Zum proti megapikam

Objavljeno: 25.12.2005 22:48 | Avtor: Nikolaj Pečenko | Kategorija: Nasveti | Revija: December 2005

Dolgo časa je veljalo, da je digitalni zum na fotoaparatu najbolje kar takoj izklopiti, da bi fotografa ne spravljal v nepotrebno skušnjavo. A časi se spreminjajo in odkar imajo tudi fotoaparati, namenjeni manj zahtevnim ljubiteljem, tipala s sedmimi ali osmimi megapikami, se marsikdo sprašuje, ali digitalni zum morda vendarle ni tako zelo odveč.

Vprašanje je na prvi pogled sicer nekoliko akademsko, a če ravno kupujete nov fotoaparat, ste verjetno opazili, da lahko v trgovinah za podoben denar dobimo enostavnejše modele s 7 ali 8 megapikami ločljivosti in tri- ali štirikratnim zumom, ter tiste, ki imajo sicer tipala s samo 4 ali 5 megapikami, a zato vgrajene zmogljivejše, 8-, 10- ali celo 12-kratne zume.

Razmišljali bi torej lahko nekako takole. Če ima fotoaparat dovolj veliko zalogo megapik, jih lahko, če se pokaže potreba, nekaj žrtvujemo, sliko povečamo in tako povečamo doseg zuma, nasprotno pa seveda ni mogoče, saj ločljivosti ne moremo povečati. Da bi nas kdo zdaj ne držal po nepotrebnem za besedo, hitro zapišimo, da z grafičnim programom ločljivost sicer lahko tudi povečamo, a je to precej nesmiselno početje, saj podrobnosti, ki jih na fotografiji ni, s tem ne moremo pričarati.

Skratka, če privzamemo, da so druge lastnosti fotoaparata enake, poskušamo odgovoriti na vprašanje, ali se je bolje odločiti za takega z večjo ločljivostjo in manjšim zumom ali takega z manjšo ločljivostjo in večjim zumom.

Teorija

Za začetek si oglejmo, koliko sploh lahko s povečevanjem na račun ločljivosti povečamo doseg zuma. Osem megapik je 1,6-krat več kakor pet, vendar moramo razmišljati ploščinsko. To pomeni, da je posamezna stranica slike samo 1,27-krat daljša (kvadratni koren od 1,6), za tolikokrat pa se podaljša tudi goriščna razdalja objektiva. Ko torej iz fotografije z osmimi pikami izrežemo 5 megapik velik izsek, trikratni zum spremenimo v 3,8-kratnega. Povprečen trikratni zum ima razpon od 35 do 105 mm (preračunano v goriščne razdalje pri klasičnih fotoaparatih). To pomeni, da lahko z digitalnim povečevanjem doseg povečamo na 35-135 mm, pri tem pa imamo še vedno na voljo spodobnih 5 megapik ločljivosti. Na prvi pogled sicer nismo prav veliko pridobili, vsaj ne v primerjavi s fotoaparati, ki imajo, recimo, 10-kratni zum. Vendar še nismo čisto končali.

Pet megapik namreč popolnoma izkoristimo le, če odtisnemo fotografijo vsaj v velikosti 22 x 16 cm, pri manjših fotografijah pa gre del ločljivosti v nič. Pri najobičajnejših fotografijah velikosti 10 x 15 cm je pri tisku z ločljivostjo 300 pik/palec na papirju "komaj" dobra 2 milijona pik. To pomeni, da lahko fotografijo povečamo še bolj.

Če naredimo izsek s 4 megapikami, se 3-kratni zum spremeni v 4,2-kratnega z razponom 35-150 mm, če vzamemo 3 megapike, dobimo 4,9-kratni zum z razponom 35-170 mm. Ko končno pristanemo pri dveh megapikah, imamo 6-kratni zum z razponom 35-210 mm.

Ampak, hej, boste zdaj verjetno rekli, če se zadovoljimo s samo dvema megapikama, lahko fotografije povečujemo tudi pri fotoaparatih, ki imajo pet megapik, in njihov 10-kratni zum spremenimo v 16-kratnega z razponom 35-560 mm. To je seveda res in vsekakor velja upoštevati, a po drugi strani je res tudi to, da že 300 mm objektiv le redkokdaj potrebujemo.

Teleobjektivna predleča

Razpon zuma lahko povečamo tudi s teleobjektivno predlečo. Predleča sicer nekoliko vpliva na ostrino posnetka, a je v primerjavi z digitalnim povečevanjem njen vpliv zanemarljiv. Nikakor pa ni zanemarljiva cena, saj najboljše stanejo tudi več kakor 40 tisočakov.

Digitalni zum in povečevanje z računalnikom

Kljub temu da v tem prispevku ugotavljamo, da lahko z digitalnim povečevanjem pomagamo optičnemu zumu, je digitalni zum vseeno najbolje izklopiti. Pri povečevanju s tem ali onim programom za delo z digitalnimi fotografijami imamo namreč več ustvarjalne svobode, izrez lahko določimo natančneje, pa tudi kakovost povečave je boljša. Za digitalni zum naj se odločijo samo fotografi, ki se svojih posnetkov ne nameravajo lotevati z računalnikom. A ker je tole vendarle računalniška revija, takih med bralci verjetno ni prav veliko.

Kolikšen zum potrebujemo?

Na tem mestu naredimo manjši ovinek in si oglejmo, kako zmogljiv objektiv pravzaprav potrebujemo. Natančen odgovor je seveda odvisen od vsakega posameznega fotografa in tega, kaj bi s fotoaparatom rad počel, a kaj, ko marsikateri začetnik tega ne ve prav dobro. Za začetek povejmo, da številni največji mojstri klasične fotografije ne samo, da niso uporabljali zumov, temveč so vse ali vsaj večino fotografij naredili z enim samim objektivom. Premajhen razpon zuma je torej precej prozoren izgovor za slabe fotografije.

Je pa seveda res, da nekaterih fotografij brez ustreznega objektiva ne moremo narediti. Naravoslovni, športni in rumeni fotografi so brez zmogljivega teleobjektiva oziroma zuma z velikim razponom precej nemočni. Najpogosteje uporabljajo 300- in 400-milimetrske teleobjektive, le redko še večje. Saj ne, da bi jim včasih ne prišli prav, a pri večjih teleobjektivih nastane cel kup dodatnih težav, od manjše svetlobne moči do potrebe po stabilnem stojalu. Zato je vedno bolje priti bliže k motivu, kakor slikati z večjim teleobjektivom. In ker se večini motivov lahko dovolj približamo, da zadostuje, recimo, 400-milimetrski objektiv, večjih največkrat ne uporabljajo. Seveda so tudi izjeme in, recimo, naravoslovni fotografi ptice včasih slikajo kar z manjšimi teleskopi. Deloma zato, ker se je orlovskemu gnezdu na skalni polici nemogoče dovolj približati, deloma pa zato, ker tega niti ne bi hoteli narediti, saj bližina fotografa lahko zmoti naravno vedenje živali. Tudi paparaci bi znali povedati nekaj podobnega.

Kakorkoli že, povprečen ljubiteljski fotograf bo le redko potreboval teleobjektiv z goriščno razdaljo, večjo od 200 ali kvečjemu 300 mm. S 6-kratnim zumom z razponom 35-210 mm bomo torej lahko poslikali večino tistega, kar bi pač radi poslikali. Ali, z drugimi besedami, če imamo fotoaparat z 8 megapikami in 3-kratnim zumom, imamo na voljo oboje - veliko ločljivost za primere, ko bi radi odtisnili veliko fotografijo, ter dovolj veliko zalogo ločljivosti, da lahko s povečevanjem (ali vklopom digitalnega zuma) dobimo še 6-kratni zum pri dveh megapikah ločljivosti. Tako vsaj pravi teorija - kaj pa praksa?

Praksa

Ker se je marsikatera dobra teorija že raztreščila ob čereh dejstev in ker ne sodimo med tiste, ki bi v tem primeru rekli toliko slabše za dejstva, smo se odločili vse skupaj tudi preizkusiti. Za začetek smo poiskali dva fotoaparata, ki bi kar se da dobro ustrezala naši teoretični dilemi med večjo ločljivostjo in večjim zumom.

Izbrali smo Ricohov model Caplio GX8 z 8 megapikami in 3-kratnim zumom ter Panasonicov Lumix DMC - FZ5 s 5 megapikami in 12-kratnim zumom. Priporočena cena prvega je 95.900 tolarjev, drugega pa 104.300 tolarjev. Zelo podobna cena torej in precejšnja razlika v tistih temeljnih značilnostih, ki pogosto najbolj vplivajo na odločitev o nakupu.

Za začetek povejmo, da Ricohov model nekoliko odstopa od večine fotoaparatov s 3-kratnim zumom, kajti njegov objektiv z razponom 28-85 mm je nekoliko bolj širokokoten od povprečja.

Ricohov fotoaparat nima samo večje ločljivosti, temveč tudi nekoliko večje tipalo z 8,9-milimetrsko diagonalo (7,2 x 5,3 mm). Panasonic ima tipalo s 7,2-milimetrsko diagonalo (5,8 x 4,3 mm). Večje tipalo je načeloma boljše, kajti z večanjem gostote svetlobno občutljivih elementov se povečuje tudi digitalni šum, ki zna kar pošteno vplivati na dejansko ločljivost fotografij. Tipalo v Ricohovem fotoaparatu je torej nekoliko večje, a lahko hitro izračunamo, da je gostota svetlobno občutljivih elementov na njem kljub vsemu celo malce večja kakor pri Panasonicu. Vendar je razlika zanemarljiva - oba fotoaparata imata približno 200.000 elementov na kvadratni milimeter.

A da nas ne bi spet preveč potegnilo v teorijo, smo z obema fotoaparatoma hitro posneli nekaj fotografij in si jih natančno ogledali pod digitalnim povečevalnim steklom. Zanimala nas je predvsem razlika v ostrini in hitro smo opazili, da je pri Ricohu sicer res nekoliko večja, a ne toliko, kot bi pričakovali glede na število megapik.

Povečali smo enako velik izsek iz fotografije s 5 (levo) in 8 megapikami (desno). Vidimo lahko, da je ločljivost na desni nekoliko boljša, a kakor bomo videli v nadaljevanju, ne toliko, kolikor bi lahko pričakovali glede na večje število megapik.

Vzrokov, da razlika v številu megapik ni enaka dejanski razliki v ločljivosti, je več. Svoje prispevajo različna tipala, objektivi in elektronika, ki surov posnetek, kakor ga vidi tipalo, spremeni v fotografijo. Objektiv z manjšim zumom je sicer teoretično laže narediti in je manj verjetnosti, da bi predstavljal šibki člen, a Leicin objektiv na Panasonicu se očitno kljub 12-kratnemu zumu odlično izkaže.

Ko smo digitalno povečevali fotografije, narejene z Ricohovim fotoaparatom, in jih primerjali s tistimi, ki jih je optično povečal zum Panasonicovega fotoaparata, smo ugotovili, da lahko 3-kratni zum podaljšamo v približno 3,5-kratnega, če povečamo še bolj, pa se ostrina prevesi na Panasonicovo stran. Ali povedano drugače, če smo iz fotografije z 8 megapikami izrezali 6 megapik velik izsek, smo prišli do približno enake ostrine, kot jo je dosegel Panasonic s 5 megapikami. Če se zadovoljimo s 6 megapikami, dobi Ricohov objektiv razpon približno 28-100 mm.

Da ločljivost v resničnem življenju ni premo sorazmerna številu pik, smo ugotovili tako, da smo iz fotografije z 8 megapikami izrezali 5 megapik velik izsek (desno) in ga primerjali s fotografijo s 5 megapikami, pri kateri smo z zumom motiv optično povečali na enako velikost. Ker imata obe fotografiji 5 megapik, bi torej teoretično morala biti ločljivost enaka, a izkazalo se je, da je optični zum delo opravil bolje od digitalne povečave. Ker je razlika vidna samo pri dovolj velikem odtisu, smo iz obeh posnetkov izrezali in povečali enako velik del.

S povečevanjem (in pomanjševanjem) smo se igrali še naprej. Zanimalo nas je namreč, kaj se zgodi, ko fotografije odtisnemo na papir v običajni velikosti 15 x 10 cm. V tem primeru imamo dovolj 2 megapiki in si lahko privoščimo še večji izrez oziroma digitalno povečavo. Iz fotografije, narejene z Ricohovim fotoaparatom, smo torej izrezali 2 megapiki velik izsek, s Panasonicovim fotoaparatom narejeni fotografiji pa smo zmanjšali ločljivost s pet na dve megapiki. Dokler smo si fotografiji povečani ogledovali na zaslonu računalnika, je bila ločljivost fotografije, narejene s Panasonicovim fotoaparatom, boljša, ko pa smo obe fotografiji odtisnili, razlike na papirju praktično nismo več mogli opaziti.

Razlike v ločljivosti so sicer lahko, ko povečamo del fotografije, precejšnje, a v resničnem življenju fotografij največkrat sploh ne povečujemo, temveč jih manjšamo. Na levi je fotografija, ki je imela izvirno 5 megapik, posneta z 200-milimetrskim objektivom, na desni pa je izrez iz fotografije z 8 megapikami, pri kateri smo 85-milimetrski objektiv digitalno podaljšali na 200 mm. Če bi, kot smo to naredili v prejšnjem primeru, povečali del fotografije, bi bila razlika v ločljivosti sicer vidna, pri tej velikost pa je praktično ni mogoče opaziti.

Zum ima prednost

Primerjali smo samo dva fotoaparata, zato naših ugotovitev ne moremo kar vsevprek posplošiti, nekaj sklepov pa vendarle lahko naredimo. Predvsem velja opozoriti na ugotovitev, da podatek o ločljivosti fotoaparata ne pove vsega o dejanski ločljivosti fotografij. Kakor smo že omenili, na ločljivost ne vpliva samo število megapik, temveč tudi kakovost tipala, objektiva in elektronike. Razen za najboljše fotoaparate lahko celo s precejšnjo zanesljivostjo trdimo, da večje število pik sicer prinese nekaj večjo ločljivost, a ne tolikšne, kot bi teoretično pričakovali.

Po drugi strani dejansko lahko z digitalnim povečevanjem pomagamo optiki, vsaj do določene mere. Kolikšno povečavo bomo lahko naredili, je odvisno od tega, na kakšno velikost bi radi odtisnili fotografijo. Pri odtisu 15 x 10 cm velike fotografije smo lahko Ricohov 3-kratni zum digitalno povečali do 6-kratnega, ne da bi se to opazno poznalo na kakovosti odtisa.

To je sicer za marsikateri primer dovolj, a tehtnica se je na koncu, ko smo pod črto sešteli vse prednosti in slabosti, vendarle nagnila na stran večjega zuma. 8 megapik ni toliko več, da bi lahko izničilo prednosti zuma s 4-krat večjim razponom. Še posebej, ker večina ljubiteljskih fotografov tako velike ločljivosti sploh ne potrebuje, če pa bi morda kdaj vendarle potrebovali vseh 8 megapik, bi hitro ugotovili, da razlika ni tako zelo velika, kot se zdi na prvi pogled. Na drugi strani nam zmogljivejši zum pogosteje pride prav in čeprav morda ravno 12-kratnega ne potrebujemo, je po našem mnenju za povprečnega ljubiteljskega fotografa večji zum vendarle boljša izbira od večje ločljivosti.

To ni primerjalni preizkus

V tem prispevku smo primerjali dva fotoaparata, a smo ju uporabili le kot zgled in to ni tekma med njima. Na koncu smo resda ugotovili, da je za povprečnega ljubiteljskega fotografa večji zum primernejši od večje ločljivosti, a to ne pomeni, da je Ricohov fotoaparat slabši od Panasonicovega. Namenjen je pač drugačnemu krogu kupcev in ima tudi nekatere prednosti, od nekaj nižje cene in manjše velikosti do bolj širokokotnega zuma, kar je na primer piscu teh vrstic zelo všeč.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki