Internet je postal največji medij za oglaševanje. Reki denarja, ki se zliva vanj, sledijo ljudje z različnimi vzgibi, interesi in moralnimi standardi. Del te reke želijo v svoje ponore preusmeriti upravljavci spletnih strani, ki se pretvarjajo, da so novičarski portali. Z nakupom prometa in objavljanjem recikliranih nekajvrstičnic vsaj za kratek čas pretentajo oglaševalske velikane. Škoda se meri v milijardah.
Četudi nismo nikoli slišali zanje, nekatera ameriška podjetja vedo, koliko smo stari, kaj nas zanima, kje delamo in katere spletne strani obiskujemo. Te podatke prodajajo oglaševalcem, ki z veseljem strežejo ciljane oglase. Edina rešitev je izklop piškotkov, ob čemer pa polovica spleta neha normalno delovati. Do sistemske rešitve, ki je ni na vidiku, smo prepuščeni sami sebi.
Četudi na domačih ali pisarniških računalnikih še vedno v prepričljivi večini teče Windows, oblikovalci pa nadpovprečno posegajo po Applovih izdelkih, so naša življenja na dnevni ravni neločljivo prepletena z odprtokodnim operacijskim sistemom, ki je prehodil pot iz finskega študentskega doma do žepa slehernika in robov znanega vesolja. Danes pingvina uporabljamo vsakdan, ne da bi se tega sploh zavedali; marsikdo tudi v prvih in zadnjih minutah dneva.
Vsi novi modeli dražjih pametnih telefonov že nekaj časa podpirajo brezžično polnjenje. To še ne pomeni, da lahko telefon za polnjenje naključno zalučamo v sobo, lahko pa ga odložimo na podstavek brez vtikanja kablov. Tehnologija je standardizirana in presenetljivo zrela, hitrosti pa povsem spodobne.
Mesta, kjer pametna tehnologija, različni senzorji in merilniki, umetna inteligenca ter algoritmi skrbijo za uglašeno delovanje, smo doslej poznali iz futurističnih filmov. Toda v resnici prihodnost že trka na vrata. Tehnologijo za pametna mesta so že razvili, prve praktične demonstracije pa imamo tudi že v Sloveniji. Telekom Slovenije in A1 sta nekaj mest po Sloveniji opremila s pametnimi tehnologijami, v načrtu pa so širitve še drugam.
Z razvojem družabnih omrežij so na internet priplavala skladišča osebnih podatkov, kot jih še ni bilo. Z vsemi podrobnostmi naših življenj prostovoljno napolnjeni profili so mikavna tarča za hekerje, ki v številnih primerih sploh ne potrebujejo posebnega znanja. Še največkrat vpisne podatke uporabniki nevede izdajo sami.
Niso vsi hekerji plemeniti aktivisti, ki se zavzemajo za transparentnost in varnost ter vse ranljivosti javijo proizvajalcem in podrobnosti ne razkrivajo svetu, dokler niso popravljene. Niti niso vsi hekerji manijaki, ki želijo onesposobiti jedrske elektrarne in prebirati vojaške skrivnosti na domačih računalniki. Nekateri so zgolj oportunisti, ki odkrivajo in prodajajo varnostne ranljivosti, ki jih različne organizacije, države in kriminalno podzemlje bogato odkupujejo.
Niso vsi hekerji kriminalci, ki želijo konec sveta, kot ga poznamo, ali, danes še pogosteje, mastno zaslužiti. Hekerji, ki se držijo etičnega kodeksa, delajo v dogovoru ter svoja odkritja odgovorno delijo s proizvajalci programske in stroje opreme, so v resnici izjemno pomemben člen informacijske varnosti. Prijelo se jih je ime beli klobuki.
Že o računalnikarjih krožijo v javnosti zelo popačene podobe, še slabše pa je poznavanje hekanja. K temu ne pripomore dejstvo, da termina ni ne v slovenski zakonodaji ne v standardnih slovenskih slovarjih. Če dodamo še vrsto sorodnih pojmov, kot so na primer krekerji, je zmeda popolna. Kaj sploh je hekanje in kdo so hekerji? So to dobri ali slabi fantje in dekleta? In zakaj so nekateri aktivisti?
V nekih drugih časih je bilo samoumevno, da bomo pokvarjene stroje popravili, pogosto sami. S prihodom elektronske revolucije se je to zavedanje spremenilo in nenadoma smo dobili kopico naprav, ki se jih popraviti ne izplača. Nekateri proizvajalci pa so šli še korak dlje in domača popravila namenoma preprečujejo. Začel se je boj za pravico do popravila.
Arhiv
Po kategorijah
Po avtorjih
