Nikolaj Pečenko: Juriš v dnevno sobo
Zamisel o televizorju kot središču domače elektronske zabave ni nova. Že davnega leta 1951 se je 29-letni inženir Ralph Baer domislil, da bi lahko v televizor vgradili videoigro. Dlje od zamisli takrat sicer ni prišel, a ne toliko zato, ker bi tehnologija tega ne omogočala, temveč ker je bila že sama zamisel o elektronski zabavi takrat vsaj kakšno desetletje pred časom in šefi pobude mladega inženirja niso podprli. Češ s televizijo se ljudje ne igrajo, temveč jo gledajo.
Toda Baeru misel na videoigre ni dala miru. Televizorji so v naslednjih letih osvojili dnevne sobe, vsaj v bolj razvitih delih sveta, veliki zaslon katodne cevi pa se je kar sam ponujal, da ga izkoristijo še za kaj drugega. Petnajst let pozneje je Bear dobil priložnost, da se resneje loti načrtovanja videoiger in leta 1966 je naredil prototip, iz katerega se je nekaj let pozneje razvil prvi elektronski igralnik, Magnavoxov Odyssey.
A bolj kot tržno ne ravno uspešen Odyssey je začetek sedemdesetih let prejšnjega stoletja zaznamoval Atarijev Pong, z vsemi številnimi posnemovalci vred. Videoigre so vdrle v dnevne sobe po vsem razvitem svetu. V drugi polovici sedemdesetih let so se pojavili celo televizorji, ki so imeli nekaj pongu podobnih iger kar vgrajenih.
Ko so v prvi polovici osemdesetih let nastali še prvi hišni računalniki, s Sinclairjevo Mavrico in Commodorjevo 64-ico na čelu, ki so, da bi bili cenejši, namesto pravega monitorja izkoriščali kar televizor, se je zdelo, da je dnevna soba osvojena.
A je prišel veliki preobrat. Hišne računalnike so izpodrinili osebni in hitro so se pokazale vse pomanjkljivosti televizijskih zaslonov, predvsem njihova omejena ločljivost in prepletena slika, ki ni primerna za prikazovanje drobnega besedila. Ker za računalniške monitorje v dnevnih sobah ni bilo prostora, so se računalniki preselili v delovne kabinete in otroške sobe, z njimi pa je tja odšla tudi elektronska zabava.
Izdelovalci računalnikov (in še posebno monitorjev) so bili nekaj časa s takim položajem kar zadovoljni, a tam nekje okoli preloma tisočletja je postalo jasno, da se prodaja ne povečuje več tako hitro, kakor so bili vajeni. Začetno navdušenje je splahnelo, ljudje so ugotovili, da je za domače knjigovodstvo dovolj že žepno računalo, z grafičnim oblikovanjem ali namiznim založništvom pa se tudi niso začeli prav množično ukvarjati. Ker se je medtem izkazalo, da gre osebnim računalnikom predvajanje glasbe in videa prav tako dobro od rok kot računanje in pisanje, so se oči izdelovalcev spet začele obračati proti dnevni sobi.
A se je hitro izkazalo, da je postala dnevna soba težko osvojljiva trdnjava. Prvi so poskusili izdelovalci oskubljenih računalnikov, ki naj bi v dnevne sobe pripeljali splet in morda še kakšno igrico ali dve, a so se spotaknili ob televizijskem zaslonu, precej neprimernem za brskanje po spletu.
Sledili so poskusi z zmogljivimi računalniki, ki so sicer zmogli marsikaj, a so bili dragi in še zapleteni za rabo. Značilen uporabnik računalnika za dnevno sobo namreč ni računalniški zanesenjak, temveč gospodinja, ki za računalnik ne namerava zapraviti več kakor za televizor, videorekorder in radio skupaj, podatki o silnih gigahercih in gigabajtih pa je tudi ne ganejo pretirano.
V Microsoftu so se osvajanja dnevne sobe lotili na oba načina - z oskubljenim računalnikom, skritim v igralnik Xbox, in z operacijskim sistemom XP Media Center, prilagojenim rabi v dnevni sobi, nameščenim v zmogljivih Media Center PCjih. A prav ti računalniki, ki jih sicer sestavljajo ugledni izdelovalci računalniške železnine, s HP in Dellom na čelu, so bili doslej največja ovira za množičnejši uspeh Media Centra. Po zmogljivostih namreč sodijo v vrh pecejev, namenjenih rabi doma; s tem samim po sebi seveda ne bi bilo nič narobe, če ne bi sodili tja tudi po ceni.
A Microsofta nekoliko skromnejša prodaja - v prvih dveh letih so prodali vsega skupaj okoli milijon Media Center PCjev - vsaj zaenkrat ne skrbi. Vedo, da prvi dobiček ne gre v mošnjiček, poleg tega izkoriščajo čas za prebolevanje otroških bolezni in nabiranje dragocenih izkušenj (ali postavljanje temeljnih kamnov novega monopola, kakorkoli pač gledamo na to), ki jim bodo v prihodnjih nekaj letih prišle še kako prav.
Oktobra so tako v Microsoftu predstavili že tretjo različico, XP Media Center 2005, in Bill Gates verjetno upa, da se bo ponovila zgodba z Dosom in Okni, ki ju v prvih dveh različicah prav tako ni skoraj nihče poznal, s tretjo pa sta osvojila svet. Napovedujejo velikopotezno promocijo, ki bo vezana na novi rod Media Center PCjev, mimogrede pa so predstavili še svojo spletno prodajalno glasbe, MSN Music.
O dokončnem uspehu je sicer še nekoliko prezgodaj govoriti. Na poti peceja v dnevno sobo namreč še vedno stojita dve oviri - visoka cena in televizijski zaslon. Dovolj zmogljiva strojna oprema je bila še do nedavna predraga, saj so se šele letos cene zapisovalnikov DVD, ki so precej nepogrešljiv sestavni del pravega računalnika za dnevno sobo, spustile dovolj nizko. Primerno zmogljiv računalnik sicer še vedno ni ravno poceni, a že čez leto ali največ dve bodo tudi najcenejši procesorji, diski, zvočne kartice in zapisovalniki DVD dovolj zmogljivi za vsa "dnevnosobna" opravila.
Zadnja ovira bo televizor. Ker ločljivost njegovega zaslona ni primerna za računalniško delo, vštevši brskanje po spletu, to precej omeji uporabnost računalnika v dnevni sobi. A tudi to se bo že v nekaj letih spremenilo. Prihaja namreč digitalna televizija visoke ločljivosti, z njo pa novi televizorji, ki so po svoji zasnovi pravzaprav le veliki računalniški monitorji.
Če k temu prištejemo še čedalje hitrejše internetne povezave, po katerih se že prenašajo tudi televizijski kanali, je jasno, da bomo v naslednjem desetletju vsi imeli v dnevni sobi PC. Ta bo sicer morda skrit v televizorju, digitalnem videorekorderju ali igralniku naslednje generacije, a nobenega dvoma ni, da bo tam. V njem pa ena od naslednjih inkarnacij Microsoftovega Media Centra.
Lahko pa se seveda tudi motim.
Peceju stojita na poti v dnevno sobo dve oviri - visoka cena in televizijski zaslon.
