Povej mi, kako uporabljaš uro, in povem ti, kdo si
Bil je čas, ko smo imeli vsi ročne ure, in sledil mu je čas, ko smo se jim odpovedali, ker … telefoni … In prihaja čas, ko nas ima vedno več na rokah pametne ure. Vsak drugačno in vsak iz drugačnega razloga.
Spomnimo, nekoč so bili Japonci današnji Kitajci. Japonska podjetja so nekoč revolucionirala svet elektronike, tudi svet ročnih ur. Po tem, ko so bile te nekoč davno rezervirane le za izbrance, ki so si lahko privoščili te mehanske čudeže z množico zobnikov in vzmeti, smo njihove digitalne različice kar naenkrat dobili kot brezplačno darilo – v pralnih praških. (Ob telefonih/slušalkah, ki smo jih nelegalno priklapljali na Telekomovo telefonsko omrežje, toda to je že tematika za kak drug uvodnik.) Ure »iz praškov« so kazale uro, pa še to le, dokler niso odpovedale in smo jih odvrgli v smeti, toda to je bilo dovolj, da nas je večina počasi pozabila, da so imele ure nekoč – kazalce. Počasi so nas prevzele digitalne ure resnejših proizvajalcev, kot je, denimo, Casio, ki so imele ob miniaturnem zaslonu celo tipkovnico, za – kalkulator. In seveda švicarski odgovor Swatch, ki je kalkulatorski visoki tehnologiji kljuboval z barvami in igrivostjo.
Preskočimo zdaj desetletje ali dve v čas, ko smo se vsi navadili iz žepa vleči telefone le zato, da smo ugotovili katera ura v dnevu je, in se ustavimo pri – pametnih urah. In še malce prej, športnih. Suunto, Polar. Resni športniki so jih morali imeti, največkrat v kombinaciji s pasom, ki smo ga pripeli na prsni koš in je meril srčni utrip. Pridružil se jim še Garmin, v trenutku, ko je Google naredil brezplačno aplikacijo, ki je nadomestila nekoč klasične Garminove »preračunavam« navigacijske naprave. In ko je postalo običajno, da je navigacija kar del avtomobila.
Toda res prave pametne ročne ure, take, na katere lahko nameščamo aplikacije in ki so stalno povezane s telefonom in celo neposredno z internetom, smo čisto zares dobili šele z Googlom in Applom. Če izpustimo začetne padalce, kot je bil Fitbit (in celo Microsoft).
Opažam, da danes leva roka sogovornika nikakor ni tako zagotovo prazna, kot je bila do pred nedavno, na njej je pogosto nekaj pravokotnega ali okroglega. Če je prvo, potem je skoraj gotovo, da je v žepu tudi Applov iPhone, saj Apple Watch brez njega ni najbolj uporaben. Če je drugo, je to Garmin (če je oseba »resen športnik«) ali Samsungova oziroma Huaweijeva ura.
Vzel sem si čas in lastnike z urami zasedenih rok malce povprašal o motivih te zasedenosti. Izkaže se, da današnje (pametne) ure premorejo tako širok repertoar zmogljivosti, da jih vsak uporablja iz različnih vzgibov. Nekako tako kot tudi računalnike uporabljamo za tipkanje, računanje, programiranje ali … igranje. In telefone še za marsikaj drugega kot le za … telefoniranje.
Moj nekdanji pomočnik Jure ima, denimo, ne boste verjeli, mehansko uro. S kazalci. Kaj naj rečem … Nič, pojdimo naprej.
Kolega Jeruc v tokratnem Monitorju piše, da je »možnost klicanja prek ure še vedno nenadkriljiva«. Hm.
Prve digitalne ure smo nekoč dobili kot brezplačno darilo – v pralnih praških.
Drugi kolega ima Apple Watch in si redno beleži vse športne vadbe, srčni utrip in lokacijo. Tudi ko igra tenis, kar Strava na teniškem igrišču zabeleži kot zanimive »čirule čarule«.
Kolegica je s tovrstnim beleženjem na uri Huawei skorajda obsedena, saj si vsak večer ogleduje GPS-sledi in grafikone srčnega utripa, ki so bili zabeleženi med nordijsko hojo ali kolesarjenjem.
Druge kolegice na pametni uri ne zanima nič drugega kot redno merjenje EKG in ocena trdnosti arterij, kar zmorejo izmeriti zmogljivejše pametne ure.
Da bi kdo resno sledil zabeleženi »kakovosti spanja« ali si ogledoval število prehojenih korakov, še nisem slišal. Ali upošteval nasvete o hidrataciji.
Imamo pa v uredništvu nekoga, ki ga pametna ura (pašček) opominja, da naj neha tipkati na tipkovnico in si vzame čas za rekreacijo. Zanimivo.
Moja pametna ura služi le temu, da zmanjšuje število potegov telefona iz žepa. Ko pride sporočilo (SMS, Facebook, Whatsapp, Viber …), lahko kar na uri preverim, če je kaj pomembnega, kar je vredno takojšnjega odgovora, ali ne. In enako, ko zvoni telefon, lahko na uri preverim, koliko je klic pomemben, če sploh. Če je, lahko nanj celo odgovorim oziroma se z uro na hitro pogovorim. In to je vse. Aplikacij ne nameščam, urinega videza ne spreminjam, športnih aktivnosti ne beležim (več), trdnost arterij me ne zanima, tudi spim že desetletja kar O. K., za potrditev tega ne potrebujem še ure.
S pametno uro sem zadovoljen, čeprav njene zmogljivosti uporabljam v le nekaj odstotkih. Tudi zato, ker zmore stalno vklopljen zaslon, zaradi česar lahko med polnjenji vsaj nekaj dni vidim tisto, kar so stare ure iz praška zmogle povedati leto ali več – točen čas.
