Panasonic Lumix LX100 Mk. 2

Panasonic je pred več kot desetimi leti splavil serijo aparatov LX, šlo je za ene izmed prvih žepnih aparatov, ki so ponujali nadstandardno optiko, predvsem s široko zaslonko. Zadnji aparat iz te serije smo preizkusili pred skoraj štirimi leti, zdaj pa so na trg poslali naslednika, tokrat preizkušenega LX100 Mark 2.

Še vedno gre za aparat, ki v praktično žepno ohišje spravi razmeroma veliko tipalo, pred njim pa postavi optično zmogljiv objektiv. Vse skupaj se začini z odličnim upravljanjem, ki zadovolji tudi zahtevne uporabnike DSLRjev, aparat se pohvali tudi s kakovostnim ohišjem in nekaterimi drugimi koristnimi dodatki.

Na prvi pogled bomo novinca težko ločili od predhodnika. Ohišje je zelo podobnih mer, tudi upravljanje oziroma postavitev nadzornih elementov (tipk in kolesc) sta praktično enaka kot pri predhodniku. S tem ni načeloma nič narobe. Ohišje aparata je izredno kakovostno in natančno narejeno, za boljšo ergonomijo je na desni strani manjši izbočeni rob, zadaj pa pod palcem dodaten gumijasti čep. Aparat bo šel v večji žep jakne, ne pa tudi hlač.

Nad fizičnimi vmesniki smo bili navdušeni že pri predhodniku, kot rečeno, so praktično vse pustili na svojem mestu. Tako imamo okoli objektiva postavljen obroč za nadzor zaslonke, skrajna lega je namenjena samodejnemu načinu. Na vrhu imamo še obroček za nadzor časa, spet je na voljo položaj za samodejno delovanje. V desnem zgornjem vogalu je še kolesce za nadzor osvetlitve, konkretno sega od –3 do +3 EV, upravljamo ga s palcem desnice. Okoli prožilca je še drsnik za nadzor zuma. To lahko upravljamo tudi z drugim obročem, postavljenim okoli objektiva, temu lahko namenimo različne funkcije, denimo za ročno ostrenje.

Med zanimivostmi velja omeniti še drsnik, postavljen nad objektiv, s katerim spreminjamo razmerje stranic fotografije – ob klasičnih 3 : 2 in 1 : 1 sta na voljo tudi nekoliko bolj novodobna 16 : 9 in 4 : 3. Aparat ima v vogalu tudi majhen digitalni okular, ob njem je tudi tipalo za samodejni izklop zaslona. Na vrhu je tudi klasični vmesnik hot-shoe za bliskavico (aparat nima vgrajene bliskavice, a dobimo v paketu majhno zunanjo bliskavico).

Novost je zaslon, občutljiv za dotik. Po našem mnenju to niti ni pretirano uporabno, sploh ker gre za razmeroma majhen zaslon, to, kar izbiramo (denimo napise oziroma izbire na menijih), pa je razmeroma majhno. Še ena novost je ta, da akumulator polnimo v samem aparatu prek kabla microUSB. Še vedno pa se lahko z drugimi napravami (telefoni) povežemo prek WiFi in Bluetooth. To opravimo prek namenske Panasonicove aplikacije, deluje solidno, za pomoč pri povezovanju nam aparat pokaže kodo QR, ki jo s telefonom preberemo.

Glavna lastnost aparata je odličen objektiv, tudi ta je ostal enak kot pri predhodniku. Goriščna razdalja sega od solidno širokih 24 milimetrov do razmeroma dolgočasnih 75 milimetrov. Aparat bi si res zaslužil malo več milimetrov na tem delu, predvsem za kak portret ali hiter zajem bolj oddaljenih motivov. Ostajamo pa navdušeni nad zelo široko zaslonko, ki sega od F1,7 na širokem do F2,8 na ozkem delu objektiva. Vgrajena je tudi optična stabilizacija slike, prednja stran objektiva ima tudi navoj za klasične fotografske filtre.

Novo je tipalo, ohranja sicer velikost, a prinaša nekaj več ločljivosti. Gre za tipalo standarda Micro 4/3, znanega iz Panasonicovih (in Olympusovih) brezzrcalnih modelov. Tipalo se po velikosti torej meri s tistimi iz občutno večjih aparatov, ponuja tudi primerljiv dinamični razpon in razmeroma ozko globinsko ostrino. Kakovost fotografij je odlična, na voljo je tudi format RAW za najzahtevnejše.

Efektivna ločljivost je 17 milijonov pik, tipalo sicer ponuja več kot 20 milijonov pik, a se to zmanjša zaradi izbire razmerja stranic. Kakorkoli, ločljivosti je dovolj, tudi objektiv je dovolj oster, aparat nima nizkopasovnega filtra pred tipalom, kar še pomaga pri ostrini. Občutljivost tipala sega do ISO 25.600, šum je dobro nadziran. Konkretno ga začnemo opažati pri ISO 1600, a ga je do ISO 6400 dovolj malo, višje občutljivosti pa so uporabne bolj za splet, kjer jih gledamo pri nižjih ločljivostih.

Nova generacija modela LX100 torej obdrži vse, kar smo pohvalili že pri prvotnem modelu (in tudi glavne značilnosti preostalih predhodnikov), žal pa doda razmeroma malo novega. Dvig ločljivosti je dobrodošel, sploh glede na konkurenco, zaslon, občutljiv za dotik, se nam zdi pri aparatu z res odličnim upravljanjem manj pomemben. Kljub temu gre za odličen aparat z dobro kakovostjo fotografij, odličnim objektivom in prijetnim upravljanjem. Je pa cena visoka, zanj želijo tisoč evrov.

Panasonic Lumix LX100 Mk. 2

Razred: Zmogljivi.

Efektivna ločljivost tipala: 17 milijonov pik.

Tehnične lastnosti: Objektiv 24–75 (35 mm. ekvivalent); svetlobna jakost 1,7–2,8; ostrenje 3 cm (makro)–neskončno; domet bliskavice – nima; ISO: samodejno ali ročno (100–25600).

Tehnična zmogljivost: 6.

Kakovost fotografije: 8.

Zasnova aparata: 8.

Prodaja: Bolje založene trgovine.

Cena: 999 EUR.

Za: Svetlobna prepustnost objektiva, velikost tipala, kakovost fotografij in videa, podpora RAW, upravljanje.

Proti: Cena, malo novosti glede na predhodnika.