Nelinearna televizija
Televizija je v svoji osnovi tehnologija prejšnjega tisočletja, zastarela, neprilagodljiva. Da, v zadnjih letih smo ji končno zvečali vsaj ločljivost, pa vendar jo še vedno "krasi" ključna težava - linearnost. No, nadgradnje v obliki interaktivne televizije IP in predvsem povezovanje z računalniki omogočajo tudi - nelinearnost.
Televizija kot tehnologija je linearen izdelek, program televizijska hiša oddaja zaporedno, oddajo za oddajo, seveda z vmesnimi postanki za oglase. Tako je bila zasnovana in v tako televizijo so bila v zadnjih 60 letih vložena tako velika sredstva, da ni pričakovati, da bi se to v kratkem drastično spremenilo. Kljub temu so, to že lahko trdimo, pričakovanja uporabnikov drugačna.
Resda je dandanes na voljo stotine programov, med katerimi lahko izbiramo, pa vendar, v osnovi smo oddaje še vedno prisiljeni gledati v takem zaporedju, kot so si jih zamislili na oddajni strani. Vedno več televizijskih ponudnikov, tudi pri nas, omogoča ustavljanje programa, previjanje programa in izbiro predvajanih oddaj zadnjih 48 ur, pa vendar, to ni tisto pravo.
"Tisto pravo" je v resnici odklop od televizijske infrastrukture (sateliti, antene, kabli), kot jo poznamo danes, in povezovanje interneta, računalnikov in televizorjev kot "neumne" prikazovalne naprave slike. Ali pa, v drugi smeri, nadgradnja televizorja z računalniškimi zmogljivostmi in povezovanje v internet, kar zadnje čase videvamo na zgledu pametnih televizorjev.
Tako namreč dobimo televizijo, ki je bistveno bolj prilagodljiva, predvsem pa prilagojena današnjemu slogu življenja, ki je bistveno manj statičen kot pred desetletji. Danes si res težko predstavljamo, da bi tisto malo prostega časa, kar ga imamo, za televizijo zapravili tako, da bi si iz naslonjača ogledali oddajo, ki bi pač bila takrat po naključju na sporedu. Ne, vsaj tisti malce bolj tehnološko napredni uporabniki hočemo imeti na dosegu prsta vse, kar je na voljo, in to takoj. Pri nas so to filmske storitve, kot so npr. HBO2Go, Apple iTunes in videoteke televizijskih ponudnikov, v ZDA še marsikaj več, npr. NetFlix. In, da, upamo si reči, da prav zato, ker storitev, kot je slednja, pri nas ni, cveti piratstvo. Če ga lahko tako sploh imenujemo. ThePiratebay, Partis, torej. Omogočajo ogled filmov, predvsem pa nadaljevank, ki v naše kraje in na domače nosilce zaidejo tako pozno (ali pa sploh ne), da bi brez piratskih "postaj" nanje že pozabili.
Na naslednjih straneh si tako lahko preberete o korakih, ki sledijo tistemu prvemu, ne ravno zakonitemu začetku. Na računalniškem disku imamo nekakšne video datoteke (filme in serije) in zanima nas, kako si jih ogledati v velikem formatu, na televizorju ali celo projektorju; tehnično najpopolnejšo izkušnjo zagotovo zagotavlja povezovanje osebnega računalnika in televizorja/projektorja. In to tisto pravo, digitalno, za kar danes potrebujemo priključke HDMI in, morda tudi, optične kable za prenos zvoka. Tudi za prikaz 3D filmov na 3D televizorju je to vse, kar potrebujemo.
Pa vendar, taki rešitvi manjka nekaj, česar smo se v vseh teh letih zelo navadili - daljinec. Res, v spletu je mogoče kupiti daljince, ki jih lahko priklopimo na računalnik in sprogramiramo, kakorkoli želimo, vendar je to še vedno napol "hekersko" delo. V resnici je veliko bolj preprosto, če si omislimo katerega izmed "večpredstavnih podaljškov", kot jim rečemo, oz. "extenderjev", kot jim rečejo Američani. Majhno škatlico, torej, ki vsebuje mini računalnik, ki ga žene Linux in ji je priložen prilagojen daljinec. Napravica, ki je prilagojena eni sami vlogi - predvajanju video datotek, tudi visoko ločljivih, na televizorju. Tudi o tej rešitvi si lahko preberete na naslednjih straneh.
Nadgradnja na nelinearno televizijo je mogoča le s povezovanjem televizorja in računalnika v eni izmed njegovih inkarnacij. Povežemo lahko osebni računalnik ali pa večpredstavni podaljšek. In celo telefon, če smo malce mazohista. Vas zanima kako? Preberite si v Monitorju!
