V svetu, kjer algoritmi (že) odločajo namesto ljudi in kjer je resnica shranjena v neskončnih zbirkah ničel in enic, stojijo tihi velikani – podatkovni centri. Ti niso le infrastrukturne postaje digitalne civilizacije, temveč metaforične katedrale sodobnosti: prostori, kjer človeštvo časti znanje, povezljivost in hitrost obdelave podatkov. V njih ne boste slišali molitev, temveč šum prezračevalnih sistemov in brnenje elektronskih sklopov sistemov napajanja.
V svetu, ki diha v ritmu električnih impulzov, so podatkovni centri postali svetišča sodobne družbe. V njih ni molitev, temveč transakcije. Ni poslikanih stekel, temveč svetlobni podpis notranjosti krojijo LED-sijalke. V njih se ne časti bogov, temveč informacije. In kljub tej navidezni veličini, kljub milijardam (podatkov in evrov), ki tečejo skozi njihove optične žile, nekaj »ne štima«. Nekaj temeljnega, tihega, a nezanemarljivega. Kaj je torej danes narobe s podatkovnimi centri?
Verjetno ste že slišali analogijo, da je posel močno podoben športu. Tudi v podjetju sestavite najboljšo mogočo ekipo sodelavcev in jo »postavite na igrišče« oziroma pošljete na tržišče s strategijo, za katero upate, da bo zmagovalna. Sir Alex Ferguson, legendarni trener prav tako legendarnega nogometnega kluba Manchester United, je že pred desetletji izjavil, da ima pot do uspeha opraviti z odpravo čim večjega števila presenečenj, saj je življenje polno nepričakovanih dogodkov. Povedano drugače: gre za to, da se stvari v praksi spreminjajo in da mora podjetje včasih (in čedalje pogosteje) prilagoditi svojo strategijo, da bi zmag(ov)alo.
Kakovost podatkov in informacij še kako vpliva na odločanje v različnih panogah. Področje podatkovne znanosti se spopada z novimi izzivi in priložnostmi ne le glede zbiranja in analize podatkov, temveč tudi razumevanja in rabe pri poslovnih uporabnikih.
E-trgovina bo kmalu predstavljala četrtino vse maloprodaje, pri čemer več kot tretjina (37 odstotkov) potrošnikov spletne nakupe že opravlja tedensko.
Drži, da je pandemija pospešila vlaganja v svet IT, da smo lahko delali in se izobraževali na daljavo. Nekaj od teh navad smo ohranili še danes. Torej smo sebi in drugim dokazali, da se spremembe da uvesti. Ampak zdi se mi, da se hitro vračamo na stara pota, vsaj kar zadeva digitalno preobrazbo. Pravilno smo postavili en košček, a mozaik je še velik.
Novotarij in odprtih vprašanj v svetu CAD in CAM je čedalje več. A zdi se, da tudi konkretnih odgovorov ...
Tehnološke napovedi so vedno tvegane, a o stavku iz naslova niti malo ne dvomim. 3D-tiskanje ni muha enodnevnica, temveč konkretna, oprijemljiva tehnologija s prav takšnimi rezultati – izdelki, ki jih lahko vzamemo v roke, uporabljamo ali pa nekam vgradimo. Omejitev za 3D-tiskanje je iz leta v leto manj, saj vstopa na vedno nova področja. Ne le v industriji in domačem okolju, temveč celo v medicini, kjer se zdijo preboji pravzaprav na ravni filmov žanra znanstvene fantastike. Vsaj tako jaz gledam na 3D-tiskanje žil in celotnih organov.
Kaj bo prej množično razširjeno – brezpapirno poslovanje ali samovozeči avtomobili? Če bi sodili po trenutnem stanju, potem se zdi brezpapirno poslovanje prej uresničljiv ideal, saj ga je nekaterim podjetjem že uspelo doseči, povsem avtonomne vožnje, razen v precej natančno določenih pogojih in okoljih, pa pač še ne. Toda če hkrati pomislimo na to, da po svetu še vedno natisnemo okoli 50 bilijonov dokumentov letno, pa v to številko seveda niso všteti vsi časopisi, revije, navodila za uporabo izdelkov in cel kup drugih vsebin na papirju, je družba od vseprisotnega brezpapirnega poslovanja vendarle še zelo zelo daleč.
Tiskanje je danes dinamična mešanica inovativnosti, trajnosti in na stranke osredotočenih rešitev. Ti trendi ne kažejo le tehnološkega napredka proizvajalcev tiskalnikov, temveč tudi njihovo globlje razumevanje potreb strank in okoljske odgovornosti.
Arhiv
Po kategorijah
