Absolutno tih računalnik je le tisti, katerega komponente nimajo gibljivih delov. Tak računalnik je sicer mogoče sestaviti, a bo omejen z zmogljivostmi in predvsem pregrešno drag glede na zmogljivosti, ki jih ponuja. A z nekaj skrbnega načrtovanja si že pred nakupom lahko ustvarimo razmeroma tih sistem, ki ga po potrebi lahko še dodatno utišamo brez večjega vpliva na zmogljivosti. Pripravili smo vodnik, po katerem si lahko vsakdo sestavi (oziroma kupi) tih računalnik.
Če sodite med najbolj neučakane uporabnike računalniških novosti, ste operacijski sistem Microsoft Windows 8, pa čeprav le v preizkusni različici, že namestili. Verjamemo, da je med vami precej uporabnikov, ki jim zadnja novotarija iz Redmonda ni všeč, in bi raje ostali pri "klasičnem" uporabniškem vmesniku in starejšem operacijskem sistemu, s katerim ste delali doslej.
Napredni uporabniki si želimo vedno zmogljivejših komponent. Zmogljivosti procesorjev in grafičnih kartic se strmo večajo, pogoni SSD so bliskovito hitri. Kaj pa druge komponente? Računalniški monitor je bržkone najpomembnejši stik uporabnika z računalnikom, a le redko kdo si omisli monitor, ki je večji in dražji od računalnika. Dokler na "sceno" ne stopijo Korejci in naredijo sicer napredne tehnologije cenovno dostopne.
Danes prenosni računalniki po prodaji že prehitevajo namizne računalnike, zato je prav, da preverimo, kako se vanje vgrajeni procesorji odrežejo pri zahtevnejših opravilih. Ne nazadnje napredni uporabniki tudi od prenosnikov kdaj pa kdaj zahtevajo, da napnejo vse mišice in naloge opravijo kar se da hitro. Praktični preizkus kaže, da procesorji v prenosnikih pridelajo še največ hitrostnega zaostanka prav zaradi nižjih delovnih frekvenc.
Dobrega računalniškega sistema ne zagotavlja le hiter procesor, temveč zanj poskrbi predvsem osnovna plošča. Nanjo namreč vgradimo in povežemo vse komponente, zato pri nakupu t. i. temeljnega kamna sistema ne gre pretirano varčevati. Sodobne osnovne plošče postajajo prava umetniška dela, zato nas ne čudi, da cene nekaterih primerkov presegajo cene samih procesorjev.
Ob sodobnih procesorjih, ki so resnično zelo zmogljivi, se poraja vprašanje, zakaj iz njih iztisniti še zadnje atome moči. Med manjšo skupnostjo uporabnikov pa postaja vedno bolj priljubljena metoda doseganja kar najnižje možne porabe brez zmanjšanja zmogljivosti procesorja. Tak "eko" preizkus smo opravili tudi mi.
Začenjamo predstavitev posameznih razredov in arhitekture procesorjev, rezultate posameznih preizkusov in po posameznih modelih pa si bomo ogledali kasneje.
Računalniška sestavina, znana pod imenom osrednji procesor, je v zadnjih letih močno napredovala. Prav po zaslugi procesorjev imajo sodobni računalniki skoraj takšne zmogljivosti, kot so jih imeli pred desetletji le superračunalniki, veliki kot povprečno stanovanje v bloku.
Priznajmo si. Danes je največ večpredstavnih vsebin prav v računalnikih uporabnikov, saj jih ti tja spravijo na najrazličnejše načine. Najpogosteje s prenosi iz spleta. A vsebine bi raje kot na računalniškem monitorju gledali na velikem zaslonu - bodisi televizorju ali pa projektorju. Za vse imamo rešitev.
Povezava med sodobnim televizorjem ali projektorjem in izvorom slike še zdaleč ni nepomembna. Klasični katodni televizorji standardne ločljivosti so bili pri tem še najmanj občutljivi, saj so na njih praktično vsi danes dostopni viri slike videti dobro ali zelo dobro, ne glede na to, s kakšnimi kabli povežemo opremo. Pri digitalnih televizorjih in projektorjih polne visoke ločljivosti ter visoko ločljivih virih slike pa moramo paziti na ustrezne povezave opreme, saj bogatim vsebinam drugače kaj hitro lahko pristrežemo krila.
Arhiv
Po kategorijah
Po avtorjih
