Programiranje

Vsake toliko se spomnim scene v Štoparskem vodniku po galaksiji, v kateri je obrazloženo, da so miši pravzaprav najinteligentnejša bitja na Zemlji in da veliko časa preživijo v laboratorijih, kjer izvajajo eksperimente nad ljudmi (in ne obratno, kot smo sami prepričani). Hkrati nas vsake toliko potisnejo v pravo smer, recimo, da nas malo sprogramirajo.

Na to sem se pred kratkim spet spomnil, ko se je kolega, naš urednik, jezil na svoj Android. Nadgradil ga je na najnovejšo različico, s tem pa dobil neko novo, plavajočo ikono. Sicer se je trudil to izključiti, tudi iskal pomoč po spletu, a je vmes vseeno priznal, da se bo novosti morda navadil. Jasno, da se je bo navadil, saj nas telefoni zelo uspešno programirajo – nedvomno bolj kot prej omenjene pandimenzionalne miši.

Programiranje je, po besedah Wikipedije, proces oblikovanja in izgradnje računalniških programov, prek pisanja ukazov, ki jih računalnik izvede. Ta logika pisanja ukazov za izvajanje programa je povsem enaka pri ljudeh. Kaj pa so Ikea navodila drugega kot program? Izvajalec tega programa je sicer nekoliko počasnejši od računalnika, manj precizen, v igri je še gora potencialnih motečih dejavnikov in napak, a princip je enak.

Osebno raje pišem navodila za računalnike kot za ljudi, nekako se bolje razumemo (tako jaz njih kot oni mene), rezultati so ponovljivi, iskanje hroščev lažje.

Vsake toliko morava s kolegom tudi napisati programsko kodo (tako, ki ji laiki pravijo navodila) za kakšne računalniško manj podkovane sodelavce. Gre za uporabo spletnih storitev ali pa pretvorbo enega formata v drugega, recimo, kako v Excelu odpreti kak CSV. Zame je to trivialen proces, tistih pet klikov pač, a večina povprečnih uporabnikov ne razume postopka in edini način, da ga ponovijo, je golo sledenje vnaprej določenim korakom: odpri to, klikni tu, izberi tisto. Osebno sicer raje pišem navodila za računalnike, nekako se bolje razumemo (tako jaz njih kot oni mene), rezultati so ponovljivi, iskanje hroščev lažje.

Tista urednikova ikona je tipični primer, kako nas tehnologija programira. Telefoni in aplikacije se trudijo obdržati našo pozornost. Tako je treba odstraniti vsakršno trenje, vsako malenkost, ki bi lahko uporabnike upočasnila, zmedla ali kakorkoli odvrnila od uporabe. Moja navodila klikni to, vpiši ono, so za marsikoga že na meji uporabnega, ena preprosta ikona, barvni znakec, ki ga klikneš, da se sprosti tista mikrodoza dopamina, pardon, da se odpre Facebook, je občutno učinkovitejši način programiranja biološkega računalnika, ki mu pravimo človek.

Ideja, da se mlajše generacije a priori spoznajo na računalnike, je enostavno smešna. Računalniška industrija (kamor uvrščam tudi pametne telefone) je že zdavnaj obupala nad to idejo in se že leta trudi čim bolj poenostaviti vse. Koliko ljudi poznate, ki dejansko preberejo besedilo računalniške napake, preden kliknejo O. K.? In kakšna je njihova starost? Pisana beseda je stvar preteklosti, vračajo se hieroglifi. Sicer jim danes rečemo ikone in »smeškoti«, a princip je enak – poenostaviti programske ukaze, da jih bo brez težav obdelal tudi kak počasnejši (biološki) procesor.

Prvo, kar se zgodi pri spremembi nekega sistema, recimo urednikovega Androida, je jeza, češ, da je vse drugače in zdaj ne znamo več, kar smo nekoč že znali. A to so le začetne težave, zelo hitro se navadimo na nov način dela, sploh so novi načini vse enostavnejši. Prehod s seznamov in z menijev z aplikacijami k plavajočim ikonam, ki se pojavijo, ko sistem oceni, da jih potrebujemo, je le še naslednji korak v to smer.

Pametne naprave (pa tudi spletne strani in storitve) nas torej programirajo v občutno večji meri kot mi njih. Spremljajo nas v vsakem trenutku, stremijo k temu, da bi jih uporabljali v vsakem razpoložljivem trenutku, to pa jim gre res odlično od rok. Sicer se v zadnjih nekaj mesecih že pojavljajo težnje, da bi se to umirilo (denimo z opozarjanjem na čas, porabljen v določenih aplikacijah), a to v resnici ni v njihovo korist in dvomim, da se bomo kot družba zares odlepili od naših zaslonov – sploh ker po njih skačejo prijetne ikonice, za katere smo sprogramirani, da jih tapkamo.