RAID (redundant array of independent disks) je kratica, ki označuje več diskov, povezanih v eno virtualno polje – zunanje naprave jih tako zaznavajo kot en velik disk. Različna polja se označujejo s številkami v imenu, izjema je le način JBOD, Just a Bunch of Drives, ki diskov sploh ne poveže v polje, temveč prikaže vsakega zase.
Ljubljana, za Bežigradom, v uredništvu Monitorja. V ponedeljek dopoldne takoj po prvomajskih počitnicah dobim klic, da eden izmed pomembnejših strežnikov v podjetju ne deluje. Na daljavo se ne oglaša, stopim zadaj do strežnika, tam zagledam sporočilo: »boot device not found«. S sodelavcem se spogledava in nobeden si ne upa na glas vprašati, koliko je stara zadnja rezervna kopija …
Zdaj, ko (že) vemo, da je NAS nekaj, kar v domačem krajevnem omrežju bolj ali manj nujno potrebujemo, se posvetimo podrobnostim. Kako je NAS sploh videti, po čem se med seboj ločijo različni modeli in predvsem – na podlagi česa se odločati pri nakupu.
Omrežni diski NAS za marsikoga sodijo k profesionalni omrežni opremi – torej naj bi šlo za opremo, namenjeno podjetjem, morda tudi kakim računalniškim navdušencem. A danes imamo vsi vedno več digitalnih podatkov, za katere vse prerado zmanjka prostora, zato izdelovalci naprav NAS vse bolj merijo tudi na domače uporabnike.
Najosnovnejša je izbira med brizgalnim ali laserskim modelom, ki se ločita po tehnologiji izpisa, to pa potegne za seboj druge, za končnega uporabnika pomembne lastnosti. Brizgalni tiskalniki dobesedno brizgajo barvo na papir. V tiskalni glavi imajo več majhnih šob (premera nekaj mikrometrov), prek njih se izstrelijo kapljice barvila na papir. Glava se pomika levo in desno, s tem zajamemo celotno širino papirja (na voljo so tudi že modeli, ki imajo glavo, ki prekrije celotno širino papirja, a zaenkrat še ne gre za naprave, ki bi bile v široki proizvodnji).
Čeprav v Monitorju redno preizkušamo tiskalnike, jih sami v resnici zelo malo uporabljamo. V zadnjih letih se nam zdi, da se potreba po tiskanju vedno bolj manjša, saj imamo zaradi vse bolj razširjenega dostopa do spleta svoje dokumente vedno pri roki.
Trga najcenejših fotoaparatov bolj ali manj ni več, nadomestili so ga pametni telefoni. O teh pišemo na drugih straneh tokratne številke, vsak izmed vrhunskih modelov ima tudi bolj ali manj vrhunski ali pa vsaj »vrhunski« fotoaparat. Kaj pa, če s telefonskim fotografiranjem nismo zadovoljni? Ne sije vedno sonce? Potrebujemo zoom? Bliskavico?
Vprašanja bralcev o nakupu različnih vrst fotoaparatov so vsekakor med pogostejšimi. Žal pa je vedno ista težava – vsi bi imeli (skoraj) vse. Torej hiter fotoaparat, ki bi bil dober v temi, ki bi lahko slikal tako pri širokem kotu kot na daleč, ki hkrati ne bi bil prevelik (če se da, naj bo žepen) in ne predrag. Uporabniki želijo fotografirati koncerte, družinske večerje, otroke med igro, potovanja, vse z enim aparatom.
Toshibin Satellite L875 (s podoznako 12J) je razmeroma poceni prenosnik, vsaj glede na konkurenco oziroma velikostni razred. Gre za model, namenjen manj zahtevnim domačim uporabnikom, ki nimajo kakih posebnih zahtev, obenem pa želijo solidno kakovost.
Zadnjih nekaj let domači uporabniki za svoje računalniške potrebe vse bolj zapuščajo navadne namizne računalnike in prehajajo na mobilnejše rešitve. Največ gre seveda za prenosnike, v podporni vlogi pa se vedno bolj znajdejo tudi pametni telefoni in tablice. Potrebe uporabnikov se v tem času niso bistveno spremenile, a so prenosniki po zmogljivostih že nekaj let povsem enakovredni namiznim modelom.
Arhiv
Po kategorijah
Po avtorjih
