Mini je maksi
Če bi hoteli povzeti ugotovitev tokratnega preizkusa, bi lahko na kratko rekli - mini prenosniki so mini. Imajo bolj ali manj mini zmogljivost, vendar tudi mini ceno, vsaj večinoma. Hkrati so zaradi mini dimenzij "maksi" prenosljivi in zato zelo primerni za delo na terenu, v lokalih, pa tudi v naslanjaču dnevne sobe. So dovolj zmogljivi za večino opravil, ki jih danes namenjamo računalnikom, od spletnega deskanja do dela z dokumenti (besedilo, preglednice) in celo gledanja filmov; če nismo izbrali ravno najmanj zmogljivega, lahko celo filmov v visoki ločljivosti. Njihova pohlavitna hiba? Imajo mini zaslone.
O netbookih smo v Monitorju sicer že kar veliko pisali, nazadnje smo marca naredili malce večji pregled trga. Za vnovični večjih preizkus pa smo se odločili zaradi hitrih sprememb na tem področju. Že pri zadnjem preizkusu smo imeli kar nekaj težav s pridobivanjem preizkusnih modelov - glavna težava je bila očitno v tem, da smo se omejili na modele z desetpalčnimi zasloni. Teh je sicer še vedno nekaj, a se njihov delež opazno manjša zaradi malce večjih modelov (enajst- in dvanajstpalčnih).
V podobnem slogu gredo tudi zmogljivosti teh malčkov. Ti sicer še vedno zaostajajo za večjimi (nekateri bi celo rekli "pravimi") prenosniki, a se jim hitro približujejo. Procesorji so sicer iz varčnejših vod (Intelova serija Atom in AMDjevi procesorji Athlon Neo), a so za večino opravil povsem dovolj zmogljivi (sploh, ker dobimo povsod vsaj 1 GB pomnilnika). Žal pa so se neznano kam izgubili negibni pogoni SSD, vsi prenosniki so imeli razmeroma velike, žal pa tudi povsem klasične (torej vrteče se) diske. Seveda so pogoni SSD bistveno dražji od navadnih diskov, a delujejo opazno hitreje, to pa je pomembneje od njihove majhne porabe energije. Pogrešali smo torej rešitev v slogu Asusovega prvotnega netbooka EEE PC, ki je bil opremljen s pogonom SSD velikosti 4 GB. Resda silno malo, a je bil računalnik zaradi tega razmeroma poceni, deloval je dosti hitro in porabil razmeroma malo energije. Danes so zunanji pogoni že tako poceni, da bi brez težav zdržali z bistveno manjšimi diski, kot so bili vgrajeni v preizkušenih modelih (240, 300 GB ...). Nekako menimo, da bodo v prihodnosti pogoni SSD vse bolj priljubljeni v prenosnikih, škoda, da moramo zaenkrat na to še čakati.
Pri tem preizkusu smo opazili še nekaj več raznolikosti med posameznimi modeli kot pri zadnjem tovrstnem pregledu trga. Takrat so vsi prenosniki imeli enega od dveh praktično enakih Intelovih procesorjev - Atom N270 in N280. Od desetih prenosnikov je imel le eden kaj več kot 1 GB pomnilnika, vsi so imeli integrirano Intelovo grafično kartico. Skratka, razlik je bilo zelo, zelo malo.
Danes pa je trg bolj živahen, prenosniki pa so bolj raznoliki. Še vedno prevladujejo Intelovi procesorji Atom, tokrat smo našli kar štiri različne - N550, ki ima celo dve jedri, N455, N450 in starejšega N280. Pojavil se je še en Intel, in sicer Celeron SU2300, ki je malce starejši procesor, katerega prednosti sta nizka cena in varčno delovanje. Končno pa je na tem trgu močneje zastopan tudi AMD s svojo serijo Athlon Neo. V tem podjetju so sprva menili, da netbooki nimajo kake pomembnejše vloge v računalništvu, a se je trg preveč razvil, da bi lahko še naprej ignorirali te naprave. Tako smo imeli na preizkusu tri prenosnike z njihovimi procesorji, pri tem pa je pomembno, da si AMD lasti tudi grafično podjetje ATI, zaradi česar so vsi ti trije netbooki (Lenovo X100e, Lenovo IdeaPad U165 in Dell Inspiron 1120) zelo dobri tudi pri preizkusih grafike (in bodo dobra izbira za tiste, ki bi radi na poti kdaj zagnali tudi kako igro).
Edino, kar je pravzaprav ostalo povsem enako, je število različnih priključkov. Vsi netbooki imajo vse klasične možnosti za povezavo v omrežja, hkrati imajo po tri vmesnike USB in izhod za navadne monitorje VGA. Grafično zmogljivejši prenosniki, torej taki, ki zmorejo predvajati tudi video visoke ločljivosti, pa imajo tudi izhod HDMI. Po pravici povedano, pa nekako to razumemo, saj gre vse skupaj za daleč najbolj uporabljene možnosti, danes praktično vse naprave priključujemo ravno prek USB (ali brezžično s pomočjo bluetootha). So seveda tisti, ki potrebujejo kak eSata ali Firewire, a jih je malo, podjetjem pa se tega očitno ne splača vgrajevati. Prenosnika brez spletne kamere in bralnika pomnilniških kartic pa danes praktično ne najdemo več.
Berite novi Monitor
