Lenoba

Pred tremi leti, ko me je urednik sosednjega uredništva prvič povabil, naj napišem, kaj vse uporabljam na svojem telefonu, sem še verjel, da se lahko kdaj odpovem tej napravi. Pač, saj na koncu moram vanjo naložiti prav toliko muzike kot na ipod, navigacija je v avtu, fotoaparat pa v omari. In me je malo groza, kaj vse se je preselilo v treh letih na telefon.

A danes ni moj namen opisovati vseh aplikacij, ki jih uporabljam. Zgodilo se je nekaj drugega. Te aplikacije določajo moj okus. Določajo moje poti. Določajo, kakšen humor mi je všeč. Je kriva lenoba?

Trdno sem bil odločen, da ne bom gledal ponujenih smešnic na Facebooku. Seveda, tako kot vi gledam mačke, ki skačejo stran od zelene kumare. In se nasmiham. Nikoli nisem gledal video smešnic, kaj se je zgodilo? In že gledam naslednjo. Trdno sem bil odločen, da ne bom poslušal glasbe, ki mi jo na podlagi mojih preteklih izborov ponujata Mixcloud in Soundcloud – ker bom sam iskal glasbo. Pa ravno tako vsakič pogrnem.

Nobenega zgražanja ni v teh besedah. Lagodnost izbire, ponujene izbire, ki je mešanica mojih preteklih izbir in plačanih objav, moja lenoba? Nobenega zgražanja, vse to se mi dogaja pri polni zavesti. Podobno se mi dogaja na drugih področjih, fotografije so se začele urejati po nekih algoritmih, ki si jih nisem sam izbral. Ni mi treba soglašati s temi izbori, in vendar se jim ne upiram, v resnici imajo svojo trdno logiko in razmislek. A ta ni moj. Pa me to moti? Malo me moti, a lenoba je močnejša, lagodje še večje. Nekdo namesto mene opravlja neko delo. Po svojih kriterijih, a absolutno po moji volji. Voljan sem postal, lagodno je. In ni mi nerodno in ne zanikam več.

Ampak »ob koncu dneva« me še vedno pri telefonu najbolj šokira sporočilo mojega vulkanizerja, ki mi ponuja primeren dan za menjavo gum. Ne šokira me, da me vabi, šokira me, da ima prav, da izbere pravi dan. Ne gre za to, da bi bil moj vulkanizer tako napreden in bi imel na svojem računalniku ali telefonu aplikacijo, ki si vse zapomni, šokira me, da vem, da je prevzel logiko in način komunikacije, s katero me je že telefon navadil nase. Da uporablja mojo lenobo. Naš način razmišljanja se prilagaja temu načinu, ki se je zgodil skozi te naprave.

Lenoba. Nikoli si nisem mislil, da bo šlo na koncu za to. Da bo lenoba – ne gre za veliko lenobo, za lenobo majhnih stvari gre, saj veste, katerih – tista osrednja točka, skozi katero drugi opravljajo moje izbire. A naj ponovim: ne zgražam se, jaz sem tista žaba, ki se je pustila počasi skuhati, ki ji je pasala lagodnost, da neka naprava opravlja moje izbire. Da tuje ocene, kaj je dobro, določajo moje navade. Da postajam uniformiran, pa čeprav sem v prvi vrsti tistih, ki kričijo, pazi se uniformiranosti.

Ko sem začel pisati ta prispevek, sem se odločil, da se do zadnje besede ne dotaknem telefona. Vsaj štirikrat se je moja roka stegnila in zastala. Zakaj? Ah, zgolj iz strahu, da bom kaj zamudil. Zamudil kaj?