Objavljeno: 27.1.2015 | Avtor: Miran Varga | Monitor Februar 2015

Integrirano vezje, ki je spremenilo svet

Podjetje Fairchild Semiconductor je ustvarilo sodobno industrijo polprevodnikov. Mojstri obdelave silicija in germanija ter elektronskih vezij so si za več let podredili polprevodniško industrijo, nato pa v svojem inovativnem zanosu pozabili, da v realnem svetu štejejo predvsem kakovostno izdelani in prodani  izdelki, ne zgolj vrhunske zamisli in načrti.

Družbo Fairchild Semiconductor je septembra 1957 ustvarilo osem prebežnikov iz podjetja Shockley Transistor Laboratories. William Shockley, soizumitelj tranzistorja, po njihovem mnenju podjetja ni vodil v pravo smer, svojo vizijo razvoja računalniške industrije so namreč videli drugače. Pet nadarjenih mladih znanstvenikov in trije inženirji so razvijali silicijev tranzistor, Robert Noyce je bil celo direktor razvoja v podjetju. Ta ekipa je s svojimi zamislimi hitro omrežila tudi dva bankirja in skoraj lastnoročno poskrbela za nastanek skladov tveganega kapitala, ki še danes pomagajo podjetjem z dobrimi idejami te spraviti na trg.

Čas za vstop na polprevodniški trg je bil idealen, trg se je samo leto dni prej povečal za 105 odstotkov, proizvodnja tranzistorjev pa za 175 odstotkov. Bančnik Bud Coyle je ekipo znanstvenikov mimogrede omenil tudi milijonarju Shermanu Fairchildu, takrat največjemu družbeniku korporacije IBM in lastniku številnih drugih tehnoloških podjetij. Z njegovo podporo so se podjetju Fairchild Semiconductor Corporation takoj odprla vsa vrata, pa tudi ekipa je imela ustrezne izdelke že pripravljene za množično proizvodnjo, saj so jih za Shockleyjevim hrbtom razvijali že poldrugo leto.

V Fairchild Semiconductor so začeli svojo odmevno pot številni veleumi računalniške industrije.

V Fairchild Semiconductor so začeli svojo odmevno pot številni veleumi računalniške industrije.

Zagonsko podjetje kot tehnični velikan

Podjetje Fairchild Camera and Instrument je v hčerinsko družbo vložilo 1,38 milijona dolarjev in tako pridobilo ključno glasovalno pravico ter tudi možnost popolnega odkupa podjetja v naslednjih letih. Noyce ni bil le obraz podjetja in direktor, vsaj polovico svojega časa je preživel tudi kot vodja raziskav in razvoja ter pomagal sodelavcem. V začetku leta 1959 je patentiral zamisel integriranega vezja, ki je danes del sredice vsakega procesorja in druge elektronske naprave. Njegova zamisel je bila, da bi na elektronsko vezje z različnimi metodami lahko postavili tranzistorje, upore in kondenzatorje ter tako pridobili hitrejšo, cenejšo in zanesljivejšo napravo. Podjetju Fairchild Semiconductor je to tudi uspelo in za vedno spremenilo industrijo elektronskih naprav.

Noyce se je nato posvetil predvsem vodenju podjetja, nadaljnji razvoj (seveda pod njegovim budnim nadzorom) pa zaupal sodelavcu Gordonu Mooru. Leta 1959 podjetje še ni slutilo, kakšen uspeh se mu obeta, saj so kompleksni postopki izdelave integriranih vezij v najboljšem primeru iz rezine silicija pridobili okoli 50 vezij, pri čemer jih v začetku precej niti ni delovalo. A Fairchild Semiconductor je bil tehnološki vodja, s svojo stopnjo tehničnega napredka je premagal vse konkurente.

Upravljanje rasti

Že naslednje leto se je začela strma rast, ki je skoraj šest let podirala rekord za rekordom. Podjetje je izdelovalo dvodimenzionalne tranzistorje in jih prodajalo po ceni 1,5 dolarja, pri čemer je bila marža izjemnih 91 odstotkov (vsak tranzistor je podjetje stal le 13 centov). Do septembra 1959 je podjetje že prodalo za 6,5 milijona dolarjev izdelkov in kar za 13-krat preseglo prodajo prejšnjega leta. Matična družba Fairchild Camera and Instrument je zato zaslutila svojo priložnost in skladno s pogodbo za tri milijone dolarjev odkupila podjetje, ki je tako postalo eden izmed njenih oddelkov.

Vsega nekaj tednov po nakupu se je vrednost delnic že podvojila. Rast proizvodnje se je strmo večala, podjetje je integrirana vezja izdelovalo na kar sedmih lokacijah, proizvodni prostori pa so se raztezali čez neverjetnih 18.600 kvadratnih metrov. Fairchild Camera and Instrument je leta 1961 ustvarilo za kar 92 milijonov dolarjev prihodkov in zdrav dobiček. Leto zatem je prineslo še dodatno 10-odstotno rast prodaje in 14-odstotno rast dobička, družba pa je zaposlovala že 7400 ljudi.

Fairchild je izdeloval tudi veliko čipov za računalnike.

Fairchild je izdeloval tudi veliko čipov za računalnike.

Leto 1965 se je izkazalo za magično. V prvih desetih mesecih se je cena delnice podjetja zvišala kar za 447 odstotkov, samo oktobra za 50 odstotnih točk. Prodaja je podirala vse rekorde, dodaten vir prihodkov družbe pa so bili tudi številni patenti, za katere so konkurenti plačevali licenčnine. Ob koncu leta sta bila po številu izdelanih polprevodnikov pred Fairchildom le giganta Texas Instruments in Motorola. Število konkurentov se je večalo, saj so v polprevodniškem poslu vsi videli priložnost za dober zaslužek. Ameriška podjetja so med letoma 1957 in 1965 prodajo polprevodniških elementov povečala za kar 275-krat.

Proizvodne težave

Hitra rast je prinesla tudi številne izzive. Podjetje je stalno iskalo nove zaposlene in prostore, v katerih bi ti delali. V šestdesetih letih so imeli številni izdelovalci velike težave s prenosom razvojnih zamisli v proizvodno prakso. Fairchild ni bil izjema. Tudi v njegovih tovarnah so nekateri elementi odpovedovali brez očitnega razloga, po industriji pa sta se razširila izraza rožnata kuga in rdeča smrt, ki sta označevala resne težave v proizvodnih procesih. Iskanje rešitev je dodatno otežilo to, da je imelo podjetje razvojni oddelek že od leta 1961 v mestu Palo Alto, proizvodnjo pa v mestu Mountain View.

Proizvodne težave so prestrašile pomembne inženirje. Polovica ustanoviteljev je podjetje zapustila pred letom 1961, pri čemer so v naslednjih letih ustanovili kar 25 še danes prepoznavnih tehnoloških podjetij. Med razlogi za odhod je bila predvsem nepripravljenost matične družbe, da bi ključne inženirje nagradila z delnicami podjetja (in tako kupila njihovo zvestobo), čeprav sta Moore in Noyce to venomer zahtevala. Dodatno je olje na ogenj prilivala borza, kjer so (celo novo ustanovljena) podjetja s področja elektronike zasipali z denarjem in od njih pričakovali bajne dobičke. Inženirji so videli priložnost predvsem v tem, da je moč sorodna elektronska vezja sestaviti z različnimi kombinacijami tranzistorjev, uporov in diod, na trgu pa je vladala tudi pravcata vojna materialov, kjer sta se za prevlado bojevala silicij in germanij. Pritisk na cene tiskanih vezij je postal neznosen, v nekaj letih so skoraj vsi izdelovalci polprevodnikov doživeli izgubo.

K sreči je kultura inoviranja ostala. Strokovnjaki ocenjujejo, da so razvojni laboratoriji oddelka Fairchild Semiconductor med letoma 1960 in 1977 prispevali kar 16 odstotkov vseh inovacij s področja polprevodniških tehnologij. Leta 1963 so v podjetju presenetili celotno industrijo z odprtjem tovarne in preizkusnega središča v Hongkongu, temu zgledu so hitro sledili tudi drugi računalniški velikani in leta pozneje skorajda ves svet.

Tranzistorji so se vedno prodajali kot vroče žemljice.

Tranzistorji so se vedno prodajali kot vroče žemljice.

Težaven prehod v novo dobo

Sredi 60. let si je Semiconductor zelo prizadeval postati podjetje, ki bi izdelovalo celovite elektronske naprave in ne zgolj njihovih gradnikov. Čeprav je podjetje na teden izdelalo več sto tisoč naprav, je v svojem bistvu še vedno delovalo kot majhno podjetje. Šepala je predvsem koordinacija nalog, ki je že v preteklosti povzročila velika razhajanja med razvojnim in proizvodnim delom podjetja. Leta 1965 so Noyceu zaupali mesto podpredsednika družbe Camera and Instrument, vodenje oddelka Semiconductor pa je prevzel Charlie Sporck. Noyce je vedno več časa preživljal ob reševanju izzivov družbe na vzhodni strani ZDA, medtem pa se je prepad v oddelku Semiconductor samo poglabljal. Moore je s sodelavci sicer razvil proces združevanja železovega oksida s silicijem, a so zamude pri vpeljavi tega v proizvodnjo pomenile, da so jih konkurentje prehiteli.

Do konca leta 1966 je bilo podjetje že v resnih težavah, na trenutke je zmoglo strankam dostaviti le tretjino naročenih izdelkov. Trg je to spregledal in ugled podjetja je začel plahneti. Podjetje v težavah je že marca 1967 zapustil Sporck in s seboj »vzel« tudi vrsto ključnih inženirjev (v nekaj mesecih se jih je za Sporckom v National Semiconductor preselilo kar 35!). Sledil je pravcati kadrovski plaz, številni zaposleni so zapustili podjetje in sprejeli mamljive ponudbe konkurentov ali pa poizkusili srečo in znanje v lastno ustanovljenih družbah.

V tretjem četrtletju je družba Fairchild Camera and Instrument doživela kar 95,5-odstotni padec dobička glede na preteklo leto, ob koncu leta pa se je podjetje že borilo za obstanek. V tej bitki je Fairchild s pomočjo Noycea in neverjetno nespodobne finančne ponudbe »ukradel« Motorolinega Lesterja Hogana (in z njim tudi četo inženirjev) ter ga postavil za direktorja oddelka Semiconductor. Izčrpani Noyce je imel dovolj bitk z vodstvom in je konec junija 1968 zapustil podjetje. Le mesec pozneje je z Moorom ustanovil podjetje N-M Electronics, ki se je ukvarjalo s pomnilnikom in se kmalu preimenovalo v Intel.

Eden zadnjih Fairchildovih izdelkov s področja  potrošniške elektronike je bila tudi igralna konzola.

Eden zadnjih Fairchildovih izdelkov s področja potrošniške elektronike je bila tudi igralna konzola.

Ustvarjalno uničevanje

Podjetje Fairchild Semiconductor je vso svojo zgodovino gradilo na temelju, ki so ga ustanovitelji »pobrali« že v laboratorijih družbe Bell in nato izpopolnili do obisti. Sprva izjemno učinkovite proizvodne tehnologije so pozneje izgubile prednost pred inovativnimi marketinškimi pristopi, proizvodna disciplina pa je šepala. Pomagalo ni niti to, da je imel razvojni oddelek v očeh vodilnih vedno prednost pred proizvodnjo, čeprav zaradi različnih težav številne inovacije niso ugledale kaj več od prototipne faze. Fairchildov problem je bil v tem, da je inovativna kultura oblikovala predvsem inženirske dosežke, pozabila pa na pomembnost same izvedbe/proizvodnje. A brez zalog dobrih izdelkov in naročil zanje ni moč preživeti.

70. leta so bila za Fairchild polna težav. Hoganovo novačenje Motorolinih inženirjev je podjetju nakopalo resno tožbo, a jo je sodišče leta 1973 razsodilo v Fairchildovo korist. Fairchild je svojo srečo preizkušal na različnih področjih, podjetje je leta 1973 razvilo prvi slikovni senzor CCD, a je njegovo tržno uveljavitev pokopala splošna gospodarska recesija, ki je sledila naftni krizi. Podjetje se je poizkusilo tudi na področju mikroprocesorjev. Opogumljeno z uspehom Intelovega 8008 je tudi samo razvilo 8-bitni procesor Fairchild F8, a njegova nenavadna arhitektura ni doživela dobrega sprejema na trgu. Naslednja bilka, ki so se je poskušali oprijeti, so bile igralne konzole. Fairchild Video Entertainment System (VES), ki je kot prvi uporabljal kartuše ROM za igre, je veliko obetal, a ga je nato povsem povozil Atarijev VCS. Fairchild se je zatem usmeril predvsem v rešitve s področja vesolja in vojske, a že leta 1979 sklenil  poslovno pot – za 425 milijonov dolarjev je podjetje kupila naftna družba Schlumberger Limited.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki

Monitor na Facebooku

Monitor TV na YouTube

IFGReUcIHk4

  • Polja označena z * je potrebno obvezno izpolniti
  • Pošlji