Najboljša naprava

Za Monitor se redno udeležujem novinarskih predstavitev različnih naprav. Zadnja leta je še največ predstavitev novih telefonov, predstavitve tiskalnikov so že pred leti izpuhtele, počasi izginjajo tudi predstavitve fotoaparatov. A pri vseh teh napravah imam še vedno kar nekaj stikov z ljudmi, ki jih tržijo, skrbijo za distribucijo, za »PR«.

Vedno znova me preseneti, kako so lahko nekateri, ki se s temi rečmi ukvarjajo, tako nepoučeni o napravah svojih tekmecev. Dobim elektronsko pošto, ali bi preizkusili neko novo napravo, češ da je res super, najboljša naprava X doslej. Lahko je telefon, lahko pa tudi katerakoli druga naprava. In te po preizkusu vprašajo, kaj si si mislil, je super, ane? Je za kupit, ane?

Če jim odvrneš z vprašanjem, ali so tudi sami kupili to napravo, se hitro začnejo izgovori. Veš, tega v resnici ne potrebujem. Je malo predrago. Izgovorov je vedno dovolj, čeprav je tudi veliko razlogov, zakaj naj bi bila ta naprava na svojem področju najboljša.

Po pravici povedano, jih seveda nekoliko tudi razumem. Oni pač živijo od tega, da se naprave določenega podjetja čim bolje prodajo. Zato se organizirajo novinarske predstavitve, da je pač prepoznavnost boljša, zato se organizirajo delavnice za prodajalce, kako naj neko reč prodajajo. Marketing, pač.

A obenem me včasih moti, da nekdo ne pogleda dlje od lastnega vrtička. Realno se težko spomnim ene naprave (programa), ki bi bila na svojem področju res povsem brez konkurence. Vedno se bo našel kdo, ki pač potrebuje ali ceni kaj drugega. Tako na vprašanje, kaj si mislim o novi (recimo) telefonski zastavonoši, res ne vem, kaj odgovoriti. Mislim, ja, super je, dober telefon. Enako kot njegov predhodnik. In predhodnik tega. In tako kot najzmogljivejši telefon konkurenčnega podjetja.

Vsak je po svoje dober, vsak ima svoje pluse, vsak svoje minuse. Pravzaprav mi je zanimivo, da so pri tem še najbolj skromni ravno predstavniki manjših, manj znanih izdelovalcev. Ravno nasprotno je pri tistih največjih. Torej predstavnik nekega velikega podjetja ne pozna (ali pa tega noče priznati) specifikacije ali lastnosti svojih konkurentov, glavno, da hvali svojega. Tisti, ki bo na preizkus prinesel manj znani izdelek, pa bo ob prednostih obenem tudi brez težav priznal slabosti svojega izdelka. Ta iskrenost je dobrodošla, vsaj z mojega zornega kota.

Morda je pač tako, da je tak pristop v svetu marketinga oziroma prodaje obvezen. Da je hvaljenje na vse kriplje edini način, da res prideš do vrha. Da čim bolj na široko poveš, kako so tvoji vijaki daleč najboljši, da jim vijaki drugih izdelovalcev ne sežejo do kolen.

Tu imamo pomembno vlogo mediji, ki se trudimo, da bi uporabnikom čim bolj pomagali pri izbiri naprav. Ne pišemo le tega, ali je neka naprava dobra ali slaba, temveč predvsem, kaj je na njej dobrega in kaj slabega. Takih primerov je tudi med tokratnimi preizkusi veliko – recimo Sonyjeva telefona XZ2 in XZ2 Compact, ki sta bila pohvaljena, a imata obenem tudi pomanjkljivost v zaslonu LCD (namesto OLED). Ali pa preizkušeni Huawei P20 Pro, vrhunski telefon, katerega najšibkejši člen programska preobleka EMUI.