Trajnost je velik izziv vseh vrst industrije, ki porabljajo ogromne količine energije. Podatkovni centri niso izjema. Vseeno pa so lahko bolj trajnostno naravnani, ne nazadnje to zahtevajo stranke in regulatorji.
Upravljanje informacijske infrastrukture je in bo tudi v prihodnje ostalo temelj rasti podjetij, posebej ko bodo posledice trenutne recesije odpravljene. Informatikom sicer preteklo leto niti malo ni prizanašalo. Malodane čez noč so morali uvesti ali razširiti delo na daljavo, poskrbeti za zanesljivo povezljivost in odzivnost omrežja ter omrežnih virov. Marsikje je bil izziv že najti ustrezne naprave (beri: prenosnike) za delo na daljavo, saj so zaloge ne le potrošniških prenosnikov, temveč tudi poslovnih hitro pohajale, cene pa rasle. Podjetja imajo v tem pogledu pogosto še več omejitev kot potrošniki. Proračuni za IT so omejeni in pogosto določeni vnaprej, bistvena odstopanja – vsaj navzgor – so zelo redka. Kvečjemu se večkrat zgodi obratno – oddelki v podjetju dobijo nalogo, da morajo zatisniti pas in znižati stroške za desetino ali petino. To pa je v informatiki vendarle težko dosegljivo. Sploh v luči dejstva, da gre večina denarja za opremo in električno energijo, ki jo napaja (in hladi). Pa seveda kadre. Toda krčenje kadrov v času, ko malodane vsakemu podjetju primanjkuje informatikov, spet ne pride v poštev.
Fintech podjetja niso več le izzivalci, ki hodijo po tehnološkem in pravnem robu, temveč vse bolj konkretni tekmeci bankam. Poleg tega niso omejeni na lokalna ali regionalna okolja, številni med njimi imajo preprosto globalne ambicije (in doseg).
Če se še ne, je zadnji čas, da se začnete ukvarjati s 3D-tiskanjem in z aditivno proizvodnjo.
Oznaka 3D je v zadnjem desetletju prehodila dolgo pot, krasila je številne in niti malo si sorodne izdelke. V tokratni številki nas zanima predvsem področje 3D-tiskanja oziroma aditivne proizvodnje, kot ga raje označuje industrija. Ne gre več zgolj za prototipiranje in hobi projekte, pretekla leta so dokazala, da je mogoče s 3D-tiskalniki izdelati marsikaj, kar bi s tradicionalnimi proizvodnimi metodami ostalo nerealizirano.
Ne glede na to, ali so podjetja pripravljena nanjo, je Industrija 5.0 tu. Medtem ko se številna proizvodna podjetja še vedno ubadajo s tem, kako uvesti nove tehnologije za izboljšanje učinkovitosti in produktivnosti v svoje poslovanje, je naslednja faza industrializacije že pred vrati.
Za človeštvom je leto korenitih sprememb, ki se bodo nadaljevale tudi letos. Podjetja in posamezniki smo morali najti načine, kako zanesljivo in varno delati od doma. Tam, kjer je to seveda mogoče. Še največ izzivov, povezanih z zagotavljanjem zdravstvene varnosti, so imela industrijska okolja oziroma proizvodna podjetja. Le redko kje tovarne delujejo brez ljudi. Medtem ko je dajanje ukazov stroju še/že izvedljivo na daljavo, so zalaganje stroja z materialom, njegovo prilagajanje in vzdrževanje (vsaj za zdaj še) tesno povezani s prisotnostjo človeka. Tovarne brez ljudi so torej predvsem teoretični koncept.
Sodobne tehnologije nam olajšajo in pohitrijo delo. Po robotih, ki so letvico produktivnosti »v nebo« dvignili v industriji, dobivamo še robotsko avtomatizacijo poslovnih procesov. Kaj zmorejo programski roboti in česa (še) ne?
Strah pred neuspehom je tisto, kar večino ljudi in podjetij drži v krču, da se nekaterih zadev sploh ne lotijo, denimo digitalne preobrazbe poslovanja. Kar je hudič, saj že vrabčki na vejah čivkajo, da nam brez digitalne preobrazbe živeti ni. Ignorirati je torej ne morejo, niti se slepiti, da se svet okoli njih ne spreminja. Kaj torej storiti?
Medtem ko je večina podjetij prešla s papirnatih dokumentov na digitalne, številna med njimi niso v celoti izkoristila potenciala digitalizacije poslovanja. Tudi zato, ker niso uvedla orodja, ki poskrbi za dokumentni (in procesni) red.
Arhiv
Po kategorijah
