Industrijska revolucija z dušo
Na kratko, glavna razlika med konceptoma industrije 5.0 in 4.0 je osredotočenost prvega na dodajanje »človeškega dotika« strojem in uporabo novih tehnologij za boljše opolnomočenje delavcev. Čeprav je industrija 5.0 nov korak v razvoju industrijske avtomatizacije (strokovnjaki vseeno pričakujejo novo dimenzijo avtomatizacije), bi lahko celo zapisal, da je ta koncept v marsičem »protiindustrijski«. Zakaj?
Industrija 4.0 je imela jasen cilj – avtomatizirati in robotizirati vse, kar se avtomatizirati in robotizirati da. V tem je šla očitno predaleč. Tehnološka gonja, osredotočena na vseobsegajočo avtomatizacijo in implementacijo robotskih ter »kibernetsko-fizičnih« strojev za opravljanje nalog namesto ljudi, ni nujno prinesla želenih rezultatov (beri: izjemne učinkovitosti in natančnosti). Zakaj? Ker so se povsod kazale majhne razpoke, stvari, ki jih pač roboti niso mogli (pred)videti in samodejno ter logično odpraviti. Tovarne prihodnosti, takšne, brez ljudi, torej v praksi nikoli niso zares zaživele. Vsaka proizvodnja je namreč »živa stvar«, in čeprav se zdi precej jasno opredeljena, tudi na proizvodnih tleh prihaja do manjših sprememb, vibracij, odstopanj, ki, če niso pravočasno zaznane in odpravljene, lahko vodijo do neželenih rezultatov. Kdo bo to zaznal, videl, razumel in popravil bolje kot človek?
To še ne pomeni, da je z vizijo pametnih tovarn in digitalnega gospodarstva konec. Prav je, da smo ljudje spoznali svojo zmoto in jo bomo popravili. Osebno sem bil ob poglabljanju v koncept industrije 5.0 malodane šokiran nad nečim drugim: nad dodajanjem družbene širine. Smo mar šli spet predaleč? Čas bo pokazal.
Industrija 5.0 v svojem bistvu izraža premik od osredotočenosti na ekonomsko vrednost k osredotočenosti na družbeno vrednost in premik osredotočenosti od dobička k blaginji in dobremu počutju. V teoriji, seveda. Pozivi k večjemu poudarku na družbenih vrednotah v industrijskih okoljih in splošni blaginji so stari toliko kot kapitalizem sam, le da v trenutno gospodarsko-politični situaciji lažje dosežejo ušesa ljudi. Tako smo v zadnjih desetletjih »dobili« družbeno in okoljsko odgovornost podjetij pa vključujoča delovna mesta itd. Kar je povsem novo, vsaj za proizvodna podjetja, je postavljanje ljudi in planeta pred dobiček in rast. In to v središče same definicije moderne industrije. Kaj takega sem prej zasledil le pri nekaterih japonskih podjetjih. Zdaj pa širša družba malodane zahteva radikalno preoblikovanje osrednjih ciljev industrije.
Ker sodobni in ozaveščeni potrošniki ne bodo kupovali stvari od podjetij, ki niso prijazna do delavcev, okolja, živali … Morebiti se pa res zgodi zasuk perspektive in ljudje ne bodo več služili organizacijam, temveč bomo dobili organizacije, ki služijo ljudem. Upanje umira zadnje, pravijo.
Poleg tega naj bi odpornost postala eden od treh stebrov industrije 5.0, saj danes vse nas skrbijo »krhke« dobavne verige in podjetja, ki se (pre)počasi prilagajajo spremembam. Bo mar nova kombinacija tehnoloških inovacij in opolnomočenih zaposlenih sposobna predvideti te spremembe in se odzvati nanje ali pa se pravočasno in sistematično nekaj naučiti iz vsake krize in s tem zagotoviti stabilno in trajnostno delovanje podjetij? Bomo videli.
