Biometrična prihodnost - Za prgišče grintijev
V pekarni kupim sirovo štručko in se postavim v vrsto. »Papir, plastika, koža?« zdolgočaseno vpraša prodajalka in s prstom pokaže na terminal za plačila. Nasmehnem se v kamero, ki poskenira moj obraz, zapiska in z mojega računa odtrga znesek plačila za kruh – 455 grintijev (kitajska valuta na območju Balkana).
Piše se leto 2055 in uporaba biometričnih podatkov cveti na vseh področjih. Z njimi plačujemo, jih uporabljamo za odklepanje vrat, dokazovanjem identitete pred državnimi organi in povsod, kjer se od nas zahteva identifikacija. Tehnologije biometričnega nadzora, ki so jih države med letoma 2012 in 2022 razvijale predvsem za vojna območja, kjer so poskušali z biometrijo nadzirati nasprotnike, so se po koncu spopadov preselile nazaj – v domovino.
Najprej na meje, kjer Evropska unija na beguncih že dalj časa preizkuša različne tehnologije nadzora, od biometričnih zbirk in dronov do drugih tehnoloških izumov. Domačega prebivalstva to ni pretirano motilo, saj so verjeli v moto, da je družba nadzora družba varnosti. Nato so se tehnologije preselile v zasebni sektor v različne vrste industrije, ki so ljudem dopovedovale, da so biometrične tehnologije enostavne, hitre in prijetne za uporabo. Ni več iskanja ključev za odpiranje vrat, nič več težav z gesli za dostop, samo še hitrost in dostopnost. Tudi tukaj ljudje niso videli problema, saj je bilo prevladujoče javno mnenje na strani hitrega življenja. Nato so se zadeve začele zapletati.
Države so biometrične podatke začele vključevati v policijske zbirke, ki so si jih izmenjevale med sabo. V njih so se znašle fotografije, ki so jih v policiji držav članic pridobili na problematične načine in niso bile vnesene po enakih pravilih. To je vodilo do več aretacij in nadlegovanja nedolžnih državljank in državljanov, ki so se po naključju znašli v biometrični zbirki, kjer jih je algoritem napačno povezal z zločincem. A ljudi to ni motilo, saj je bilo po krivici preganjanih malo. Komaj 20 odstotkov.
Hkrati so se na področje biometrije vključile zavarovalnice, ki so biometrične podatke uparile z ocenami tveganja za višino zavarovalne premije. Z algoritmi so namreč izredno enostavno nadzirale objave na družabnem spletu in ob pomoči biometrične analize hitro našle posameznike, ki so s svojim življenjskim slogom predstavljali tveganje za zavarovalnico. Slike rednega opajanja z alkoholom? Dvig premije. Objave nevarne vožnje z avtomobilom? Dvig premije.
Ljudje so v nekem trenutku prepozno ugotovili, da je vrag odnesel šalo. Prvi val protestnikov je poskušal z maskami in lasuljami zaščititi svoje obraze, a so bili prepozni. Pandemija koronavirusa je namreč ponudila idealen izgovor za učenje algoritmov na delno zakritih obrazih in edina posledica lasulj in mask so bile salve smeha ljudi, ko so se aktivisti pojavili v javnosti. Drugi val je poskušal z oblikovanjem zasebnostne zakonodaje omejiti apetite industrije na tem področju, a so jih politiki zavrnili z mantro, da je to dobro za gospodarstvo in da bo trpela kolektivna varnost.
Ljudje so v nekem trenutku prepozno ugotovili, da je vrag odnesel šalo. Prvi val protestnikov je poskušal z maskami in lasuljami zaščititi svoje obraze, a so bili prepozni.
Tretji val je poskušal z ludističnim uničevanjem kamer in sistemov biometrijskega nadzora še zadnjič rešiti situacijo, a je bilo prepozno. Četrtega vala ni bilo, nekaj aktivistov je bilo zaradi uničevanja opreme aretiranih, nekaj jih je pobegnilo v gozdove, nekaj pa jih je nad bojem obupalo in se vdalo v usodo. Na koncu je od vsega upora ostalo samo še nekaj teoretikov zarot. Ti so na Youtube posnetkih z vrečkami na glavah kazali odlomke iz filmov Matrica in Posebno poročilo ter trilogije Jason Bourne in govorili, da gre za dokumentarne posnetke in da je družbo nadzora napovedala že skupina Šank Rock, ki je v pesmi Dvigni pogled prepevala: »/…/ skrivaš svoj obraz, med sence in prah, skrivaš moj poraz, kot da te je strah …«
Kmalu po tem je biometrični nadzor postal norma. Ljudje so se navadili na dejstvo, da so biometrični podatki blago in surovina ter so se prilagodili novi resničnosti. To je bilo relativno lahko, saj so v nekem trenutku biometrične podatke začeli uporabljati vsi, od pekarn do bank, od zavarovalnic in policije do trgovine z oblekami in parkirnih hiš. Spremenila se je tudi narava zločina, saj se je vedno več kriminalcev preusmerjalo na področje ponarejanja biometričnih podatkov, 3D-tiskanja obraznih mask in prstnih odtisov ter bolj brutalnega sekanja okončin in lupljenja obraza.
Nato je na ozemlje Evropske unije zakorakal še Kitajski imperij (leta 2044 se meja med Kitajsko in EU premakne na avstro-ogrsko mejo), ki je vse ločene biometrične zbirke povezal v enoten zbir družbenega kredita in dokončno normaliziral ter legaliziral biometrične podatke. Ljudje so preprosto pozabili, kako smo se znašli v tej situaciji, in ugibali, da gre za globalno zaroto.
A v resnici je bila to smrt tisočerih rezov, kjer smo vedno znova zamahnili z roko in dopustili, da so korporativistični interesi, politična nepismenost in nezmožnost ocenjevanja dolgoročnih tveganj opravili svoje delo. Kjer smo pozabili na človekove pravice, zasebnost in opozarjanje na podivjano trgovino s podatki, ki v ljudeh vidi samo ničle in enice. In kjer nas problemi niso skrbeli do trenutka, ko so potrkali na naša vrata. In nam olupili obraz.
