Kdo bo mlade učil o datotekah?
V javnosti je zakoreninjena predstava, da so mlajše generacije bolj računalniško pismene, ker so se že rodile v digitalno okolje in so od mladih nog obkrožene z računalniki. Verjetno najbolj klišejski primer je vnuk, ki babici nastavlja brezžični usmerjevalnik in na namizje računalnika doda bližnjice do spletne televizije, Facebooka in brskalnika, ki mora imeti obvezno nastavljeno domačo stran na rtvslo.si ali kaj podobnega.
Pri svojem delu sem že skoraj dve desetletji vsako leto v stiku s študenti naravoslovnih ved – večinoma kemije in biokemije –, ko napravijo prve korake v svet simulacij kemijskih reakcij. To od njih ne zahteva znanja programiranja (skripte delo seveda pohitrijo). Programska oprema za simulacije obstaja, res pa delo z njo poteka prek tekstovnih datotek z vhodnimi podatki in vse skupaj se poganja na Linuxu.
Zadnje desetletje presenečen opažam, da osnovne računalniške kompetence upadajo. Seveda govorim o povprečju, ker se v vsaki generaciji najdejo izjemni študentje, ki prekašajo večino svojih učiteljev vključno z menoj. Pri povprečnem študentu sploh ne mislim na pisanje kode v Pythonu, temveč na osnovno razumevanje delovanja operacijskih sistemov in predvsem njihove uporabe.
Od njih ne zahtevam poznavanja »von Neumannovega modela računalnika«, »razlikovanja podatka od informacije«, »najpogostejših postopkov zgoščevanja podatkov in njihovih lastnosti« ali »zahtev ANSI, ki opredeljujejo podatkovno zbirko«. To so dejansko predmetni cilji pri informatiki, ki sem jih prepisal iz veljavnega učnega načrta za gimnazijo. Zatika se pri najpreprostejših vsakodnevnih operacijah, kot je učinkovito delo z besedilnimi datotekami, denimo kopiranje, preimenovanje, iskanje in zamenjevanje znakov (o regularnih izrazih se seveda ne učimo, čeprav bi marsikaj poenostavili), shranjevanje in premikanje med mapami itd. Vse to se dogaja v operacijskem sistemu, kjer lahko uporabljajo najljubšega (Windows, Linux, Mac). Obvladovanje računalnikov se slabša, digitalna pismenost (spretnost?) upada, še preden sploh pridemo do dela v terminalu, kjer težava ni nepoznavanje ukazov, temveč to, da gre za popolnoma nov koncept zanje.
Količina časa, ki se izgublja pri klikanju na gumbe ležeče in krepko (namesto bližnjic na tipkovnici), neuporabi tabulatorjev in slogov ter seveda ročnem urejanju referenc, je astronomska.
Da ne bom zvenel kot zagrenjeni stari profesor, ki je popil vso pamet tega sveta in se prav po aristotelsko zgraža nad mladino, naj brž pristavim, da me povsem enako bega neučinkovitost vseh generacij pri pisanju. Količina časa, ki se izgublja pri klikanju na gumbe ležeče in krepko (namesto bližnjic na tipkovnici), neuporabi tabulatorjev in slogov ter seveda ročnem urejanju referenc, je astronomska. Brisanje celih besed (Ctrl + Backspace) ali skakanje med njimi (Ctrl + Levo ali Desno) in odstavki (Ctrl + Gor ali Dol) se morda zdi malenkost, a prihrani ogromno časa, ko ga usvojimo do te mere, da se zasidra v podzavest. Ljudje pa še vedno z miško označujejo stavke, namesto da bi uporabili Ctrl + Shift + smerno tipko.
Obtoževanje mladih je neproduktivno in predvsem nepošteno, zato me je kot raziskovalca zanimal vzrok. Vprašal sem, kakšne izkušnje z računalniško tehnologijo imajo. Domislica, da srednje generacije za resne naloge (na primer nakup letalske vozovnice) odpremo »veliki internet«, torej postopek opravimo na (prenosnem) računalniku, mladi pa vse opravijo na pametnih telefonih, ni le prikupen dovtip. Mlade generacije so resda digitalni domorodci, a nikoli niso bili obkroženi z računalniki – njihov svet so pametnimi telefoni. Uporabniška izkušnja na njih pa je kvalitativno drugačna, ker na telefonih uporabljamo aplikacije, ki vso drevesno strukturo, delo z datotekami in ostale tehnične podrobnosti abstrahirajo do nevidnosti. Koncept datoteke in mape je številnim mladim povsem tuj, kaj šele bolj specifični pojmi, kot so navzkrižna sklicevanja, urejanje referenc in vrtilne tabele.
Njihov digitalni svet je drugačen, napačne pa so tudi številne predpostavke in pričakovanja, ki smo jih na tej podlagi gradili. Izpostavljenost tehnologiji se ne prezrcali samodejno v kompetence, temveč je treba te sistematično učiti. Pametne naprave ne učijo uporabe računalnikov in ne dajejo digitalnih kompetenc. Na šolah in fakultetah pa prevečkrat predpostavljamo, da je to naredil že nekdo drug, ali pa, da bodo mladi to znanje usvojili sami. Tega so seveda sposobni, a le če imajo motivacijo in razlog, kar pametne naprave niso.
Dovolil si bom bogokletno zapisati, da računalniška pismenost ni uporaba aplikacij niti ni razumevanje razlik med grafičnimi in centralnimi procesorji – dasiravno ne škodi –, temveč samoumevna uporaba orodij, ki so na voljo. Tudi pri vožnji avtomobila nihče ne gleda na prestavno ročico niti ne išče ročice smernikov. Pisanje besedil ali delo z datotekami mora ljudem postati tako vsakdanje in samoumevno, da preide v mišični spomin in se lahko posvetijo le še vsebini.
To seveda ni moja ugotovitev, saj je že Mark Weiser 1991 vizionarsko dejal, da je najbolj daljnosežna tehnologija tista, ki izgine. To pa se zgodi šele, ko njena uporaba preide v kri. Tega zgolj z izpostavitvijo ni mogoče doseči, nujno je poučevanje. Tudi držanja svinčnika nas je naučila šola.
