeni, denimo s prihodom 6G.
Najvišjo licencirano frekvenco za 5G, ki znaša 26 GHz, so v Sloveniji prvikrat preizkusili februarja letos. Na Fakulteti za elektrotehniko so s Telekomom Slovenije pokazali prenos podatkov s hitrostjo 2 Gb/s v smeri od uporabnika proti omrežju. Uporaba mikrovalov, kamor sega ta del spektra, omogoča res velike hitrosti in majhne zakasnitve, s čimer je primerna za uporabo na območjih z veliko odjemalci, denimo na koncertih. Glavna težava pa je seveda skromen domet, zato se bo 26 GHz uporabljal le, kjer bo to smiselno.
Test hitrosti 5G v milimetrskem delu spektra (26 GHz) februarja letos. Slika: Telekom Slovenije
Kmalu po začetku vzpostavljanja omrežja 5G so se operaterji začeli pripravljati na izklop starejšega omrežja 3G. Telekom Slovenije ga je izklopil septembra 2022, A1 slabo leto pozneje, medtem ko Telemach ohranja 3G v omejenem obsegu na frekvenci 900 MHz. Razloga za izklop sta cena obratovanja, saj je omrežje energetsko potratno, in varčevanje s frekvencami, ki jih operaterji raje namenjajo za 4G in 5G. Medtem je 2G kot osnovno omrežje za govor in SMS ostal, saj zagotavlja najširšo pokritost in je lahko v izrednih primerih pomembna varovalka.
Povejmo še drugače: bazne postaje za 3G so trošile več energije kot za 4G in 5G, nekaj za pogon električnih komponent in hlajenje, nekaj pa za oddajanje signala. Stroški energije so najpomembnejši obratovalni strošek baznih postaj, zato so operaterji izjemno motivirani, da oddajajo z najmanjšo še zadostno močjo. Moderne bazne postaje so seveda varčnejše od starejših.
Oddajna moč baznih postaj se vseskozi spreminja skupaj z zasedenostjo omrežja in lahko doseže približno kilovat. Pomemben podatek je tudi EIRP (Effective Isotropic Radiated Power) oziroma efektivna izotropna oddajna moč, ki jo antena seva v najmočnejšem snopu, saj antene ne sevajo v vse smeri enako močno.
Povprečna bazna postaja ima EIRP okoli 70–75 dBm, kar je preračunano okoli 50 kW. To ne pomeni, da oddaja s tolikšno močjo, saj številka upošteva antenski dobitek in usmerjeni snop. Dejanska oddajna moč na lokaciji ne presega kilovata. Več baznih postaj tudi ne pomeni večje obremenitve prostora, ampak ponavadi celo manjšo. Če mora bazna postaja pokrivati manjše področje in so telefoni bliže, seva z manjšo močjo. Enako velja tudi za telefone, ki ob komunikaciji z bližnjo bazno postajo oddajajo z manjšo močjo.
Telefon ob telesu
Valovanja se širijo po vseh treh dimenzijah prostora, zato njihova jakost upada s kvadratom oddaljenosti. Če bi stali tik ob bazni postaji, bi na nekaterih mestih presegli dovoljene meje, a v praksi javnost dostopa do njih seveda nima. Ima pa vsakdo dostop do svojega telefona, ki ga med klici prislanja na glavo. Med možgani in telefonom je tedaj kakšen centimeter ali dva.
Vpliv frekvenc pod 6 GHz merimo s SAR (specific absorption rate). Ta podaja moč, ki se absorbira na kilogram tkiva (W/kg), medtem ko se višje frekvence absorbirajo zgolj v zgornjih plasteh, zato je primernejša absorbirana moč na površino, Sab, (W/m2). Mednarodna komisija za varstvo pred neionizirajočimi sevanji (ICNIRP) je zadnje Smernice glede omejevanja izpostavljenosti neionizirajočim sevanjem na frekvenčnem območju od 100 kHz do 300 GHz objavila leta 2020. ICNIRP navaja tri vrste vplivov elektromagnetnih valovanj na zdravje: vzdraženje živcev, sprememba prepustnosti celičnih membran in povišanje temperature. Prvi učinek je prevladujoč pri frekvencah okoli 100 kHz, pri višjih pa izzveni. Drugi se v znanosti izdatno uporablja v obliki nizkofrekvenčnih pulzov. Če so ti dovolj močni in kratki, so za kratek čas celične membrane prepustne. Efekt se lahko pojavi tudi pri stalnih poljih, a zahteva ogromne moči (5 kW/kg), ki so za več velikostnih redov višje od običajnih ravni izpostavljenosti.
Absorpcija elektromagnetnih valov v tkivih jim dovaja energijo, zato se viša temperatura. Pri običajnih ravneh je učinek zanemarljiv, sploh če pomislimo, da na poletni dan sonce sije s 1000 W/m2. Meje ICNIRP za splošno javnost so 2 W/kg za glavo (povprečeno prek 10 g tkiva), 4 W/kg za ude in 0,08 W/kg za celotno telo. Uporaba telefonov se tem vrednostim zgolj približa, učinek baznih postaj pa je zanemarljiv. Velja poudariti, da so pri postavitvi teh mej upoštevali velikanske varnostne faktorje; vzeli so vrednosti, pri katerih so opaženi toplotni učinki, in jih nekajkrat znižali.
Za obremenitev okolja z električnimi in magnetnimi polji zaradi baznih postaj pa so vrednosti določene za I. območje in II. območje. V prvo sodijo stanovanjske soseske, bolnišnice, parki, vrtci in šole ter druga področja, kjer so ljudje prisotni dlje časa, v II. območje pa industrijska, prometa in podobna področja. Mejne vrednosti za II. območje ustrezajo ICNIRP, za I. območje pa so v Sloveniji še desetkrat nižje.
ICNIRP določa meje izpostavljenosti elektromagnetnih valovanjem.
Rak, ki ga ni
Prepričanje, da 5G povzroča raka, je zgolj nadaljevanje strahov, da elektromagnetno valovanje povzroča raka. Ko se je v Sloveniji uvajalo mobilno omrežje prve generacije in kasneje druge, so se pojavljale enake bojazni, le da v prvi polovici 90. let internet še ni bil dovolj razširjen, da bi teorije zarote dobile krila.
Elektromagnetna valovanja sicer imajo fiziološke vplive (vzdraženje živcev, prepustnost celičnih membran, segrevanje tkiva), a so ti opazni šele pri vrednostih, ki za večkrat presegajo zakonske omejitve. Meritve Inštituta za neionizirna sevanja (INIS) na 30 lokacijah v bližini postaj 5G so leta 2022 pokazale, da so obremenitve okolja majhne, omrežje 5G pa prispeva manjši delež. Do danes se je sicer omrežje 5G razširilo, zlasti zaradi 4G, ki ga uporabljamo manj, skupna obremenitev okolja pa ni bistveno spremenjena.
INIS je že večkrat poudaril, da razpoložljive znanstvene raziskave ne kažejo, da je izpostavljenost brezžičnim omrežjem povezana s škodljivimi vplivi na zdravje. Nove tehnologije zaradi manjše porabe energije in možnosti bolj usmerjenega oddajanja dejansko zmanjšujejo obremenitve okolja s sevanjem.
Veliko preplaha je povzročila odločitev Mednarodne agencije za raziskave raka (IARC), ki je leta 2011 radijske valove uvrstila na seznam 2B, kjer so potencialni karcinogeni. IARC vodi sezname 1 (karcinogeni), 2A (verjetno karcinogeni), 2B (potencialno karcinogeni), 3 (premalo podatkov) in 4 (verjetno nekarcinogeni). Na seznamu 2B so tudi bencin in dizelsko gorivo, vložena zelenjava in umetno sladilo aspartam. IARC je to storila zaradi omejenih dokazov študij o povečani pojavnosti glioma, ki bi lahko bila povezana z večjo izpostavljenostjo radijskim valovom v modernem svetu. Dokaze za to vrsto raka so ocenili kot omejene, za ostale vrste raka pa kot nezadostne.
Odločitev IARC je treba razumeti kot previdnostni ukrep, saj velika večina študij ni pokazala nobenih korelacij med uporabo mobilnih telefonov in rakom. Enako je dognala tudi velika študija Interphone, v kateri so spremljali uporabnike telefonov v 13 državah.
Pojavnost gliomov se sicer že več desetletij povečuje za približno odstotek na leto, če preverjamo za starost populacije. Podoben trend opazimo pri rakavih obolenjih nasploh in ga ne moremo povezati z uporabo mobilnih telefonov. Zanimivo je, da se je po letu 2002 trend upočasnil.
Nekaterim ljudem izpostavljenost elektromagnetnim sevanjem dejansko povzroča težave, ki se pojavijo predvsem, kadar za izpostavljenost vedo. O tem piše tudi Svetovna zdravstvena organizacija, ki težave pripisuje drugim dejavnikom, kot so hrup, vibracije in vročina, ali pa tesnobi zaradi prisotnosti novih tehnologij. Dokumentirani pojav je tudi placebov zlobni dvojček nocebo. Ljudje se lahko počutijo slabše in celo opazijo negativne vplive, če verjamejo, da jim neki dejavnik škoduje. Študije kažejo, da ljudje prisotnosti elektromagnetnih polj ne moremo zaznati, sindrom preobčutljivosti pa se razlaga z nocebom.
Resnična zarota
Del zarote 5G se je izkazal za resničnega. Strah pred novo tehnologijo je bil do kolosalnih razsežnosti, ki so dosegle vrhunec z zažiganjem baznih postaj in uradno izjavo Svetovne zdravstvene organizacije, da se humani virusi ne morejo širiti po mobilnih omrežjih, umetno napihnjen. Russia Today je že leta 2019 predvajala več prispevkov, v katerih so svarili pred posledicami 5G za zdravje v povezavi rakom, neplodnostjo in avtizmom.
Evropska unija je proti Russia Today zaradi širjenja propagande, sejanja strahu in manipuliranja leta 2022 uvedla sankcije, v ZDA pa je medijska hiša označena kot tuji agent (foreign agent). Razlog seveda ni 5G, temveč širše dejavnosti, povod pa vojna.
Kasneje so zgodbo pograbili proticepilske skupine in portali za alternativno zdravljenje, ki imajo finančne interese. Z ustvarjanjem strahu so si obetali boljšo prodajo svojih izdelkov za »zaščito«, kar jim je v dobršni meri uspelo. Naposled so zgodbe pograbili še psevdomediji, spletni portali in vplivneži na družbenih omrežjih, ki so si z njimi dvigovali branost, gledanost ali relevantnost. Na koncu so se bili prisiljeni odzvati tudi uveljavljenimi mediji, ki so zarote o 5G poskušali razkrinkavati, kjer je bil Monitor med vodilnimi.
Znanstveniki sicer stežka deklarativno razglasijo, da so radijski valovi neškodljivi, ker znanost pač ne deluje tako. Navsezadnje enake frekvence uporabljamo tudi v mikrovalovni pečici, ki zelo učinkovito zavre vodo v kozarcu, a so tam moči neprimerljivo večje – in zato so mikrovalove pečice obdane s kovinskim ohišjem in perforirano folijo na oknu. Znanstveniki raje ponavljajo, da za škodljivost brezžičnih omrežij ni dokazov, bolj pa se dokazu neškodljivosti ne moremo približati. Stališče vseh mednarodnih in nacionalnih regulatornih ter znanstvenih institucij pa je neizpodbitno: elektromagnetna sevanja zaradi telekomunikacij pod mejnimi vrednostmi na človeka ne vplivajo.
Zatišje
Po burnem začetku desetletja se vendarle zdi, da se je strah pred 5G polegel. Operaterji so omrežje vzpostavili po praktično vsej državi, težav z vandalizmom zaradi 5G pa v nasprotju z zahodno Evropo pri nas ni bilo. Plakatne akcije, deljenje strašilnih letakov (celo v šolah!), agitiranje na družbenih omrežjih in podpisovanje peticij so se umirili.
Čeprav se je gonja proti 5G začela kot popolna kombinacija tehnološkega strahu pred nevidnim, sevanjem, korporacijami in državo, je izzvenela. K temu je pripomoglo tudi stanje permanentne krize v svetu, saj smo vmes zabredli v vojno v Ukrajini, energetsko krizo, vojno v Gazi, ameriške carine in druge pretrese, ki so ponudili bogato bero novega materiala za teorije zarote.
Teorije zarote bodo vedno z nami, od neškodljivih do bolj ali manj škodljivih. 5G je bil zgolj ena etapa, zanesljivo pa ne poslednja. Se vidimo v naslednji bitki!
