Realne nevarnosti virtualnih nakupov

Objavljeno: 9.11.2007 16:38 | Avtor: Arnold Marko | Kategorija: Preizkusi | Revija: Oktober 2007

Nakupovanje po spletu je postalo za marsikoga že povsem normalen način kupovanja izdelkov. Tako se izognemo neskončnim površinam nakupovalnih centrov, nepregledni množici različnih izdelkov, bombardiranju z dodatnimi "ugodnostmi", izgubi časa z obiskom trgovine, izdelki pa so dostavljeni kar na naš naslov. Nič čudnega, da te sisteme uporabljajo predvsem računalniško bolj "pismeni" ljudje, toda zaradi ugodnih cen so spletne trgovine vse bolj priljubljene tudi med manj veščimi uporabniki spleta. Oboji pa se lahko, če so nepazljivi, kar pošteno opečejo.

No, pa si predstavljajte, da se lepega dne odločite kupiti novo kamero. V času, ko se v ospredje prebija format HDV, pač ne želite zaostajati in se zadovoljiti z "mizerno" ločljivostjo kamer PAL. Po številnih prebranih preizkusih, opisih, tehničnih specifikacijah in tehtnem premisleku (ker se pač nikakor ne štejete med neozaveščene potrošnike), se odločite za model, ki po vašem mnenju najbolj ustreza vašim potrebam in s ceno posega nekako na gornjo mejo vsote, ki ste jo še pripravljeni odšteti za kamero. In ker živite v skladu s časom in želite kar najbolj izkoriščati prednosti enotnega trga znotraj Evropske unije, svoje iskanje prodajalca seveda ne omejite zgolj na majhen in s ponudbami omejen slovenski trg. Še posebej, ker vaša kamera ne spada ravno med izdelke široke potrošnje, ki bi jih lahko kupili kjerkoli in kadarkoli, temveč sodi k specialni tehnični opremi, ki je pri nas ponavadi povezana z višjimi distribucijskimi stroški in dodatnimi maržami. V iskanju najugodnejše ponudbe se (ker ste pač sodoben človek) napotite v splet in najdete ponudbo, ki je za dobrih deset odstotkov cenejša od najboljše (zbarantane) ponudbe pri nas, poleg tega pa vam spletni prodajalec obljublja, da je izdelek takoj dobavljiv, medtem ko naš edini (vsaj najdeni) prodajalec potrebuje vsaj tri tedne, da bi se izdelek znašel v vaših rokah. Ker kamero potrebujete čim prej in ker se ne utapljate niti v denarju niti v morju domoljubnih čustev, se racionalno odločite za tujega ponudnika. Ne nazadnje smo na enotnem trgu, trgovina je iz nemške dežele "reda in discipline", spletna stran se bohoti z nekaterimi varnostnimi certifikati, ki jih izdajajo resne institucije, nakup pa lahko tudi zavarujete. Ker plačilo po povzetju iz tujine ponavadi ni mogoče, nakažete denar na račun podjetja in potem čakate.

Certifikati o varnosti nam lahko pomagajo pri izbiri zanesljivega ponudnika.

In čakate. Taki denarni prenosi v tujino sicer ponavadi trajajo nekaj dni, nekaj dni pa vzame tudi odpošiljanje in dostava izdelka na dom. Kak teden čakanja zato ni nič čudnega, a ker ste navajeni, da vas podjetja obvestijo o tem, da so dobila denar na svoj račun (to traja od dva do tri dni), kljub temu preverite, kako je kaj z denarjem in dobavo. In ne zgodi se nič. Jezni, ker se na drugi strani očitno nihče ne ukvarja z vami, povprašate še enkrat in po dobrem tednu dni dobite odgovor knjigovodkinje, da vašega denarja še ni. "Dobro," si rečete in nekaj dni zatem preverite še enkrat, a odgovor ostaja enak. Začudeni nad počasnostjo svoje banke povprašate tudi pri njih, a vam zagotovijo, da naj bi bilo z njihove strani vse v redu, tako da z nakazilom podjetju morda zamuja nemška banka. To naj bi nekatere banke včasih počenjale, ker je čas pač denar. Čeprav gre za eno večjih nemških bank (namreč poštno), razlago "kupite" in čakate naprej in vztrajno sprašujete knjigovodkinjo, kako je z nakazilom. No, po dobrih 14 dneh imate čakanja dovolj. Odpravite se na svojo banko in tam vam še enkrat povedo, da je bila z njihove strani transakcija opravljena in da je to, kar se tiče njih, vse. Obrniti se morate na nemško banko, a se le "vrnite", če boste potrebovali "uradno" pomoč s strani svoje banke, pristavijo. Nemudoma stopite v stik z nemško banko in tam vam prijazno povedo, da zaradi zaupnosti podatkov na vaše vprašanje o tem, ali je bila transakcija izvedena, ne morejo odgovoriti brez izrecne zahteve s strani vaše banke. No, med vrsticami vam povedo, da se v primeru, če se vam zdi, da ste ogoljufani, obrnite na policijo, sicer pa naj bi o poteku transakcije dovolj povedalo sporočilo SWIFT. In ker to potrjuje izvedbo transakcije in ker imate čakanja že rahlo dovolj, še preden vrnete žogo svoji banki, napišete sporočilo trgovini oziroma zdaj že dobro znani knjigovodkinji in ji zagrozite, da boste vse skupaj predali policiji in uradom, ki naj bi skrbeli za zaščito potrošnikov v EU in Nemčiji. Glej ga zlomka, že naslednji dan se vaš denar "čudežno" najde na računu podjetja. Razlog, da je bil doslej neodkrit, naj bi bil elektronski sistem poslovanja, ki iz neznanega razloga nakazila ni pripisal vašemu nakupu. Stisnete zobe, požrete slino, izrečete nekaj krepkih na rovaš programerjev in se pomirite. Še dobro, da se je našel.

In spet čakate. Po nekaj dneh preverite, kaj se dogaja, in iz trgovine vam sporočijo, da izdelka ne morejo poslati, ker ga trenutno ni na zalogi. Ker ste siti čakanja, zahtevate, da vam izdelek pospešeno dostavijo ali pa stornirajo naročilo in vrnejo denar. Naslednji dan vam sporočijo, da jim je vendarle uspelo dobiti eno kamero in da so jo odposlali z dostavno službo DHL. Pomirjeni, ker se je vse skupaj vendarle premaknilo, se zopet prepustite čakanju ...

In spet čakate. Po nekaj dneh preverite, kako je s pošiljko in ali vam morda ne bi vsaj sporočili kakšne sledne kode, s katerimi dostavne službe ponavadi omogočijo pregled nad tem, kje je neka pošiljka v danem trenutku. In spet čakate, tokrat na odgovor, a ga ni in ni. In spet zagrozite in potem po dobrem mesecu dni, odkar ste naročili izdelek, dobite sporočilo, da pošiljka ni šla naprej in da ni jasno, zakaj, in da to raziskujejo. Ker imate vsega dovolj, seveda zahtevate vračilo denarja. Mine spet nekaj dni, vmes se oglasi tudi zavarovalnica, pri kateri ste zavarovali svoj nakup, in vas prijazno povpraša, ali je vse v redu. Ker ni, poprosite tudi njih, naj posredujejo v trgovini, in res že naslednji dan (to je nekako 33 dni po dnevu nakupa) dobite zagotovilo, da bo denar vrnjen in da sporočite podatke o svojem računu. To nemudoma storite, zagotovijo vam, da bo denar vrnjen in ...

Spet čakate ... Mine nekaj dni, denarja pa ni in ni. Jezno pisarite trgovcu in čez nekaj dni dobite sporočilo, da je trgovina šla v stečaj. Pravzaprav je šla v stečaj že več kot teden dni prej, torej še v času, ko ste se z njimi še vedno "prijateljsko" menili o tem, ali naj blago pošljejo ali naj vam vrnejo denar.

Spletna trgovina lahko postreže tudi z neprijetnim presenečenjem, na primer stečajem.

Ker kamere HDV nikakor niso poceni igrače, vas oblije mrzel pot, noge se vam zmehčajo in vaše življenje se nemudoma skrajša za nekaj dni, ki vam jih pobere stres. Po nekaj dneh se pomirite, obvestite zavarovalnico in le upate, da je bolj resna kot trgovec. Izkaže se, da je res, in po še dobrem mesecu čakanja zaradi administrativnih razlogov vam na račun povrnejo denar z naslova zavarovanja. Ker je kamera sicer dražja od maksimalnega zneska, ki ga lahko zavarujete, imate še vedno nekaj sto evrov izgube, a odvali se vsaj večji odkrušek od skale, ki ste jo nosili na srcu. Še kar srečen konec nesrečne zgodbe, si rečete, pokličete slovenskega uvoznika in naročite kamero. Plačate nekoliko več, čakate še nekaj tednov in kamero dobite, plačate pa jo tako ali tako ob prevzemu in še človeku lahko pogledate v oči in mu stisnete roko. Ah, ta krasni občutek fizičnega sveta.

Iz virtualnega v realnost

Zgodba ni izmišljena in se je dejansko zgodila piscu teh vrstic. Trgovina se je imenovala DHS Mediafox, zavarovalnica Trusted Shops, vseh drugih pa raje ne omenjamo, ker se z njimi tako ali tako ukvarjajo druge institucije, ki jim je bil primer predan (ker gre verjetno kar za goljufijo). Seveda pa se podobne zgodbe v virtualnem svetu odvijajo tako rekoč vsak dan in lahko se zgodijo komurkoli. Ob razmahu spletne trgovine se zato ponuja vprašanje, kako varni smo v resnici, kadar kupujemo po tej poti, in kako lahko kot potrošniki uveljavljamo svoje pravice, oziroma se ustrezno zaščitimo, da bi bil čim manj izpostavljeni možnosti zlorabe.

Tudi enotni trg Evropske unije seveda nima nobenega resnega smisla, če tudi potrošniki ne morejo do blaga povsod na tem trgu enako, kot lahko počnejo na domačem trgu, in če niso zaščiteni v enakem obsegu kot ob nakupu doma. In prav to še posebej velja za nakupe prek spleta. Poleg večje krajevne oddaljenosti in dejstva, da kupujemo iz druge države, namreč splet doda prodajalcu še določeno anonimnost in možnost manipulacije oziroma zmožnost, da virtualno predstavi svojo ponudbo na način, ki ne ustreza resničnemu stanju. Tako se v spletu znajdejo mamljive, cenovno zelo ugodne ponudbe različnih izdelkov, katerih cena je pogosto tudi za četrtino nižja od cene, ki jo najdemo v "domačih logih".

Poceni, ceneje, najceneje ...

Cena je pač pomembna, glede nanjo izberemo trgovca, pa naj gre za cene mlečnih izdelkov v katerem izmed super mega trgovskih centrov ali za ceno dragih elektronskih ali drugih naprav. Seveda pa je spletnih trgovin zelo veliko in skorajda nobena ne pošilja v naše nabiralnike letakov o svojih posebnih ponudbah, zatorej se je treba skozi virtualno džunglo prebijati drugače. V ta namen so se v spletu ustvarili iskalniki ali primerjalniki cen. Gre za iskalnike, ki so specializirani za iskanje cen različnih vrst blaga pri različnih ponudnikih. Večinoma so ti iskalniki na vrhu zadetkov, če uporabnik, denimo, "pogugla" ime izdelka v kombinaciji z besedami, kot so "buy, price, kaufen" ipd. Taki "primerjalniki" so, denimo, angleški Pricegrabber, Epinions ali Dealtime, pa nemški Ciao, Slashcam, Idealo itd. V bistvu je takih sistemov toliko, da je težko reči, kateri je najboljši, saj prav na nobenem ne boste našli vseh trgovin, niti vseh izdelkov, ki bi jih morebiti iskali. Jih pa večina ponuja možnost ovrednotenja tako izdelka kot tudi trgovine, v kateri kupujete. Seveda pa ocene, ki jih podajajo uporabniki, nikakor niso preverjene, tako da velja za izdelke še vedno preveriti kak bolj verodostojen vir (denimo našo revijo). Podobno velja tudi za same trgovine. Pravzaprav tu velja še večja previdnost. Ocene je namreč kaj lahko "napihniti" na boljšo vrednost, pa četudi mnenja o sebi poda kar sam trgovec. Zato se bolj splača pogledati negativne kakor pozitivne ocene, večje število utemeljenih negativnih ocen pa je gotovo dober razlog za premislek o nakupu pri kakem drugem ponudniku.

V naslednjem koraku se ponavadi znajdemo na sami strani spletne trgovine. Čeprav je prvi odziv povprečnega uporabnika spleta, da resnost neke strani ocenjuje po njenem videzu, pa je to pri spletnih trgovinah lahko kaj klavrno početje. Videz pač v življenju pogosto vara - virtualno ali fizično, na koncu je rezultat pogosto še kako resničen. Zato velja več pozornosti nameniti temu, koliko varnosti pravzaprav ponuja spletna trgovina, prek katere nameravamo opraviti nakup. Najprej so tu gotovo pogoji poslovanja. A roko na srce, kdo pa se res kdaj prebija skozi množico paragrafov, katerih "skrite podrobnosti" bi bržkone še pravniki odkrivali vsaj kak mesec? Velja pa si ogledati, ali so na strani vsaj podatki o lastništvu, registraciji in kontaktnih podatkih, saj so ti podatki obvezni. Če jih ni, je bolje iti drugam, na pomanjkljivosti pa lahko opozorite katero od organizacij za varstvo potrošnikov v državi (če ste seveda toliko "solidarni" do drugih morebitnih kupcev). V nasprotnem primeru je namreč reševanje zapletov precej zahtevno dejanje, saj se lahko zgodi, da je lastnik trgovine celo iz druge države kakor spletni naslov.

Znotraj EU v vsakem primeru velja vsaj nekaj pravil, ki se jih morajo trgovci držati ne glede na to, iz katere države so in kaj vse zapišejo v svoja pravila poslovanja. To so jasno izražene cene in morebitni dodatni stroški (tudi dostave), možnost preklica naročila v sedmih dneh (brez navedbe razloga) in možnost, da v sedmih dneh blago vrnemo, prav tako brez navedbe razloga. Pri vračanju je sicer nekaj izjem - denimo pri nakupu programske opreme, če je bila embalaža že odprta. Drugo, kar velja iskati (vsaj pri nakupih nekoliko večje vrednosti), je možnost zavarovanja nakupa. Če se pri nakupih iz Slovenije še nekako lahko zanašamo na poznavanje trgovin in verjamemo v zanesljivost dostave, je to pri nakupih v tujini vsekakor slaba popotnica. Predvsem je dobro, da je zavarovano vsaj pošiljanje. Sicer so dostavne službe večinoma dokaj zanesljive, a vendar se kakšna pošiljka tu in tam tudi "izgubi" in verjetno si nihče ne želi, da bi bila to prav njegova pošiljka. Velja biti pozoren tudi na stroške pošiljanja, saj se lahko pri blagu manjših vrednosti pa tudi pri težjih paketih zgodi, da je celoten strošek večji, kot če bi kupili (sicer dražje) blago pri katerem od naših ponudnikov. Zavarovanja sicer v vsakem primeru nekaj stanejo, poleg tega pa so ponavadi določeni tudi maksimumi zavarovalne vsote - od nekaj sto evrov pa do nekaj tisoč evrov, odvisno od zavarovalnice.

Zavarovanje lahko obvaruje pred izgubo denarja.

Naprej k blagajni

Ker blaga, kupljenega prek spleta, v tujini večinoma ni mogoče plačati po povzetju, kar bi bilo gotovo najvarneje, tudi zato, ker se potem zgodbe, kakršno smo opisali, sploh ne bi mogle zgoditi, je treba izdelek tudi virtualno plačati - a seveda s pravim, "nevirtualnim" denarjem.

O plačevanju prek spleta je bilo zapisanega že veliko, vendar nevarnosti ostajajo enake. Še posebej pri plačevanju s kreditnimi karticami, ki so pač bile razvite v "predinternetnem" obdobju in bi jih le težko označili za varno plačilno orodje, še posebej, če jih uporabljamo na daljavo. Če imamo, denimo, pri bančnih transakcijah prek e-računov kopico varnostnih mehanizmov, od različnih kod pa do aktivnih generatorjev gesel, je za transakcijo prek plačilne kartice dovolj navesti nekaj številk, ki ostajajo ves čas enake, in že je denar drugje. Dokler si to zares želimo, je "preprostost" seveda dobrodošla, toda kaj, ko se lahko tudi nepridipravi kaj hitro dokopljejo do naših podatkov, če pač nismo dovolj previdni. Najprej je pomembno, da ima naš računalnik ustrezno zaščito pred raznimi vohunskimi programi, ki bi pošiljali podatke o tem, kaj delamo na nepooblaščene naslove v spletu, saj se lahko sicer kdo dokoplje do podatkov, s katerimi lahko dobesedno izprazni naš bančni račun. Pomembno je tudi to, da občutljive podatke vnašamo zgolj prek zaščitenih povezav (na kar nas brskalniki opozorijo ponavadi s sporočilom in posebnimi ikonami v spodnjem delu zaslona).

No, če virtualnemu plačevanju s "plastiko" kljub vsemu ne zaupate, je ponavadi na voljo še nekaj alternativ. Pogosto lahko nakupe plačujemo prek plačilnega sistema Paypal. Pri Paypalu lahko namreč ustvarimo račun in potem prenašamo denar, ne da bi zato morali posredovati svoje osebne podatke prejemniku, poleg tega Paypal zavaruje nakupe v vrednosti do 2000 dolarjev, če je to pri trgovcu seveda posebej označeno (višina zavarovanja se lahko sicer razlikuje). Paypal tudi jamči za kakršnekoli neavtorizirane prenose denarja z računa uporabnika (o vsaki transakciji je lastnik računa obveščen po elektronski pošti).

Še en način pa je neposredno nakazilo denarja z bančnega računa, kar ponavadi traja nekaj dni. Prednost je predvsem v tem, da v tem primeru ni možnosti, da bi se kdo okoristil s podatki o dostopu do vašega računa. V vsakem primeru pa se je treba izogibati kakršnemukoli posredovanju podatkov z "nevarnimi" komunikacijskimi sredstvi - npr. elektronsko pošto. Neredko namreč uspe spletnim kriminalcem prestreči podatke o tem, da je potrošnik nekaj kupil, in v tem primeru mu pošljejo sporočilo, naj njim posreduje podatke o svoji bančni kartici; to je seveda zelo nevarno. Prav t. i. "pishing" je tudi najpogostejši vzrok, zakaj so uporabniki žrtve zlorab v internetu.

Blago na dom

In četudi je do tu šlo vse gladko, je potrošniku gotovo najpomembneje to, da blago res prispe na njegov dom in da je to tudi tisto blago, ki ga je naročil, in da deluje brezhibno. Iz povedanega ste lahko razbrali, da ni nujno vedno tako, vsekakor pa velja v primeru, če blaga ni, ohraniti mirne živce. Najprej je tu seveda ustrezna komunikacija s trgovino. Čeprav zakoni nalagajo trgovcem veliko odgovornosti za to, da so pošiljke dostavljene pravočasno, so v praksi pogoste zamude. To je pač treba upoštevati, lahko pa se seveda tudi pritožujemo, a je veliko sporov treba reševati po sodnih poteh, to pa za zamudo nekaj dni gotovo ni najprimernejša pot. No, če blaga ni, lahko seveda zahtevamo povračilo denarja. To ponavadi deluje, če ne, pa postane vse skupaj bolj zapleteno. Bolj zapletene pa postane tudi, če ugotovimo, da blago ne deluje pravilno, da ne izpolnjuje vseh obljub, ki so nam bile dane ob nakupu, ali če nam kratkomalo ni všeč. Kot smo že omenili, lahko namreč blago vrnemo v 7 dneh od prejema, ne da bi navedli razlog, prodajalec pa nam je dolžan povrniti denar. Tudi uveljavljanje stvarne napake ali garancije zna biti bistveno bolj težavno kot doma, saj se je težko napotiti v trgovino, da bi tudi s fizično navzočnostjo vplivali na hitro reševanje zahtev, kar se v praksi ponavadi izkaže kot najbolje. Kljub vsemu nismo povsem sami, če prodajalec noče slediti našim pravicam in zahtevam. V Evropi so se namreč razvili določeni mehanizmi, ki pomagajo potrošniku tudi onkraj meja njegove države.

Evropski potrošniški center lahko pomaga pri razreševanju težav.

Tako se lahko potrošnik v tem primeru obrne po pomoč na Evropski potrošniški center (slovenskega najdemo na naslovu www.epc.si). Te pisarne delujejo v 25 članicah Evropske unije, poleg tega pa še na Islandiji in na Norveškem, vendar se lahko za pomoč obrnemo kar na svojo matično, in sicer v primerih, ko nas zanima kakšna splošna informacija o potrošniških pravicah znotraj trga EU ali ko se spoprijemamo s konkretnim problemom s ponudnikom blaga ali storitve znotraj EU. Evropski potrošniški centri sicer nimajo izvršilne moči, pa vendar lahko potrošniku svetujejo, kakšne so njegove pravice in kam se lahko obrne, poleg tega naj bi se načeloma pri razreševanju sporov obrnile tudi na urad znotraj države, v kateri je ponudnik, s katerim je potrošnik v sporu. Nekatere države premorejo tudi nekatere druge take institucije, ki lahko pomagajo pri sporih. V Nemčiji in Avstriji imajo tako npr. tudi spletnega ombudsmana, Nemčija pa ima še nekaj bančnih in tudi zavarovalniškega ombudsmana. V praktično vsaki državi pa so tudi različne potrošniške organizacije, ki znajo prav tako svetovati, kadar so nam kršene pravice. Načeloma naj bi sicer bila dovolj že evropska pisarna, saj naj bi tudi ta stopila v stik z omenjenimi organizacijami, da bi pomagala potrošniku, a seveda lahko to storimo tudi sami, predvsem če želimo spor hitreje razrešiti. Reševanje sporov med kupcem in prodajalcem se namreč neredko razvleče na več mesecev.

Če taka "načelna" pomoč odpove, pa so zadnje instance uradne. Tudi o uradih, ki delujejo po posameznih državah, lahko vsakdo izve več ob pomoči katere od evropskih pisarn, v skrajnem primeru pa je treba poseči tudi po pomoči policije in sodstva. To je seveda najbolj dolgotrajno in težavno razreševanje problema, a se mu vendar kdaj tudi ni mogoče izogniti, čeprav se vsi omenjeni "neizvršilni" akterji lahko pohvalijo s precejšnjim uspehom pri razsojanju med kupcem in prodajalcem.

Mehanizmi za spletno plačevanje, kakršen je Paypal, nam lahko prihranijo marsikatero nevšečnost.

Sivi trg in dražbe

Zgodba zase so spletne dražbe. Najbolj znana in tako rekoč edina, ki se zares uporablja, je seveda Ebay, ki ustvarja letni promet okrog 50 milijard dolarjev. Je pa prav Ebay tudi idealno zavetje za razne goljufe. Tako na njem najdemo številne neizvirne izdelke, ki jih potrošniku ponujajo po zelo ugodnih cenah. In če že pri spletnih trgovinah uporabnik naleti na neizpolnjene obljube, lažne navedbe in celo goljufiva zavajanja, je temu na spletnih dražbah, za katerimi ponavadi stojijo posamezniki kot fizične osebe, še toliko bolj izpostavljen.

Varnostni mehanizem preverjanja namreč na Ebayu ni ravno dovršen. Dovolj je že, da podamo neki naslov, s katerega lahko dvignemo pošto, in že smo uradno registriran uporabnik sistema. Ebay sicer "vrednoti" svoje uporabnike prek ocen kupcev in prodajalcev, a so mehanizmi, s katerimi je neki prodajalec videti veliko bolj "resno", kot je morda v resnici. Predvsem velja v ocenah pogledati, kaj kdo prodaja in komu. Če, recimo, opazimo, da je nekdo vedno znova prodajal isti stranki in to vedno približno isto (ponavadi kakšno poceni) robo, nato pa lepega dne po zares ugodni ceni prodaja neko drago blago, gre zelo verjetno za "nateg". Na Ebayu sicer take goljufe vneto iščejo, a se kljub temu zgodi, da kakšna prodaja tudi uspe. V tem primeru vam lahko verjetno pomaga le še višja sila, bržkone pa boste ostali tako brez denarja kot tudi brez blaga. Za prodajalce, ki delujejo v sistemu Ebay, sicer veljajo iste pravice in obveze kot za vse druge prodajalce, je pa pogosto problem v tem, da na Ebayu objavijo le pomanjkljive kontaktne podatke; na to velja biti pozoren. Treba pa se je zavedati, da je kupovanje rabljenih izdelkov od fizičnih oseb nekaj povsem drugega kot kupovanje od trgovcev in čeprav načeloma ponudba ne sme biti zavajajoča, je v praksi le težko izterjati svojo pravico od fizične osebe, pa naj bo kršitev še tako očitna - ponavadi ostane v tem primeru le sodna pot.

Za iskanje najboljšega ponudnika je na voljo kar nekaj iskalnikov cen.

Še en pojav, ki utegne zagreniti veselje ob nakupu poceni robe prek spleta, so t. i. sivi uvozi. V spletu je namreč mogoče najti kar nekaj cenovno zelo ugodnih ponudb predvsem elektronskega blaga, ki prihaja predvsem iz azijskih držav. Ti izdelki se ponujajo po cenah, ki so lahko tudi za polovico nižje od evropskih, a se pogosto pozabi jasno dodati, da so ti nakupi povezani z dodatnimi stroški v obliki carine in davka na dodano vrednost, ki ga je treba plačati naknadno ob uvozu. Poleg tega nekateri izdelovalci ne dajejo garancij za tako uvožene izdelke in to se lahko ob morebitnih pomanjkljivostih izkaže za velik problem. V osnovi je sicer prodajalec dolžan prevzeti odgovornost za brezhibnost blaga, a je lahko v praksi razreševanje upravičenih zahtev dolgotrajno in težavno. Vsekakor velja zato preveriti izkušnje tistih, ki so pri nekom že kupili blago, saj je v spletu veliko forumov, na katerih kupci pišejo o tem. In tudi tu velja, da si je treba ogledati predvsem negativne izkušnje, saj pozitivne lahko "generirajo" tudi sami prodajalci (ponavadi gre za kratke opise tipa "sijajna ponudba, hitra dobava, izvrstno blago").

Največja spletna dražba je Ebay, ki skriva tudi nekaj pasti.

Brez panike

Seveda nič povedanega ni namenjeno temu, da bi kogarkoli odvrnilo od nakupovanja prek spleta iz tujine. Evropsko načelo "kupuj kjerkoli in kadarkoli" je dobrodošlo in lahko potrošniku prinese cenejše in boljše ponudbe. A se je vendarle treba zavedati, da anonimnost virtualnega prinese s seboj marsikatero nevarnost, ki je v fizičnem svetu pač ne srečamo tako zlahka. Zato previdnost in ozaveščenost pri nakupovanju ni nikoli odveč. Če namreč ves čas delamo tako, da se zavedamo nevarnosti, nas bodo le težko povsem potegnili za nos, pri čemer je preventiva seveda boljša od kurative. In če se držimo vsaj nekaj osnovnih načel, bomo tako ali drugače vedno vsaj v večjem delu zaščiteni, pa čeprav bomo za iskanje svojih pravic porabili nekaj časa in energije. Biti potrošnik, pač ni tako enostavno, kot se zdi na prvi pogled, razen seveda če ste tako bogati, da vam je vseeno. A v tem primeru verjetno niti ne kupujete pri najcenejšem ponudniku, temveč pri tistem, pri katerem je najbolj prijetno in enostavno. Vsi drugi pa se moramo pač naučiti biti potrošnik, sicer se lahko naša popotovanja po poceni spletnih trgovinah kaj hitro končajo klavrno.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki